Danes in jutri, 21. in 22. oktobra zaseda Evropski svet. Voditelji držav članic in evropskih institucij bodo razpravljali o mednarodni solidarnosti pri zagotavljanju cepiv državam z nizkim in srednjim dohodkom. Govorili bodo o vprašanjih pravne države in o trgovini kot “najučinkovitejšem instrumentu” v naboru zunanjepolitičnih orodij Evropske unije. Pripravili se bodo tudi na dve izjemni mednarodni konferenci – prvo, COP26, v Glasgowu o izvajanju Pariškega sporazuma za znižanje emisij toplogrednih plinov konec oktobra in v začetku novembra, drugo, COP15 II, v kitajskem Kunmingu prihodnje leto o biotski raznovrstnosti. Nadaljevali bodo o financiranju migracij ter zaključili s temami digitalne preobrazbe. Naslovili pa bodo tudi problem naraščanja cen energentov, fenomen, ki kaže na geopolitično ozadje premikanja osi moči v svetu.
Rdeča nit vseh vsebin je na prvi pogled skrita. Vendar je to prav mednarodno razvojno sodelovanje s partnerskimi državami globalnega Juga, tema, ki tako redko stopi v prvo vrsto vsebin. Razprava o trgovini kot orodju EU mora vsebovati razpravo o zaščiti, varovanju in krepitvi lokalnih trgov in zagotavljanju skladnosti politik za razvoj, da z drugimi politikami ne rušimo tistega, kar smo podprli z razvojnim sodelovanjem. Razprava o vladavini prava kot evropski vrednoti mora nasloviti vprašanje sprejemljivosti pogojevanja uradne razvojne pomoči in dopuščanja vezane pomoči. Razpravo v Glasgowu bo določala krepitev in rast neenakosti med pogodbenicami ter neizpolnjevanje zaveze o globalnem zelenem skladu. Soočenje s posledicami podnebnih sprememb in izgubo biotske raznovrstnosti mora vsebovati razpravo o pogojih preživetja že na ravni zagotavljanja hrane. Razprava o migracijah je razprava o dopustnosti pogojevanja uradne razvojne pomoči Evropske unije s pričakovanji o ukrepanjih, kot ga posredno odpira Post-Cotonoujski sporazum. In nenazadnje, vprašanje dostopnosti cepiv za države globalnega Juga, kjer je načelo mednarodni solidarnosti jasno – razkriva celo vrsto kričečih neenakosti, ki zapostavljajo prebivalstvo teh držav. Dostopnost cepiv, manko lokalne proizvodnje zdravil in posledična odvisnost ter ranljivost držav, šibkost zdravstvenih mrež, premalo zdravstvenega osebja in tako naprej so teme za partnersko razpravo med državami. Skratka, razvojno sodelovanje je rdeča nit vseh tem, ki jih bodo obravnavali voditelji EU.
Ne zgodi se velikokrat, da bi kakšen slovenski medij razvojnemu sodelovanju namenil večjo pozornost. Zato smo še toliko bolj veseli objave daljšega članka v Delu izpod peresa Barbare Hočevar, ki je širši javnosti opisala stvarnost slovenske uradne razvojne pomoči, kot jo analizira AidWatch 2021, letno senčno poročilo, ki ga pripravljamo razvojne platforme v sklopu Evropskega združenja NVO za pomoč in razvoj CONCORD. Pretekli teden smo ga predstavili na mednarodni hibridni konferenci v Ljubljani. Sporočilo je jasno: Slovenija mora povečati svojo uradno razvojno pomoč, da bi dosegla dogovorjene cilje in da bi se spopadla z izzivom covida-19, in sicer s povečanjem uradne razvojne pomoči na cilj 0,33 % BND in 0,2 % BND za najmanj razvite države; povečati mora dvostransko uradno razvojno pomoč, dokler ta ne bo predstavljala vsaj polovico celotne uradne razvojne pomoči; okrepiti mora tudi finančno podporo izvajanju razvojnih projektov nevladnih organizacij v partnerskih državah in globalnemu učenju doma.
Delo je isti dan objavilo tudi pismo Stele Kiriakides, evropske komisarke za zdravje in varnost hrane, in Jutte Urpilainen, evropske komisarke za mednarodna partnerstva, kot danes rečemo nekdanjemu DG za razvojno sodelovanje. Pismo govori o zavezanosti uresničitvi cilja 70-odstotne precepljenosti na svetovni ravni do konca septembra 2022. To brez dviga sredstev za uradno razvojno pomoč ne bo mogoče. Predvsem zaradi tega, ker se pandemija ne kaže samo kot zdravstvena, marveč tudi kot gospodarska, socialna in politična kriza glede na neenakosti, ki se v svetu zelo krepijo. Od lakote, revščine, zaostrovanja konfliktov naprej.
Za Evropsko unijo in tudi za Slovenijo tako velja, da tisti, ki lahko, to tudi mora. Težko najdemo moralni argument, s katerim bi lahko opravičili neizpolnjevanje naše zaveze pred svetom, da bomo za uradno razvojno pomoč namenili 0,33 % bruto nacionalnega dohodka do leta 2030. Neizpolnjevanje te zaveze, ki se kaže tudi v proračunih Vlade Republike Slovenije za leti 2022 in 2023, ima tudi mednarodne politične posledica. Povsem drugačen igralec na mednarodni sceni si, če svoje blagozvočne besede podpreš z zadostno količino denarja. Takrat šele začneš delovati kot subjekt mednarodne politike.
Albin Keuc
***
Še več komentarjev Albina Keuca:
Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu
Komentar: Etapna zmaga aktivnega državljanstva
Komentar: “Fit za 55” še ni enačaj za “pošteno in pravično”
Komentar: Etapna zmaga aktivnega državljanstva
Komentar: Pol milijarde evrov manj za razvojno sodelovanje v 2022?
Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« financira Evropska unija in izvajajo Združenje nemških razvojnih in humanitarnih nevladnih organizacij (VENRO), Portugalska platforma nevladnih razvojnih organizacij (Plataforma ONGD), SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, ter Evropsko združenje nevladnih organizacij za pomoč in razvoj (CONCORD). Projektne aktivnosti v Sloveniji sofinancirata Evropska unija, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za javno upravo (iz Sklada za nevladne organizacije). Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev.