Zaveze za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki so jih države predložile na COP26, vodijo v katastrofalno globalno segrevanja za 2,4 °C glede na predindustrijsko obdobje, se je na končni dogovor COP26 odzvala Umanotera. Opozarja, da med zavezami držav (ki jih je potrebno še uresničiti!) in potrebnimi ukrepi za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C zeva velika vrzel.
V sporočilu za javnost so v Umanoteri med drugim zapisali:
“Pričakovanja javnosti do vlad pred COP26 so bila upravičeno velika, vendar tudi precej nerealna. Trenda naraščanja globalnih emisij toplogrednih plinov namreč še nismo niti zaustavili, kaj šele zaobrnili. Ukrepi v nacionalnih načrtih, ki so jih predložile države na COP26 – tudi če bi bili ti v celoti izvedeni – še vedno vodijo v povečanje emisij do leta 2030. Potrebni so večji prispevki držav za kratkoročno in srednjeročno zmanjšanje emisij in učinkovite politike za dejansko uresničitev takšnih ambicioznejših ciljev.”
Zato je po mnenju Umanotere največji dosežek COP26 dogovor, da se bodo države že od leta 2022 dalje letno vračale za pogajalsko mizo z namenom povečanja ambicioznosti nacionalnih prispevkov.
Eden od ključnih sklepov COP26 poziva države, naj pospešijo razvoj, uvajanje in razširjanje tehnologij ter sprejetje politik za prehod na energetske sisteme z nizkimi emisijami. Globalnega segrevanja ne moremo zaustaviti pri 1,5 °C brez popolne opustitve premoga, opozarja Umanotera, “zato je eksplicitna navedba fosilnih goriv v zaključnem dokumentu konference zgodovinska.”
Po drugi strani pa je po mnenju Umanotere eden največjih neuspehov konference ta, da ni bil dosežen napredek pri vzpostavitvi mehanizma za finančno podporo skupnostim, ki katastrofalne in nepovratne posledice ekstremnih vremenskih dogodkov doživljajo že danes. Bogate države so se v Glasgowu ponovno izognile svoji odgovornosti.
»Če pričakujemo, da se bo na podnebni konferenci nenadoma oblikovala svetovna vlada s strogimi cilji za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter z oprijemljivimi ukrepi za njihovo izvedbo, bomo vsakič znova razočarani. V skladu s Pariškim sporazumom sta blaženje podnebnih sprememb in finančna podpora najbolj prizadetim državam na koncu odvisni od pripravljenosti za sodelovanje vseh držav podpisnic. Res je, da smo na COP26 videli premalo dobre volje in sodelovanja. Toda tudi boljše končno besedilo ne bi spremenilo dejstva, da se na koncu vsa implementacija dogaja na nacionalni ali celo lokalni ravni. Besede svetovnih voditeljev resnično niso dovolj ambiciozne. Vsi mi pa lahko spregovorimo skozi naša odločna dejanja – kot menedžerji, kot lokalni politiki in kot državljani.«
Jonas Sonnenschein, Umanotera