Evropski center za politike razvoja in upravljanje (ECDPM) je pred COP27 v Egiptu objavil zgovoren komentar na temo, kaj se lahko Afrika nauči iz posledic in učinkov indijske zelene revolucije v 60-tih in 70-tih letih.
Ker se afriške države vse bolj osredotočajo na vzpostavitev odpornih prehranskih sistemov in kako doseči samozadostnost, se lahko njihove vlade učijo od drugih držav globalnega Juga. V šestdesetih letih 20. stoletja je Indija doživela tako imenovano zeleno revolucijo, ki je prinesla večjo proizvodnjo hrane in ji omogočila večjo samozadostnost, vendar je imela dramatične posledice za okolje in ljudi. Kaj se lahko afriške države naučijo iz uspehov in napak Indije, da bi vzpostavile odporne prehranske sisteme?
Egiptovsko predsedstvo je na dnevni red konference COP27 uvrstilo ključno potrebo po trajnostnem kmetijstvu in prehranskih sistemih, odpornih na podnebne spremembe. Obstajajo različni pogledi na to, kako to doseči na svetovni ravni. Medtem ko si številne afriške države prizadevajo za kmetijsko rast in samooskrbo s hrano, da bi nahranile naraščajoče prebivalstvo, primer Indije kaže, da ima ta ambicija svoje pomanjkljivosti in da jo je treba dopolnjevati z vzpostavljanjem odpornosti na podnebne spremembe.
S povečanjem proizvodnje hrane je Indija uspela zmanjšati lakoto in odvisnost od uvoza hrane – a hkrati je povzročila velike in nesorazmerne učinke na različnih območjih ter socialnih skupinah. Za nakup novih tehnologij so kmetje prisiljeni jemati posojila, kar je povzročilo nacionalno katastrofo, v kateri je nekaj stotisoč kmetov storilo samomor. Mnogi revnejši kmetje so kmetovanje opustili. S ciljem doseganja večjega pridelka so se spremenile tudi prakse kmetovanja, izjemno se je povečala uporaba pesticidov in umetnih gnojil, zelo se je povečalo namakanje ter uporaba noviih tehnologij. Vse to ima tudi velike negativne učinke na indijsko družbo, kjer 65 % populacije živi v ruralnih območjih in 58 % ljudi zaposluje v kmetijstvu.
Komentator izpostavlja, da ima lahko sodelovanje med Indijo in Afriko veliko priložnosti za razvoj bolj trajnostnih praks na področju pridelave hrane. Še posebej izpostavlja potrebo po uvajanju praks trajnostne rabe vode, uvajanja organskih gnojil in zagotavljanju pravičnih oblik in posojil, dostopnih malim kmetom, kar je pravzaprav tudi ključnega pomena.
Pri tem ima pomembno mesto tudi multilateralno sodelovanje med Indijo in Afriko na ravni skupine G77 ter drugih pobud sodelovanja med državami globalnega Juga.
Na podlagi prispevka ECDPM, How to feed Africa’s growing population: Lessons from India’s Green Revolution, avtor Isha Vajpeyi, pripravil AK