V drugem tednu razprav na COP26 v Glasgowu afriške države terjajo razpravo o dogovoru o velikem financiranju, ki bi od leta 2025 dalje vsako leto namenil 700 milijard dolarjev za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju na podnebno krizo. Tanguy Gahouma-Bekale, predsednik afriške pogajalske skupine za podnebne spremembe, je za Guardian izjavil, da je povečano financiranje potrebno za pospešeno fazo razogljičenja, ki je potrebna, da se svetovna temperatura ne bi dvignila za več kot 1,5 °C.
Ta sredstva bodo po njegovih besedah nujna tudi za obvladovanje posledic, vključno z močnejšo vročino, vse večjimi sušami ter močnejšimi neurji in poplavami, ki porabijo vse večji delež BDP. Glede na nedavno študijo nekatere afriške države za prilagajanje podnebnim spremembam že zdaj porabijo več kot za zdravstvo in izobraževanje.
“Pogovori o financiranju trajajo dlje časa, zato moramo zdaj imeti načrt z jasnimi mejniki za doseganje ciljev po letu 2025, da bi zagotovili vsakoletne prilive denarja,” je dejal diplomat iz Gabona.
Gre tudi za vprašanje pravičnosti. Podnebni problem so v veliki meri ustvarile Evropa, Severna Amerika in vzhodna Azija, vendar so najhujše posledice na južni polobli. Leta 2009 so bogate države obljubile 100 milijard dolarjev na leto, kar je veljalo za predplačilo in pomembno gesto zaupanja.
Po podatkih študije Gospodarske komisije Združenih narodov za Afriko Kamerun za prilagajanje podnebnim spremembam namenja skoraj 9 % BDP, Etiopija 8 %, Zimbabve 9 %, Sierra Leone, Senegal in Gana pa več kot 7 %. Tudi pri teh visokih deležih domačega financiranja je študija ugotovila približno 80-odstotno vrzel med potrebami in izdatki.
Gabon spada med peščico držav, ki že imajo ogljično negativno gospodarstvo, saj njegovi obsežni tropski gozdovi v porečju Konga absorbirajo več toplogrednih plinov, kot jih izpustijo tovarne, avtomobili in mesta. Pred kratkim je sprejel ambiciozen podnebni zakon, katerega cilj je zagotoviti, da bo država še naprej odvisna od gozdov in kmetijstva, ne pa od industrije fosilnih goriv. Za dosego tega cilja potrebuje zunanjo podporo, da bo lahko vlada še naprej dvigovala življenjski standard.
Številne afriške države so odvisne od premoga za proizvodnjo električne energije in se niso pridružile izjavi več kot 40 držav o opustitvi tega najbolj onesnaževalnega fosilnega goriva. Gahouma-Bekale je dejal, da je ta zaveza pomemben korak naprej, vendar bodo države v razvoju potrebovale več časa.
“To je zelo dobra novica za svet,” je dejal. “Če želimo uspeti pri doseganju pariških ciljev, moramo postopoma opustiti vsa fosilna goriva, med katerimi je tudi premog. Vendar pa so naše razmere v Afriki drugačne. Še vedno smo na poti razvoja. Premoga in nafte ne moremo drastično ukiniti. Za zdaj jih moramo uporabiti za izkoreninjenje revščine in dostopa do energije. Za prehod bomo potrebovali podporo. In biti moramo prilagodljivi. V petih do desetih letih moramo oboje uporabljati skupaj, da bo prehod potekal nemoteno.”
Ta prehod bo odvisen od finančnih sredstev. Afriške države vztrajajo, da morajo bogate države enako strogo izpolnjevati svoje finančne obljube kot obljube o zmanjšanju emisij. To pomeni redno poročanje o višini zagotovljene, potrebne in prejete pomoči.