Prispevek Platforme SLOGA na spletnem dogodku »Trajnostni razvoj lokalno in globalno: kako lahko zasebni sektor k temu prispeva?«, 20. januar 2022, ki ga je organizirala Slovenska karitas skupaj z Mrežo za družbeno odgovornost Slovenije (Ekvilib Inštitutom) in partnerji (Platforma SLOGA)..
Kako lahko zasebni sektor, gospodarstvo, podjetja prispevajo k trajnostnemu razvoju, lokalno in globalno? Odgovor je sila preprost – lahko in morejo narediti veliko, ogromno za trajnostni razvoj, če ravnajo družbeno odgovorno.
Pred 35 leti, leta 1987, je poročilo Združenih narodov z naslovom “Naša skupna prihodnost” določila osnovno definicijo: “Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe”. Rečeno drugače, za naš skupni razvoj moramo poskrbeti tako, da bomo na čim bolj gospodaren in pravičen način uporabili naravne vire, da ne bo ogroženo preživetje naših zanamcev. Ko načrtujemo, moramo upoštevati načela medgeneracijske in socialne pravičnosti, naravne omejitve in gospodarnosti.
Ko govorimo o trajnostnem razvoju, govorimo o zagotavljanju življenja in preživetja človeštva, o odpravi lakote in revščine. Tedanji multilateralizem, četudi v bipolarnem svetu, je prinesel prvi program, Agendo 21, program Združenih narodov za trajnostni razvoj iz leta 1992, ki je povezal vse deležnike trajnostnega razvoja: civilno družbo, gospodarstvo, sindikate, politične odločevalce in vladne upravljalce. Že takrat je bilo jasno, da so odprava revščine in lakote ter ustvarjanja bolj trajnostnih oblik rabe naravnih virov možne le z usklajeno dejavnostjo teh deležnikov.
Kako ranljivi smo kot globalna skupnost, kažejo podatki: V letu 2020 je bila podhranjena desetina svetovnega prebivalstva ali 811 milijonov ljudi. Hkrati vsaki tretji človek ali 2,37 milijarde ljudi nima dostopa do zadostne količine hrane, kar je 320 milijonov več kot v letu 2019. Pravica do hrane je ključna človekova pravica za uživanje vseh drugih pravic. Dve milijardi ljudi je odvisnih od hrane, proizvedene na majhnih kmetijah, ali od dohodka, ki ga le-te ustvarijo. Hkrati so izpostavljeni posledicam podnebnih sprememb, h katerim so prispevali najmanj, ter nepravičnim praksam vzdolž vrednostnih verig in škodljivim trgovinskim sporazumom.
V letu 2015 so Združeni narodi sprejeli Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 z naslovom “Spremenimo svet”, oziroma “Preoblikujmo svet«. Za razliko od Agende 21, ki je hotela veliko, in razvojnih ciljev tisočletja iz leta 2000, ki so zahtevali premalo od globalnega severa oziroma držav z najvišjimi dohodki, je Agenda 2030 izredno realističen dokument, ki so ga sprejele vse članice Združenih narodov. Kot da bi se pogajalci držali načela, da tistega, česar ne moremo meriti, ne moremo upravljati, ali še bolje, ne moremo uspešno in učinkovito gospodariti. Za vsakim od 17 splošnih ciljev in 169 ciljev stojijo jasni kazalniki in obveza držav, da bodo redno poročale o napredku pri izpolnjevanju teh ciljev.
V Sloveniji nam Urad za makroekonomske analize in razvoj postreže s celovitim poročilom o razvoju naše države – celovito in temeljito. Čeprav imam ob tem občutek, da ga beremo v gospodarstvu, sindikatih, nevladnih organizacijah, še najmanj pa v štabih političnih grupacij.
Agenda 2030 v prvem odstavku jasno pove, za kaj gre. “Ta program ukrepov za trajnostni razvoj je akcijski načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh. Njegov namen je poleg tega utrditi mir in zagotoviti več svobode v svetu. Zavedamo se, da je odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostih, tudi skrajne revščine, največji globalni izziv in nujni pogoj za trajnostni razvoj.” Gre za ljudi, Zemljo, blaginjo, mir in partnerstvo. Že prečno branje nam da jasno vedeti, da je to program, ki zahteva udeležbo in angažma vseh deležnikov, še posebej gospodarstva, ki ima na voljo znanje, veščine in sredstva vseh oblik. Je pa popolnoma jasno, da se države in regije na planetu zelo razlikujemo.
Če vzamemo za merilo nacionalni dohodek, so te razlike ekstremne – večina držav z najnižjimi dohodki leži v območju ekvatorialne Afrike. Tiste z najvišjimi – na severu. Zato govorimo o državah globalnega severa in globalnega juga. Agenda 2030 zato postavlja pomembno načelo: da veljajo cilji trajnostnega razvoja za vse države! To načelo stoji v osnovi gesla, katerega velikokrat slišimo: za razvoj, kjer nikogar ne pustimo ob strani. Leave no one behind.
Poglejmo si osmi cilj trajnostnega razvoja, ki se glasi »Spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse«. Izvedbeni cilj 8.a določa, da moramo “v okviru pobude pomoči za trgovino povečati podporo državam v razvoju, zlasti najmanj razvitim državam, tudi z razširjenim integriranim okvirom trgovinske tehnične pomoči najmanj razvitim državam”.
V ozadju teh ciljev stoji obnovljena zaveza razvitih držav, da bodo za uradno razvojno pomoč namenile 0,7 % bruto nacionalnega dohodka za države v razvoju in od 0,15 do 0,2 % BND za najmanj razvite države (43. odstavek). Slovenija trenutno dosega, 0,17 % BND za uradno razvojno pomoč – naša mednarodna zaveza je 0,33 %.
Z drugimi besedami: pričakujemo lahko rast sredstev za uradno razvojno pomoč v tem desetletju, če želimo biti država z verodostojno zunanjo politiko, tj. država, ki svoje prostovoljne zaveze izpolnjuje.
Ključno orodje oziroma instrument mednarodnega razvojnega sodelovanja so programi in projekti, katere financiramo s pomočjo sredstev uradne razvojne pomoči. Slovenija kot članica Evropske unije prispeva tudi sredstva za razvojno sodelovanje Evropske unije. V novi finančni perspektivi je samo za sub-saharsko Afriko namenjenih 30 milijard od skupaj 80 milijard evorov, s katerimi razpolaga novi instrument za sosedstvo, razvoj in mednarodno sodelovanje “Global Europe”, “Globalna Evropa”. Od interesa gospodarstva in modrosti političnih odločevalcev v Sloveniji je odvisno, v kolikšni meri bomo udeleženi v tem procesu. Priložnosti je ogromno. A pozor! Zelo dobro vemo, da brez investicij ne gre – najsibo v novo opremo ali stroje, znanje sodelavcev ali v infrastrukturo, ki omogoča hitrejše odzivanje na potrebe na trgu. Za primerjavo: Poljska za mednarodno razvojno sodelovanje namenja prek 705 milijonov, Madžarska prek 361 milijonov – Slovenija 79 milijonov evrov (podatki za leto 2020).
Vendar ne gre samo za uradno razvojno pomoč – večja prisotnost podjetij na območjih partnerskih držav, držav prejemnic uradne razvojne pomoči, povečuje kapitalske tokove in če se ta podjetja držijo družbeno odgovornih praks (na primer, se ne izmikajo plačevanju davkov in ne podpirajo netrajnostne poslovne prakse), krepijo lokalna gospodarstva. Tudi zaradi tega so se nekatere države globalnega juga po razvitosti v zadnjih letih premaknile v rang srednje razvitih držav.
Agenda 2030 je hkrati tudi načrt gospodarske preobrazbe – govori o investicijah v osnovno infrastrukturo, stanovanja, zdravstvene sisteme, izobraževanje, tehnologije, prehransko varnost, finančne storitve, skladno z načelom univerzalnosti, da cilji trajnostnega razvoja veljajo z vse države. Skratka, odpira vrsto potreb, ki jih nevladne organizacije s svojimi lokalnimi partnerji v partnerskih državah zelo dobro poznamo.
Te potrebe predstavljajo poslovne priložnosti in podlago za krepitev programov in projektov mednarodnega razvojnega sodelovanja.
Prakse trajnostnega in družbeno odgovornega upravljanja podjetij so v centru preoblikovanja naših izmenjav z naravo, s ciljem, da povzročimo čim manj entropije na račun prihodnjih rodov.
Albin Keuc
Dogodek je potekal v okviru projekta »CE Responsible, sustainable model to support social entrepreneurship«, katerega nosilec je v Sloveniji E-zavod in partner Mreža za družbeno odgovornost Slovenije, in v okviru projekta »Krepitev učinkovitosti odziva NVO v sodelovanju z zasebnim sektorjem na področju mednarodne humanitarne pomoči«, ki ga izvajata Platforma SLOGA in Slovenska karitas v sklopu strateškega partnerstva na področju humanitarne pomoči. Sofinancira ga Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Mnenja izražena v objavi predstavljajo mnenja avtorja in ne predstavljajo uradnih stališč Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za zunanje zadeve.
