Michael Brüntrup je v kolumni Nemškega inštituta za razvojne politike (Deutsches Institut für Entwicklungspolitik) izpostavil, da bodo za reševanje nastajajoče prehranske krize potrebni pogumni ukrepi.
Brüntrup je zapisal, da si nemški zvezni minister za prehrano in kmetijstvo, Cem Özdemir (Zeleni) tega skoraj zagotovo ni predstavljal, ko je decembra 2021 pozval k zvišanju cen hrane v državi. Njegova osnovna zamisel je bila, da bi z višjimi cenami kompenzirali stroške, ki so nastali zaradi novih okoljskih zahtev. Sedaj pa se cene višajo zaradi motenj v dobavnih verigah zaradi pandemije covid-19, nato zaradi povečanega povpraševanja po kmetijskih proizvodih zaradi hitrega gospodarskega okrevanja. “Zaradi oslabljenih dobavnih verig so se številne cene dvignile na najvišjo raven od zadnje krize kmetijskih cen med letoma 2011 in 2013.”
In sedaj še vojna v Ukrajini – vpletene države “so pomembni akterji na svetovnih kmetijskih trgih. Kratkoročno to vpliva na pšenico, sončnice, gnojila, plin in energijo, srednjeročno pa bodo posledice čutili vsi kmetijski trgi.”
Še posebej na globalnem jugu! Če smo pri nas priča zmanjšanju kupne moči, se medtem svetovni jug sooča z grožnjo pomanjkanja hrane, podhranjenosti, in socialnih nemirov, opozarja Brüntrup. Do nemirov “lahko pride tam, kjer je prebivalstvo še posebej odvisno od uvoza hrane in je politično okolje že tako krhko. Trenutno so v tem pogledu še posebej ogrožene države, kot sta Libanon in Egipt. Hkrati se številne druge države in skupine prebivalstva z nizkimi dohodki povsod po svetu že boleče zavedajo posledic visokih cen hrane. Te okoliščine bi lahko povzročile tudi nove meddržavne spore.”
Kako lahko s kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi ublažimo negativne učinke cenovne krize? Brüntrup najprej izpostavi, da “moramo, kjer je to mogoče, poskrbeti, da ne bo oviran izvoz hrane in proizvodnih sredstev.” V času sankcij to pomeni vključevanje izjem za prehranske proizvode ali pa omogočiti, da se ti proizvodi plačajo na druge načine. Pri tem izpostavi možnost očitka o dvojnih merilih, ko Nemčija plačuje za dostavo plina in nafte državi pod sankcijami.
Brüntrup nato predlaga “obsežno povečanje pomoči v hrani najrevnejšim državam, kot sta Jemen in Somalija, ter (večje) denarne transferje revnim gospodinjstvom, ne le v državah v razvoju, temveč tudi v bogatejših državah, kot je Nemčija. Cene osnovnih živil bi lahko znižali z znižanjem uvoznih dajatev in trošarin ali z zagotavljanjem subvencij. Revnim državam bi lahko pomagali pri financiranju uvoza hrane.” Pri tem jasno izpostavi problem špekulacij s cenami hrane in kopičenjem kmetijskih proizvodov, ki jih je potrebno omejiti, kjer koli je to mogoče.
Nato izpostavi ukrep, s katerim bi “kmetijske proizvode dovolj visoke kakovosti lahko z začasnimi dajatvami preusmerili iz živinoreje in proizvodnje bioenergije za prehrano ljudi”. Učinkovito bi tudi bilo, če bi spremenili vrste in sorte pridelkov ter tehnike pridelave, zagotoviti mineralna gnojila, dostop do posojil in garancij “za primer kasnejšega znatnega padca cen, s čimer bi zmanjšali tveganja za kmete”.
Dolgoročna rešitev pa dejansko zahteva spremembo pridelave hrane z agroekološkimi metodami (gnojenje z dušikom z gojenjem stročnic, metode za ohranjanje tal,…). “V regijah z nizko intenzivnostjo pridelave in izčrpanimi tlemi, kot je podsaharska Afrika, je treba povečati proizvodnjo, tudi z uporabo zunanjih vložkov, namakanjem in drugimi tehnološkimi rešitvami.” Vse to zahteva tudi optimizacijo skladiščenja, predelave, porabe in celo ponovne uporabe. “Proizvodne sisteme in trgovinske tokove je treba diverzificirati, skladiščenje in socialno varnost pa razširiti, da bi povečali odpornost.” Brüntrup pri tem izpostavi, da pa “vrnitev k izključno lokalnim sistemom oskrbe, o kateri se trenutno veliko razpravlja, nikakor ni prava pot, saj bi lahko nihanja v lokalnih pridelkih hitro privedla do lokalnih prehranskih kriz”.
Svetovno zanesljivo preskrbo s hrano je treba doseči ob upoštevanju kompleksnega ciljnega sistema z visoko stopnjo negotovosti, številnimi vprašanji distribucije in pravičnosti ter ekološkimi storitvami, ki jih ni mogoče tržiti. Jasna in stroga nacionalna in medvladna pravila so pri tem enako pomembna kot državna podpora. Zato je treba posodobiti način upravljanja svetovnega prehranskega sistema, zaključi Brüntrup.
Vir: Michael Brüntrup, Eine schrecklich perfekte Welle – Mutige Schritte gegen die heranziehende Ernährungskrise sind gefragt, Deutsches Institut für Entwicklungspolitik (DIE), April 2022
Pripravil: AK