Vsebinske mreže Slovenije, ki so združene v konzorcij, med njimi je tudi platforma SLOGA, smo organizirale letno konferenco z naslovom Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?, ki je 6. decembra potekala v Hiši Evropske unije v Ljubljani. Predstavljene so bile dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa so bili tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh iz Slovenije ter tujine.
Namen konference je bil narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Dogodek je izpostavil (z)možnosti civilne družbe za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev, izpostavil razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske ter predstavil, kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic.
Participativna demokracija je namreč sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«. Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.
Na prvem panelu so se govorke in govorci osredotočili na lokalno raven. Davor Buinjac iz oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana (MOL) je povedal, da MOL za kulturne programe nevladnih organizacij nameni približno 3 milijone evrov letno, od tega za profesionalne organizacije okoli 2 milijona. Predstavil je delovanje projektne skupine za trajni dialog med nevladnimi organizacijami (NVO) in Mestno občino Ljubljana, ki je glavna oblika trajnega sodelovanja med MOL in predstavniki NVO. V tej diskusiji je sodelovala tudi Inga Remeta, podpredsednica Asociacije, ki je povedala da je bila ambicija predstavnikov NVO v tej dialoški skupini, da zaobjamejo celotno vsebinsko področje delovanja. Povedala je, da je še vedno aktualno vprašanje, kaj uspejo predstavniki NVO doseči in izpostavila, da je delo v takšnih skupinah tek na dolge proge, in da so premiki majhni, vendar so. Ocenjuje, da je praksa zato koristna, in da se pogoji dela v občini za NVO in samozaposlene tudi zaradi trajnega prostora za dialog premikajo na bolje. V diskusiji sta sodelovala tudi Matic Primc in predstavnica občine Ajdovščina, ki sta govorila o participativnem proračunu.
V drugem delu diskusije, ki jo je moderiral Albin Keuc iz platforme SLOGA, so se Simon Delakorda z Inštituta za elektronsko participacijo in mreže NVO-VID, Franci Zlatar iz Slovenske filantropije, Tomas Tišler z Direktorata za informacijsko družbo in Irma Šajn Meznarič iz Ministrstva za javno upravo osredotočili na državno raven in naslovili vprašanje reprezentativnosti – kdo je oz. kdo predstavlja civilno družbo pri soodločanju.
V zadnjih letih smo doživeli vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljša ilustracija politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela. Zaradi tega je bil tretji del konference, ki ga je moderirala Tina Divjak iz CNVOS, posvečen vključevanju civilne družbe v odločanje na naddržavni ravni – v Evropski uniji. Debata, v kateri so sodelovali Barbara Grabowska-Moroz iz Helsinki Foundation for Human Rights, Dóra Papp iz Krétakör Foundation in Zoran Stančič iz Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, se je razširila tudi na vključevanje civilne družbe v odločanje v drugih evropskih državah, kjer smo iz prve roke lahko izvedeli, kam vodijo aliberalni trendi v demokracijah, ki napadajo temeljne človeške pravice kot sta svoboda govora in izražanja, združevanja in združitve. Na skrajnem vzhodnem bloku Evropske unije je politični populizem na oblasti in vlada tako, da se zdi Bruslju potrebno proti njemu uperiti grožnjo pravnih ukrepov. Evropska komisija je Poljsko, Madžarsko in Češko, ker ne sodelujejo pri premeščanju beguncev iz Italije in Grčije napotila na sodišče Evropske unije. Proti Madžarski je začela celo več postopkov tudi zaradi zakona o nevladnih organizacijah, ki se financirajo iz tujine in univerzah, ki nimajo sedeža v Evropski uniji. »Javnomnenjske raziskave kažejo, da so ljudje začeli verjeti napadom na te organizacije, čeprav jih večina v resnici dela in pomaga ljudem, ki imajo stanovanjske in druge težave, ob katerih jim vlada ne pomaga,« je pojasnila Dόra Papp iz fundacije Krétakör, ki je dodala, da se ljudje zaradi malodušja sploh ne odzivajo na korupcijske škandale, saj so prepričani, da njihov boj nima nobenega učinka. Na Poljskem je družba po drugi strani globoko razdeljena, dialog pa skoraj ni mogoč, saj so mediji razdeljeni na dva pola – proti in za trenutno vlado, platforme, ki bi povezala družbo okoli perečih vprašanj, pa ni, je pojasnila Barbara Grabowska-Morozova. Za Bruselj je poljska reforma sistematična grožnja vladavini prava, kar pa poljskega parlamenta ni odvrnilo od potrditve zakonskih sprememb z veliki večino. »Začelo se je s sodiščem, sledilo je tožilstvo. Zdaj je generalni državni tožilec pravosodni minister, torej politik, ki lahko ukazuje vsem tožilcem v državi pri vsaki preiskavi. Najprej so se lotili medijev, zdaj so na vrsti nacionalni svet za pravosodje in vrhovno sodišče,« je pojasnila Grabowska-Morozova.
More Democracy for More Europe – project supported by EU – Education, Audiovisual and Culture Executive Agency.