Pred peto konferenco ZN za podporo najmanj razvitim državam (LDC5), ki bo januarja 2022 v Dohi, je spletna stran CONCORD Europe objavila razmišljanje direktorice združenja Tanje Cox.
Objavljamo nekaj najbolj zanimivih misli:
“Januar 2022 po naključju ni le mesec najmanj razvitih držav, temveč tudi leto dni, odkar se je generalni direktorat Evropske komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj preimenoval v generalni direktorat za mednarodna partnerstva. Kaj je torej boljša priložnost, da končno pokažemo, da EU resno razmišlja o ponovnem premisleku in preoblikovanju odnosov z Afriko?
V najmanj razvitih državah živi le 14 % svetovnega prebivalstva, vendar skoraj polovica vseh ljudi na svetu, ki živijo v revščini. Zaradi krize covida-19 je 140 milijonov ljudi več zapadlo v skrajno revščino, neenakosti pa so se močno povečale, pri čemer so najbolj prizadeti marginalizirani ljudje (dekleta, ženske, neformalni delavci, ljudje, ki živijo v slumih itd. EU je obljubila, da bo do leta 2030 najmanj razvitim državam namenila 0,15-0,2 % svojega BND v obliki uradne razvojne pomoči. Kljub temu je, kot je pokazalo poročilo CONCORD AidWatch 2021, EU leta 2019 uspela dati le 0,1 % BND, med 46 najmanj razvitimi državami pa sta bila le Afganistan in Etiopija med desetimi največjimi prejemniki skupne uradne razvojne pomoči EU. Država, ki je prejela največji znesek uradne razvojne pomoči EU, je bila Turčija, čeprav je uvrščena med “države z višjim srednjim dohodkom”.
Medtem se najmanj razvite države zanašajo na to, da bodo bogate države izpolnile svoje obljube. Njihove potrebe po naložbah in izdatkih so ogromne: samo za izkoreninjenje skrajne revščine do leta 2030 bo potrebnih 485 milijard dolarjev letno. Zato mora EU na prihodnji konferenci LDC5 obljubiti, da bo najmanj 0,35 % BND namenila za uradno razvojno pomoč najmanj razvitim državam ali da bo skupni delež uradne razvojne pomoči najmanj razvitim državam povečala na 50 % neto uradne razvojne pomoči. In seveda je samoumevno, da mora dati prednost nepovratnim sredstvom pred posojili. Ali bo EU to storila?
Zaenkrat EU ni najbolje uspelo izboljšati svoje podobe zanesljivega partnerja. Zdaj ima še eno priložnost.
V zadnjih desetih letih je bil v okviru Istanbulskega akcijskega programa poudarek na izboljšanju proizvodnih zmogljivosti držav. To bo pomemben trenutek, ko bo treba oceniti, ali so bile potrebne spremembe dosežene. V prihodnosti mora mednarodna skupnost svojo podporo najmanj razvitim državam uskladiti z agendo 2030, njenim načelom “nikogar ne pustiti zadaj” in 17 cilji trajnostnega razvoja. Prihodnja konferenca in akcijski program iz Dohe morata imeti celovitejši pristop in se osredotočiti na vse tri razsežnosti trajnostnega razvoja ter na zelo pomembne elemente upravljanja, ki bodo najmanj razvitim državam omogočili, da same dosežejo napredek.”
Celotni prispevek si lahko preberete TU.