Ranljivosti najmanj razvitih držav so danes morda drugačne kot pred 50 leti, ko so Združeni narodi ustanovili to kategorijo, vendar so posledice, če se ne bodo reševale, enake, je generalni sekretar António Guterres pojasnil v svoji izjavi na peti konferenci o najmanj razvitih državah (LDC5). V generalni skupščini ZN je potekal njen prvi del, na katerem so obravnavali sprejetje akcijskega programa iz Dohe. Drugi del bo potekal v Dohi od 5. do 9. marca 2023, kjer se bodo svetovni voditelji zbrali s civilno družbo, zasebnim sektorjem, mladimi in drugimi, da bi oblikovali nove načrte in partnerstva za uresničevanje programa za razvoj podeželja v naslednjem desetletju

Generalni sekretar je naštel pet “rešilnih linij”  akcijskega programa iz Dohe za kratkoročno okrevanje najmanj razvitih držav, za srednjeročno doseganje ciljev trajnostnega razvoja ter dolgoročni “razvoj in blaginjo”.

Preoblikovanje svetovnega finančnega sistema

Države v razvoju morajo vlagati v sektorje, ki zmanjšujejo revščino in povečujejo odpornost, kot so ustvarjanje delovnih mest, socialna zaščita, prehranska varnost, univerzalno zdravstveno varstvo, kakovostno izobraževanje in digitalna povezljivost, je dejal visoki uradnik ZN.
Vendar pa je dodal, da se najmanj razvite države soočajo z “moralno propadlim svetovnim finančnim sistemom”, ki so ga oblikovali bogati in vplivni, da bi koristili sami sebi, in ki ohranja neenakosti, namesto da bi spodbujal razvoj.
“To se mora spremeniti,” je zatrdil vodja ZN in poudaril, da najmanj razvite države potrebujejo “nujno odpis dolga, prestrukturiranje in v nekaterih primerih tudi odpis”.
Dejal je, da bi morale imeti možnost, da si izposojajo po nizki ceni, biti zaščitene v času krize in prejeti več likvidnosti.
“Poleg tega moramo vzpostaviti pravičen davčni sistem in se boriti proti nezakonitim finančnim tokovom, da bi del ogromnih žepov svetovnega bogastva ponovno vložili v ljudi in države, ki ga najbolj potrebujejo,” je poudaril Guterres.

Strukturna preobrazba

Večina gospodarske rasti najmanj razvitih držav je povezana z naravnimi viri ali ekstraktivnimi sektorji, ki so kratkoročno zelo nestanovitni in občutljivi na nihanje cen blaga, muhavost trga in vplive podnebnih sprememb, je pojasnil Guterres.
Poleg tega jih ovirajo slabe možnosti izobraževanja in usposabljanja delavcev, šibka fizična infrastruktura in pomanjkanje dostopa do tehnologije za povečanje produktivnosti – vse to je zaradi COVID še veliko slabše.
“Najmanj razvite države potrebujejo podporo za strukturno preoblikovanje, in to takoj,” je zatrdil vodja ZN. “Potrebujejo podporo za povečanje svoje udeležbe v svetovnih vrednostnih verigah – zdaj”.
To pomeni vlaganje v zdravo, izobraženo in usposobljeno delovno silo, ki bo spodbujala gospodarsko rast, posodobitev infrastrukture in prometnih omrežij, preoblikovanje ekstraktivnih sektorjev in ustvarjanje bolj zelenih delovnih mest ter spodbujanje “pravil odprte in poštene trgovine, da bodo lahko vse države konkurirale pod enakimi pogoji,” je poudaril.

Podnebni ukrepi

Čeprav najmanj razvite države niso povzročile podnebne krize, se soočajo z njenimi najhujšimi posledicami.
Generalni sekretar je navedel zadnje poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), iz katerega je razvidno, da je število smrtnih žrtev zaradi poplav, suš in neurij v najbolj ranljivih državah in regijah 15-krat večje.
“Na zelo ranljivih območjih po vsem svetu, kjer živi 3,6 milijarde ljudi, bo več kot 100 podnebnih tveganj postalo hujših. Nekatera bodo nepopravljiva,” je dejal.

Preoblikovanje obljub v resničnost

Najmanj razvite države potrebujejo “veliko tehnično in finančno pomoč” za pravičen prehod na obnovljive vire energije in zelena delovna mesta ter za “krepitev odpornosti proti vplivom, ki jih že pestijo”, je nadaljeval Guterres in pozval razvojne banke, naj nujno sodelujejo z vladami pri “oblikovanju in izvajanju projektov, ki jih je mogoče financirati”.
“50 odstotkov sredstev za podnebne spremembe moramo nameniti prilagajanju in reformirati sisteme upravičenosti, da bodo ranljive države lahko dostopale do teh sredstev,” je zatrdil. “Razvite države pa morajo izpolniti svojo letošnjo zavezo o financiranju podnebnih sprememb v višini 100 milijard dolarjev za države v razvoju.”
“Obljube morajo postati resničnost.”

Mir in varnost

Svet se danes sooča z največjim številom nasilnih konfliktov po letu 1945 – pri čemer najmanj razvite države predstavljajo “levji delež teh žarišč”, je poudaril vodja ZN.
“Mir in varnost se ne moreta uveljaviti, če ni razvoja. Prav tako se razvoj ne more uveljaviti, če ni miru in varnosti,” je pojasnil.
Prav tako ne more obstajati v državah, kjer se ohranjajo zgodovinske krivice, neenakosti in sistematično zatiranje ali kjer primanjkuje osnovnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje, varnost in pravosodje.
“Moj predlog nove agende za mir poziva svetovno skupnost, naj si enotno prizadeva … za odpravo korenin nasilnih konfliktov z vlaganjem v razvoj” in vključuje novo družbeno pogodbo, ki zajema splošno zdravstveno varstvo, socialno zaščito, izobraževanje in usposabljanje ter vključujoče institucije in pravosodne sisteme, dostopne vsem, je dejal Guterres.

 

Translate »