V nedeljski izdaji časopisa Delo, je bil objavljen velik intervju z Renejem Sušo, sodelavcem društva Humanitas, nekdanjim vodjem Delovne skupine za globalno učenje pri Platformi SLOGA ter sedanjim članom kolektiva Gesturing Towards Decolonial Futures. Intervju je bil opravljen ob njegovem sodelovanju na mednarodni konferenci, kot zaključnem dejanju projekta predsedovanja Svetu EU platforme SLOGA.

Rene Suša v intervjuju na kratko opiše pot od izobraževanja za razvoj do globalnega učenja. “Takrat tega pojma še nismo poznali, sprva smo govorili o izobraževanju za razvoj. Nastalo je iz izkušenj nevladnih organizacij, ki delajo v mednarodnem okolju na področju razvojne pomoči in sodelovanja večinoma z državami globalnega juga. Ključno vprašanje je bilo, zakaj v svetu še vedno obstajajo takšne neenakosti, zakaj imamo še vedno strukturno revščino, zakaj je še vedno toliko mednarodnega izkoriščanja. Iz teh temeljnih vprašanj se je potem razvilo polje globalnega učenja, ki pa je širše in se ukvarja tudi z vprašanji trajnostnega razvoja, strukturnega rasizma, z vsem, kar je skupen globalni izziv človeštva v tem času in prostoru.”

Ker je bil intervju opravljen v sklopu dejavnosti mednarodne konference o globalnem učenju v odnosu do neenakosti in konfliktov, je Rene Suša izpostavil eno osnovnih tez, ki se razvija skozi prakso globalnega učenja: “V globalnem učenju govorimo o tem, da večino našega dojemanja sveta oblikujejo štiri osnovna zanikanja. Prvo zanikanje je, da je način našega bivanja podprt s strukturnim nasiljem, kar pomeni, da so vse naše materialne ali nematerialne dobrine do nas prišle prek neke izkoriščevalske verige. Recimo materiali za naše telefone prihajajo vsaj delno z območij vojnih konfliktov, v proizvodnjo je vključeno otroško delo, novodobno suženjstvo. Verjetno se premalo zavedamo, kako smo v vseh vidikih našega življenja vpleteni v te globalne tokove izkoriščanja.

Drugo dejstvo, ki ga prav tako pogosto zanikamo, je, da je naš način življenja in predvsem gospodarski model, ki temelji na ideji neskončne rasti, na planetu z omejenimi viri fizično nemogoč. Ne moremo vedno več porabljati, če pa ima narava vse manj možnosti za samoobnovo. S svojim delovanjem bomo prekinili možnosti ekosistemov za samoobnovo. To vidimo na več ravneh, tudi podnebne spremembe so del tega.

Tretja stvar se imenuje zanikanje prepletenosti. Pogosto pozabljamo, da posamezniki ne obstajamo le kot individuumi, ampak smo vedno vpleteni v mrežo odnosov z vsemi bitji okrog nas, naj bodo to drugi ljudje, živali ali rastline. Naša dejanja imajo posledice za življenje drugih bitij. Da mi lahko obstajamo, mora marsikatero drugo bitje dati svoje življenje.”

Na vprašanje novinarke Urše Izgoršek, o vzajemni povezanosti in posledicah naših ravnanj za druge, ki je izhajalo iz tega, da je eden od ciljev globalnega učenja “spodbuditi posameznike in skupnosti, da se angažirajo za, preprosto rečeno, boljši svet, večjo pravičnost, enakost in človekove pravice za vse,” je Rene Suša odgovoril: “Če sem iskren, mislim, da ne. Ljudje si to predstavljajo kot problem mišljenja, ampak to ni problem glave. Pomembno je začutiti te povezave, temu pa se nočemo odpreti. Če želiš ta svet, ki je precej nasilen, sprejeti kot globalni državljan, potem moraš sprejeti tudi soodgovornost zanj, tega pa praviloma ne želimo storiti. Ker pomeni, da se je treba začeti o stvareh tudi spraševati, da bi lahko živeli drugače. Tega pa se ljudje bojijo.”

Intervju prinaša vpogled v Renejevo delovanje v sklopu kolektiva Gesturing Towards Decolonial Futures, o katerem si lahko več preberete v intervjuju na spletni strani časopisa Delo.

Pripravil: AK

Translate »