November 2019: Avstralske gozdove požirajo ognjeni zublji še ne videnega obsega; več sto mrtvih koal … Slovenska obala izginila pod vodo ob eni največjih poplav v zadnjih petdesetih letih … Kar zgodovini ni uspelo, uspeva visoki vodi: Benetke počepnile … Vodna tromba prodrla na kopno in razgrajala po Umagu, huje kot pregovorni roker v hotelski sobi … Španci ponekod nad napadlo točo z lopatami za sneg, drugod v begu pred tornadom … Neprespane noči ob slovenskih rekah – za domačine in migrante …
Strokovnjaki nas javno in vedno glasneje opozarjajo, da »podnebne spremembe ogrožajo življenja več kot milijarde ljudi, povzročajo množično izumrtje živalskih in rastlinskih vrst ter grozijo z nepopravljivo ekonomsko škodo« (odprto pismo državnim inštitucijam). Smo v podnebni krizi – pika.
Ob pogostosti novic, ki obeležujejo podnebne spremembe, se je v družbi skoraj nemogoče izogniti pogovorom na to temo. (In zakaj bi se sploh poskušali?!) Tako sem se kar naenkrat v takšnem pogovoru znašla tudi med zadnjim prostovoljenjem v tem mesecu. Ob tovrstnem ‘pregledu novic tedna’ pa je naenkrat odjeknila izjava: »But, sustainability is expensive. (Ampak, trajnostnost je draga.)«.
Res je. Organizacija Združenih narodov je ocenila, da letno potrebujemo 3,9 bilijona dolarjev, da svet uresniči cilje trajnostnega razvoja – vseh 17 – do postavljenega roka. Glede na raven obstoječega financiranja razvojne pomoči, nam letno zmanjka 2,5 bilijona dolarjev. Nepredstavljivo, kajne?
Naj omenim še eno nepredstavljivo številko: 7,6 bilijonov dolarjev.
Toliko naj bi bilo po oceni ekonomista Zucmana skritega bogastva v davčnih oazah leta 2015. Nekateri menijo, da gre za konzervativno oceno. Poleg tega je ocena podana za 4 leta nazaj! Medtem naj bi bile države po svetu samo na račun izogibanja davkom vsako leto prikrajšane za dodatnih 500 milijard dolarjev. Samo Evropska unija naj bi vsako leto na tak način izgubila 50-70 milijard evrov potencialnih prihodkov. (In tu vemo, da gre za konzervativno oceno, ker jo je objavila Evropska komisija.)
Zabavna opazka: V poročilu mreže Eurodad smo se pred par leti pozabavali s poskusom prikaza kupčka denarja – tistih 500 milijard – v eno-dolarskih bankovcih. Izračunano je bilo, da bi bil kupček visok več kot 54.000 km. Za primerjavo je bila podana vesoljska postaja, ki je ‘zgolj’ 400 km nad površjem Zemlje. A kaj, ko je že vesoljska postaja predaleč, da bi lahko na oko ocenili razdaljo… torej, nepredstavljiva.
Plačevanje davkov mogoče res ni seznamu najljubših stvari pri marsikomu od nas, a gre za dobro stvar. Z davki plačujemo osnovne javne storitve: ceste, ki nas vsakodnevno povezujejo, šolanje – v Sloveniji vse do diplome – in zdravstveni sistem, ki bo tam za nas in naše najbližje, ko bomo bolni; do takrat pa je na razpolago drugim, ki ga že potrebujejo. In prav ta koncept – plačevati nekaj, kar ta hip sam ne potrebuješ – je včasih nekomu težko razumljiv.
»Moji otroci so že odrasli in imajo svoje otroke, zakaj se meni še vedno trga prispevek za starševsko varstvo pri plači?« … Ker tako prispevate, da si lahko vaš otrok privošči starševski dopust ob rojstvu vašega vnuka ali vnukinje, kot ste si ga vi ob rojstvu svojega otroka? In ker prispevate, da si to lahko privoščijo tudi drugi starši. Nasprotje tega je, da novopečeni starši mesec, teden, ali celo zgolj dva dni po rojstvu otroka drvijo nazaj v službo – dogaja se po svetu. Ker, le redki imamo dovolj prišparano, da si lahko privoščimo daljšo odsotnost rednih prihodkov. Tega se pri nas mogoče še najbolj zavedajo prekarni delavci. In medtem, ko lahko rojstvo otroka načrtuješ ali imaš nekaj časa, da se nanj vsaj pripraviš, pa se bolezen in nesreča le redkokdaj vljudno najavita.
Pomanjkanje davčnih prihodkov v blagajne držav po svetu, predvsem z naslova velikih podjetij, zmanjšuje in celo uničuje priložnosti za dostojno življenje milijonov ljudi. Davki so najpomembnejši, najbolj koristen in najbolj trajnosten vir financiranja za razvoj – v kateri koli državi. Vsekakor pa bolj zanesljiv in vzdržen vir kot denarna pomoč ali posojila. Zato je pomembno, da vzgajamo davčno kulturo, kjer se ljudje zavedamo, da je družbeno odgovorno prispevati, ko imamo, v meri, ki je dogovorjena. Žal pa nam tega tudi v deželi Martina Krpana primanjkuje – pa ne iz zlobe ali sebičnosti, ampak velikokrat zgolj zaradi nerazumevanja, čemu vse so davki namenjeni ter pomanjkanja interesa, da bi se aktivirali, ko opazimo, da sistem ne deluje, kot bi moral. Ko davčni zakoni več ne delajo v dobro družbe kot celote, pač pa v dobro predvsem omejenega števila posameznikov ali podjetij.
Davki lahko s svojo redistribucijsko funkcijo pripomorejo k zmanjšanju revščine in neenakosti, ki sta srž problemov, ki jih naslavljajo cilji trajnostnega razvoja. Zato nas je vedno več, ki se izobražujemo o davkih in davčnih sistemih, osveščamo ter pozivamo k spremembi sistema, ki omogoča velikim podjetjem, da prenašajo svoje dobičke v davčne oaze, da se izognejo plačilu davka na dobiček, katerega stopnja se že tako in tako vztrajno niža v tekmi z drugimi državami, medtem pa državljani krijemo razliko npr. preko naraščajočega davka na dodano vrednost in krčenja javnih storitev.
Torej, si zares ne moremo privoščiti postati bolj trajnostna družba?
Maruša Babnik, Ekvilib Inštitut
Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.