Zdi se, da je trenutno težko ne vedeti, da smo sredi podnebne krize. težko pa je tudi razumeti, zakaj nas ta kriza tako malo »sekira«?
Ko je nekaj opredeljeno za krizo, nas običajno skrbi. Razmišljamo, kaj storiti. Sprejmemo potrebne ukrepe. Včasih to »pospremimo« še z nervoznim vznemirjanjem, tudi če slednje ne prispeva k ničemer. Ne rečem, da številne ljudi ne skrbijo posledice podnebnih sprememb – zlasti mladi so zadnje čase aktivni pod prodornim vodstvom švedske najstnice Grete Thunberg in njenega gibanja Petki za prihodnost, a kot se je posrečeno izrazil naš generalni sekretar Kumi Naidoo, je večina naših ukrepov na ravni »preurejanja ležalnikov na Titaniku«.
Treba pa je narediti še veliko več, tudi v Sloveniji. Ko smo že ravno pri naši državi: v Amnesty smo se poleg številnih drugih organizacij in množice ljudi pridružili pobudi Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, Umanotere, društva Focus in Greenpeace Slovenije, naj slovenska vlada »podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo ter jih začne prioritetno in sistemsko obravnavati«. Neznansko pomembno je, da ta poziv množično podpišete! Najdete ga tukaj: podnebnakriza.si.
Od pravice do življenja do vode in sanitarij
Katastrofalne posledice podnebnih sprememb so že tu, ljudje zaradi njih že umirajo in brez ukrepanja se bodo ti negativni pojavi še povečevali. Prostora tukaj ne bom namenjala pojasnjevanju tega, kako je človek povzročil podnebno segrevanje in s tem te spremembe. Namesto tega se bom posvetila povezavam med podnebnimi spremembami in človekovimi pravicami.
Podnebne spremembe ogrožajo življenja ljudi, najbolj očitno se to vidi pri ekstremnih vremenskih dogodkih, kot so neurja, poplave in požari. Tajfun Yolanda na Filipinih je leta 2013 ubil skoraj 10.000 ljudi. Poletni vročinski val v Evropi leta 2003 je povzročil smrt 35.000 ljudi. Življenja pa so ogrožena tudi na manj vidne načine: Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da bodo podnebne spremembe med letom 2030 in 2050 letno povzročile 250.000 smrtnih žrtev zaradi malarije, podhranjenosti, driske in toplotnega stresa.
Glede pravice do zdravja velja izpostaviti večje tveganje za poškodbe, bolezni in smrt zaradi vročinskih rekordov in velikih požarov. Zaradi zmanjšane proizvodnje hrane v revnih regijah se bo povečalo tveganje podhranjenosti. Večja pa bo tudi nevarnost bolezni, ki se prenašajo s hrano in vodo.
Tudi vpliv na pravico do bivališča lahko že spremljamo. Ekstremni vremenski dogodki (hude poplave, požari) že uničujejo domove ljudi, zaradi česar so se prisiljeni odseliti. Suša, erozija in poplave lahko sčasoma spremenijo okolje, da ni več primerno za življenje; dvigovanje morske gladine pa ogroža domove milijonov ljudi na nizko ležečih območjih sveta.
Kombinacija dejavnikov, kot so taljenje snega in ledu, zmanjšana količina padavin, višje temperature in dviganje morske gladine, vplivajo na kakovost in količino vodnih virov. Že več kot milijarda ljudi nima dostopa do čiste vode, podnebne spremembe pa bodo to še poslabšale. Cikloni in poplave vplivajo na infrastrukturo dobave vode in sanitarij, onesnažujejo vodo in tako prispevajo k širjenju bolezni.
Podnebni aparheid?
Posebni poročevalec Združenih narodov za ekstremno revščino in človekove pravice Philip Alston junija letos ni izbiral besed. Svetu je sporočil, da je v vedno večji nevarnosti »podnebnega apartheida«, v katerem bodo bogati lahko plačali, da uidejo vročini, lakoti in konfliktom, ki jih povzroča vedno večja podnebna kriza, medtem ko bodo ostali trpeli. Meni, da niso ogrožene le pravice, predstavljene v prejšnjem delu, ampak tudi demokracija in vladavina prava. Kot so zapisali pri ZN, slovesni govori vladnih predstavnikov ne vodijo do otipljivih ukrepov. »Države so šle mimo vseh znanstvenih opozoril in mejnikov; kar se je nekdaj zdelo kot katastrofalna otoplitev, se zdaj dojema kot najboljši možen scenarij,« je bil kritičen Alston. »Celo danes vse preveč vlad dela kratkoročne korake v napačno smer.«
Ne investirati v industrijo fosilnih goriv
Tudi v Amnesty smo se odločili sprejeti še dodatne ukrepe na tem področju. Za zmanjšanje našega okoljskega vpliva si bomo prizadevali za ogljično nevtralnost do leta 2035, potovanja z letali bomo zmanjšali za tretjino in še povečali število virtualnih mednarodnih sestankov. Kot organizacija smo se na globalni in lokalnih ravneh zavezali, da bomo nehali investirati v industrijo fosilnih goriv. S tem smo se pridružili globalnemu pozivu, sproženemu leta 2011, na katerega se je odzvalo že 1100 investitorjev (zavarovalnice, verske skupine, univerze …), ki so se zavezali prodati svoje investicije v vrednosti 9,94 bilijona ameriških dolarjev. Gibanje »odrekanja investicij« (divestment movement) je postalo mogočna sila, ki lahko pokaže svetu, da lahko vsak od nas izbere investicijo v rešitve za podnebno krizo.
Mwikali Muthiani, predsednica Mednarodnega odbora Amnesty International (to je telo prostovoljcev, ki na mednarodni ravni bdi nad delovanjem organizacije), je ob tem dejala: “Vse preveč finančnih institucij obravnava industrijo fosilnih goriv kot sprejemljivo investicijo. Čas je, da se vprašamo, ali bi morali to pravzaprav dojemati kot smrtonosno igro na srečo, ki ogroža prihodnost nas vseh.”
Da rečejo »bobu bob«, so se maja letos odločili tudi pri britanskem časopisu Guardian. V svoj stilski priročnik so vključili izraze, ki bolj natančno opisujejo krizo, s katero se sooča svet. Namesto podnebnih sprememb bodo raje pisali o podnebni krizi ali zlomu. Kot je pojasnila odgovorna urednica Katharine Viner, želijo biti znanstveno natančni, hkrati pa jasno komunicirati. Podnebne spremembe, je dejala, zvenijo precej pasivno in milo, v resnici pa znanost govori o katastrofi za človeštvo.
Prosim, če se še niste, se aktivirajte tudi vi: takoj zdaj lahko podpišete peticijo na podnebnakriza.si.
Metka Naglič, Amnesty Slovenija
Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.