Prve posledice napada na Ukrajino so humanitarne. Vojaški napad je povzročil največjo humanitarno katastrofo v povojni Evropi. Ocene Združenih narodov so, da lahko pričakujemo do 12 milijonov beguncev in notranje razseljenih oseb. Do danes je Ukrajino zapustilo skoraj milijon ljudi, predvsem žensk in otrok, ki potrebujejo pomoč. Begunci prihajajo tudi v Slovenijo. Nevladne organizacije smo se že samoorganizirale in preko svojih mednarodnih mrež že nudimo pomoč beguncem. Vzpostavljeno je delovanje koordinacijske skupine nevladnih in humanitarnih organizacij, okrepili smo obveščanje javnosti o naših prizadevanjih ter vzpostavili stik z vladnimi institucijami. Pripravljenost pomagati je med prebivalci visoko.
Posledice so in bodo tudi na področju prehranske varnosti. V zadnji desetletjih je črnomorska regija postala izjemno pomembna dobaviteljica žita in oljnic. Še leta 1990 neto uvoznica žitaric, danes prispeva 12 % vseh kalorij, s katerimi se trguje v svetu. Po podatkih inštituta IFPRI Severna Afrika in Bližnji Vzhod uvozita več kot 50 % žitaric in velik delež pšenice in ječmena iz te regije. Na svetovnem trgu sončničnega olja Ukrajina prispeva skoraj 50 %. V kolikor bi prišlo do poškodovanja infrastrukture za prevoz, hrambo, pretovor in nakladanje v Ukrajini in na ukrajinski črnomorski obali, bi to povzročilo še dodatne izgube. V vsakem primeru pa bodo gotovo narasle cene teh pridelkov.
Vse to se dogaja v obdobju, ko smo priča naraščanju cen hrane. Napad na Ukrajino bo cene hrane potisnil še navzgor in tako zaostril pogoje za uvoz hrane predvsem v državah z najnižjimi dohodki. Prav (vojaški) konflikti so ključni dejavnik lakote in prehranske negotovosti v svetu, kot ugotavlja Svetovni program za hrano (WFP). Že danes strada 283 milijonov ljudi, 45 milijonov jih je na robu lakote – skupaj več kot 800 milijonov ljudi trpi za pomanjkanjem hrane. Napad na Ukrajino bo te razmere samo še zaostril.
Po drugi strani smo priča tudi naraščanju cen zemeljskega plina, ki je pomemben za proizvodnjo dušikovih in kalijevih umetnih gnojil. Tudi v tem primeru bodo največje posledice čutili najšibkejši.
Nevladne organizacije in mnoge svetovne institucije ugotavljamo, da je sredstev za zmanjšanje razlik in neenakosti v svetu premalo, da je potrebno uresničiti vse zaveze. Zaveze za investiranje v prilagajanje in zmanjševanje posledic podnebnih sprememb, zaveze držav globalnega Severa, da bodo za uradno razvojno pomoč namenile 0.7 % bruto narodnega dohodka. Milijoni beguncev, potrebe po humanitarni pomoči in razvojni pomoči, bodo samo še zaostrile boj za sredstva. Lahko pričakujemo, da bodo najbolj izpostavljene spet najbolj ranljive države globalnega Juga, države z najnižjimi dohodki.
Zato je prav, da na Vlado Republike Slovenije in na institucije Evropske unije naslovimo apel, da bo potrebno poleg humanitarne pomoči povečati dostopnost razvojne pomoči. Skladno z načelom, da ne bomo nikogar pustili ob strani, kot smo si zapisali v Agendi 2030.
Albin Keuc