Pred 6. vrhom Evropske unije in Afriške unije (EU-AU vrh), ki bo potekal februarja 2022, je Africa-Europe Foundation gostila prvo razpravo na visoki ravni o ključnih vprašanjih, ki bodo v ospredju medcelinskega partnerstva. Šesti AU-EU vrh predstavlja pomemben mejnik, na katerem se bodo odpirale nove poti v prenovljenem partnerstvu med celinama.
Razprava, posvečena podnebnim spremembam in energiji, je potekala 20. januarja in je temeljila na zaključkih konference COP26 v Glasgowu, ki je pustila nezadovoljne tako okoljevarstvenike kot afriške partnerice, ki si želijo rešiti ključni izziv nezadostnega dostopa do energije na svoji celini.
Izhodišča
Dostop do elektrike
Dostop do elektrike ostaja omejen v veliko predelih Afrike. Leta 2019 so imeli vsi prebivalci Evrope dostop do elektrike, medtem ko je imela dostop do elektrike v Afriki nekaj več kot polovica prebivalstva. Skoraj 600 milijonov Afričank in Afričanov živi brez dostopa do električnega omrežja.
Poraba energije
V Afriki živi 17 % svetovnega prebivalstva, ki porabi 3,4 % svetovne porabe energije. V EU živi 5,4 % svetovnega prebivalstva, ki porabi 10,4 % svetovne porabe energije. EU je leta 2019 porabila trikrat več energije kot Afrika. Skupna poraba Francije in Nemčije je bila leta 2019 večja od porabe Afriške celine.
Izpusti ogljika
Zaradi svoje velike porabe je EU, v primerjavi z Afriko, veliko večja onesnaževalka. Izpusti ogljika v Afriki vztrajno naraščajo in so leta 2019 dosegli najvišjo raven doslej. Izpusti ogljika v EU so se od leta 1979 zmanjšali, vendar so bili leta 2019 še vedno več kot dvakrat višji od afriških. Zgodovinsko gledano nosi EU veliko večjo odgovornost za podnebne spremembe, medtem ko Afriške države zelo občutijo posledice podnebnih sprememb.
Viri
Fosilna goriva prevladujejo tako v Afriki kot Evropi. Ta imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju energije na obeh celinah, pri čemer so nafta, plin in premog tri vodilna komercialna goriva za proizvodnjo električne energije v obeh regijah. Nafta ostaja glavni vir v obeh regijah, sledita zemeljski plin in premog. Iz omenjenih fosilnih goriv Afrika pridobi 91,5 % svoje energije, EU pa 73 %. Absolutno gledano, EU porabi dvakrat več energije, pridobljene iz fosilnih goriv, od Afrike.
Plin je v Afriki najčistejše fosilno gorivo, zato ga nekateri afriški voditelji izpostavljajo kot najboljše prehodno gorivo. Leta 2019 je EU porabila več kot 2,5-krat več energije, pridobljene iz zemeljskega plina, v primerjavi z Afriko. V Evropi trenutno obratuje 585 plinovodov, 27 jih je v gradnji. V Afriki obratuje trenutno 86 plinovodov, štirje so še v gradnji. V letu 2019 so afriške države izvozile za 19,7 milijarde dolarjev zemeljskega plina, več kot polovico v štiri držav EU – Francijo, Italijo, Portugalsko in Španijo. Vse štiri države so se na COP26 zavezale, da bodo prenehale financirati projekte, vezane na zemeljski plin v tujini.
COP26: Evropski zeleni dogovor in posledice za Afriko
4. novembra 2021 se je v Glasgowu 39 držav in razvojnih agencij zavezalo, da bodo prenehale financirati projekte fosilnih goriv v tujini. Med njimi so bile glavne evropske donatorice in nekatere afriške države ter institucije. Dogovor gre dlje od prejšnjih dogovorov in vključuje zemeljski plin. Sporazum je podpisalo 12 članic EU, Evropska investicijska banka in francoske ter nizozemske razvojne agencije. Zaveza temelji na Evropskem zelenem dogovoru, v okviru katerega se je Evropska investicijska banka leta 2019 zavezala, da bo v dveh letih postopoma ukinila naložbe v fosilna goriva, vključno z naložbami v onesnaževalna podjetja, ki se ukvarjajo z nizkoogljičnimi projekti.
Ključni poudarki
Sodelovanje
Eden izmed ključnih poudarkov razprave je potreba po sodelovanju. Macky Sall (predsednik Senegala in predsednik Afriške unije), Charles Michel (predsednik Evropskega sveta) in Frans Timmermans (podpredsednik Evropske komisije) so poudarili, da je EU-AU vrh priložnost za obnovo partnerstva med celinama, pri čemer je ključnega pomena, da Evropska unija posluša potrebe Afriške celine. Za uspešen prehod v ogljično nevtralni celini (tako Evrope kot Afrike) je ključnega pomena sodelovanje in skupna strategija.
Zeleni prehod
Afrika se sooča s tem, da skoraj polovica prebivalstva nima dostopa do elektrike. V prvem koraku je potrebno zagotoviti dostop do elektrike vsem prebivalcem Afrike, kar logično vodi v večjo potrebo po električni energiji do leta 2050. Poleg tega imajo države različne kapacitete za izkoristek vetrne in sončne energije, zato ne moremo govoriti o enotnem načrtu za vse afriške države, saj ta ne bo ustrezal vsem. Afriške države morajo oblikovati svoje načrte za prehod v zeleno energijo. Govorci so izpostavili problem pričakovanja, da bo prehod v Afriki možen brez zemeljskega plina, medtem ko ga Evropa redno uporablja. Pri čemer je problematično tudi, da Evropa uporablja plin, ki ga pridobivajo v Afriki. Rešitev vidijo v oblikovanju cen ogljika kot glavnemu načinu uspešnega zelenega prehoda, saj ta v največji meri vodi v spremembo obnašanja.
Ena rešitev za vse?
Enotni pristop, predstavljen na COP26, ne upošteva posebnega položaja afriške celine, kjer 600 milijonov ljudi še vedno nima dostopa do elektrike. Dodatno ne upošteva dejstva, da imajo države zelo različne dostope do virov. Pretirano osredotočanje na vetrno in sončno energijo bi lahko obsodilo mnoge na nezanesljivo in drago energijo. Vetrna in sončna energija nista zanesljivi, njun potencial pa se med državami razlikuje. Če se ukinejo vsa sredstva za čezmorske projekte zemeljskega plina, bi to lahko imelo nasproten učinek in mnoge afriške države prisililo k cenejšim, a bolj onesnaževalnim, gorivom. Zaradi zmanjšanja sredstev za projekte zemeljskega plina bo kuhanje na plin postalo drago in nedostopno za večino Afričanov. To bo spodbudilo kuhanje na drva in oglje, kar bo posledično vodilo v več izpustov in imelo hude posledice za zdravje ter prispevalo k krčenju gozdov v porečju Konga. Mehanizem CBAM, kot del zelenega dogovora, bi lahko uvedel davek na uvoz v Evropsko unijo in kaznoval afriške izvoznike v državah z omejenimi tehnologijami obnovljivih virov.
Ukinitev financiranja vseh projektov fosilnih goriv v tujini je povzročilo veliko obtožb o hipokriziji, saj številne države EU še naprej vlagajo v industrijo, ki uporablja fosilna goriva, in ji zagotavljajo subvencije na domačem trgu. Leta 2020 je Italija zagotovila 9,02 milijarde evrov subvencij za fosilna goriva, Nemčija 8,42 milijarde in Francija 7,9 milijarde. Devet od dvanajstih držav EU, ki je podpisalo zavezo, je imelo decembra 2020 v razvoju nove plinovode. Poleg tega se podnebno financiranje Evropske investicijske banke od leta 2018 ni povečalo in ostaja pri približno 5,7 milijarde evrov.
Načrt za zeleni prehod, po besedah govorcev, ne more in ne sme biti univerzalen. Pripraviti ga morajo Afriške države, upoštevajoč značilnosti posameznih držav. Predvsem pa so izpostavili, da bi moral biti Afriki omogočen postopen zeleni prehod s pomočjo zemeljskega plina.
Pripravila: MS
Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« financira Evropska unija in izvajajo Združenje nemških razvojnih in humanitarnih nevladnih organizacij (VENRO), Portugalska platforma nevladnih razvojnih organizacij (Plataforma ONGD), SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, ter Evropsko združenje nevladnih organizacij za pomoč in razvoj (CONCORD). Projektne aktivnosti v Sloveniji sofinancirata Evropska unija, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za javno upravo (iz Sklada za nevladne organizacije). Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev. 