V okviru sklopa “Mladi o migracijah” projekta MigratED so dijakinje Gimnazije Celje – Center razmišljale o migracijah. Svoj prispevek je delila Eva Krušnik. Zapis avtorice je na voljo tudi v pdf obliki.
Nihče ne pričakuje biti begunec. Zdravnica, ki se vrača iz službe, mehanik, ki popravlja avto, punca na poti v šolo, oče, ki daje sinu poljub za lahko noč. Vsak od njih pričakuje, da bo jutrišnji dan enak kot današnji, vendar strah lahko pride v momentih. Lahko je zvok pištol, bombe ali trka po vratih. Veliko ljudi, ki so prisiljeni na beg, imajo samo minute, da sprejmejo pomembne odločitve, zagrabijo, kar lahko, in zbežijo. Kam bodo šli? Kako bojo potovali? Kaj bojo vzeli? To so težke odločitve, ki jih morajo sprejeti v trenutku, saj bojo z njimi morali živeti do konca njihovih življenj.
Odkar smo se pojavili, obstaja naravno gibanje ljudi. V zadnjem tisočletju so ljudje premagali velike razdalje zaradi različnih razlogov, kot so preganjanje, vojne, posledice naravnih katastrof, iskanje boljšega življenja ali pa samo, ker so bili radovedni o drugih kulturah, ljudeh in pokrajinah. Seveda je v preteklosti potovanje bilo počasno z ogromno tveganji. Veliko ljudi se je vseeno premikalo, saj se vedno bomo, ker to pač ljudje počnemo. Begunci v času hitrih, dostopnih in poceni prevoznih sredstev še vseeno težko bežijo pred konflikti in preganjanjem. V zadnjih nekaj letih smo zabeležili rekordne številke ljudi, ki bežijo od doma. Namesto, da bi jim druge države ponudile pomoč, jim zapirajo vrata pred nosom. Bogatejše države puščajo revnejšim, da se same spopadejo z več kot 20 milijoni beguncev. Politiki in mediji označujejo beg za življenje kot nezakonito, begunce pa za napadalne in varnostno grožnjo državi.
Kot vsi ostali, imajo tudi begunci pravice, države pa imajo dolžnost, da jih varujejo. Osnove teh pravic lahko najdemo v Ženevski konvenciji iz leta 1951, ki je ključni dokument mednarodne zaščite beguncev skupaj z njenim protokolom. Organizacija združenih narodov je ustanoviteljica UNHCR ali Agencije Združenih narodov za begunce, ki je pooblaščena za zaščito in podporo beguncem. Glavno načelo konvencije iz leta 1951 je »non-refoulement« oz. načelo nevračanja – noben begunec se ne bi smel vrniti v državo, kjer bi bil soočen z grožnjami ali zatiranjem.
Tipični begunec ne obstaja. Ljudje vseh starosti, rase, spola ali religije so lahko prisiljeni zapustiti svoje domove. Vsi imajo pravico, da z njimi ravnamo enakopravno, države pa pri zagotavljanju azila med njimi ne smejo diskriminirati. Tudi begunci imajo univerzalne človeške pravice. Imajo pravico do izobrazbe, pravnega varstva, zaposlitve in ostalih
temeljnih pravic, kot so pravica do svobodnega gibanja, varnosti, družine in svobode. Vsi ljudje bi morali te pravice poznati in poskrbeti, da so prepoznane in uveljavljene.
S temo migracij sem se globje srečala dvakrat, in sicer ko sem si z gimnazijo šla ogledat gledališko predstavo Reisefieber, ki govori o Saši, ki je prisiljen skrbeti za svojo bolno mamo. Dodatno pomoč zanju mu najde prijateljica Daša. Iz begunskega centra pripelje mlado begunko, ki takoj sproži val predsodkov. Drugič pa sem se s temo migracij srečala na delavnici »Migracije v našem življenju«, ki sem se je preko videokonference udeležila v okviru predmeta Sociologija. Na delavnici nam je svojo zgodbo povedal Alaa, ki prihaja iz Sirije. Obakrat sem videla drugačno perspektivo migracij. Takšno, ki jo v medijih še nisem zasledila. Obe izkušnji sta pripomogli, da na migracije zdaj gledam drugače.
Eva Krušnik, 2.c, Gimnazija Celje Center
Razmišljanje je bilo pripravljeno v okviru evropskega projekta #MigratED, v katerem kot partnerska organizacija sodeluje Platforma SLOGA. V okviru projekta je bila v sodelovanju z Mirovnim inštitutom organizirana delavnica o migracijah za dijake in dijakinje Gimnazije Celje Center. Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.