Women’s Refugee Commission je pripravila poročilo No Safety for Refugee Women on the European Route: Report from the Balkans. Poročilo opozarja, da so tveganja pri zaščiti žensk, deklic in drugih ranljivih skupin prisotna na vsaki stopnji begunske poti, blaženje teh tveganj pa je neuspešno.
Kot del večstopenjske ocene potreb pri zaščiti žensk in deklic v begunskih tokovih po Evropi je Women’s Refugee Commission obiskala Srbijo ter Slovenijo. Ugotovitve komisije kažejo, da nasilje na podlagi spola skoraj ni naslovljeno na begunski poti – prizadevanj za zagotavljanje varnega okolja, prepoznavanja žrtev nasilja in zagotavljanja oskrbe ni zaznati. Ženske in deklice begunke v tranzitnih centrih pogosto nimajo dostopa do osnovnih storitev, vključno z zagotavljanjem spolnega in reproduktivnega zdravja. Pomanjkanje jasnih informacij in nezmožnost dostopa do tolmačev, zlasti tolmačk, ženskam ter deklicam ovira dostop do storitev, zaradi česar so bolj ranljive za tihotapce in druge oportuniste. Vladni uradniki niso ustrezno opremljeni za upravljanje te mobilne, ranljive populacije. Civilnodružbene organizacije z relevantnim strokovnim znanjem o spolu so po navadi izključene iz krajev, kjer bi lahko bile najbolj koristne. Ne nazadnje se tveganja pri zaščiti, s katerimi se ženske in deklice soočajo v vseh humanitarnih krizah, stopnjujejo zaradi pomanjkanja pomembnih pravnih možnosti, da bi zaprosili za azil ali drugo zaščito vzdolž poti.
Srbska in slovenska vlada morata v sodelovanju ter usklajevanju z drugimi državami, Evropsko unijo in Visokim komisariatom ZN za begunce nadzorovati hitro razvijajoč ter kaotičen humanitarni odziv in vzpostaviti politike, programe, storitve ter zagotoviti kadre, ki bodo ženske in deklice zaščitili pred številnimi tveganji od trenutka, ko prispejo, in na poti do varne preselitve.
Srbska in slovenska vlada naj:
1. v sodelovanju in usklajevanju z drugimi državami, vključno z državami članicami EU, razvijeta dolgoročne mehanizme za azil, zaščito ter integracijo, da bodo lahko posamezniki, ki bežijo pred nasiljem, vključno s preganjanjem na podlagi spola, uveljavljali svojo pravico do zaščite in enotnosti družine v teh državah ter po vsej regiji;
2. beguncev v tranzitu v postopkih ne diskriminirata na podlagi državljanstva; vsi posamezniki bi morali imeti možnost, da iščejo zaščito in dostop do poštenega ter smiselnega sistema mednarodne zaščite;
3. beguncem, vključno z mladoletniki brez spremstva, zagotovita okrepljene, pravočasne in učinkovite postopke iskanja družinskih članov ter ponovnega združevanja družin – zlasti dekletom, ki upajo na združitev z družinskimi člani, ki so že v cilji državi;
4. v sodelovanju z UNHCR zagotovita, da so tranzitne zmogljivosti in kadri prilagojeni spolu, torej zagotavljajo prepoznavanje potreb ter varnosti žensk in deklic, skladno s smernicami Stalnega medagencijskega odbora za humanitarne zadeve za vključevanje nasilja na podlagi spola v posredovanju v humanitarnih akcijah;
5. zagotovita, da so v vseh tranzitnih zmogljivostih na voljo storitve, specifične za žrtve nasilja na podlagi spola, vključno s klinično oskrbo žrtev spolnega nasilja, strokovnjaki za nasilje na podlagi spola, varni prostori za ženske in dekleta ter napotitveni mehanizmi;
6. zagotovita minimalne standarde storitev za reproduktivno zdravje z ustrezno podprtimi mobilnimi klinikami, begunci pa morajo imeti informacije, kje in kako do teh storitev dostopati;
7. izboljšata dostop beguncev do informacij o njihovih pravicah, tranzitni poti in dostopnih storitvah, tudi z večjim vključevanjem tolmačk iz arabščine in farsija;
8. civilnodružbenim organizacijam omogočata, da v tranzitnih zmogljivostih (so)delujejo pri oskrbi beguncev, predvsem na področju varstva žensk, odziva na nasilje na podlagi spola in spremljanja zagotavljanja človekovih pravic.