Sklepi Sveta Evropske unije na temo človekovega razvoja so le ponavljanje prejšnjih zavez, v svojem komentarju poudarja predsednica CONCORD Europe Tanja Cox in opozarja, da EU na to temo še vedno gleda skozi prizmo lastnih interesov in pospeševanja gospodarske rasti, ne išče pa pristopov, ki bi se osredotočali na ljudi.
Jasno je, da je že samo dejstvo, da donatorji podpirajo tako imenovani „človeški razvoj“ v drugih državah, zelo občutljivo vprašanje. Tako terminologija kot dejstvo, da bogatejše države (ali dejansko izjemno bogati posamezniki, pogosto s svetovnega Severa) državam pomagajo, da se “razvijejo”, sta lahko žaljiva, tudi če so nameni dobri. Kot je poudaril Moses Isooba, izvršni direktor nacionalnega foruma nevladnih organizacij v Ugandi, darovalci ne potrebujejo le zdravega odmerka ponižnosti, ampak se morajo tudi zavedati (in ukrepati s v skladu s tem), da država najbolje ve, kaj potrebuje, in svoja prizadevanja za mednarodno sodelovanje združiti s prizadevanjem za dekolonizacijo odnosov.
Tanya Cox. Vir: twitter
Vprašanje dekolonizacije postaja “seksi” tema in če ne bomo previdni, bo na koncu le fraza namesto zelo resne težave. Vsi deležniki na svetovnem Severu se morajo biti pripravljene pogledati v ogledalo in se zavedati, kaj vse je treba storiti za to, da bi se znebili tako svoje zgodovinske prtljage kot svojih trenutnih neokolonialnih pristopov. Vsak del svetovnega gospodarskega sistema, ki ga vsiljujemo drugim, je treba ponovno preučiti. Vsak del mednarodnega sistema upravljanja, v katerem bogate države uvajajo pravila, bi bilo treba revidirati. Treba je uravnotežiti vse vidike mednarodne trgovine. In vsak del sistema pomoči bi bilo treba preusmeriti tako, da bi zagotovili moč in dostop deležnikom na svetovnem Jugu.
EU, drugi donatorji in civilna družba so vložili velike napore v uresničitev univerzalnega zdravstvenega varstva, zagotovitev dvanajstih let brezplačnega in obveznega izobraževanja za vsakega otroka, zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano in dobre prehrane za vse, poudarja Tanya Cox, a vendar smo še vedno daleč od doseganja teh ciljev.
Kaj smo torej – vsi skupaj – naredili narobe? Eden izmed razlogov mora biti dejstvo, da iz držav svetovnega Juga priteče več denarja, kot se vanje pretaka prek mednarodnega sodelovanja. Jason Hickel je izračunal, da za vsak dolar pomoči državam svetovnega Juga te države izgubijo 24 dolarjev zaradi nezakonitega bega kapitala, odplačevanja dolgov in obresti na dolgove, neplačanih pravic intelektualne lastnine itd. Torej bi se lahko vprašali, kdo koga razvija?
Če želi EU resnično ponuditi sistemsko podporo človekovemu razvoju, kot trdijo v sklepih Sveta, morajo biti države sposobne same zbrati dovolj denarja za plačilo kakovostnih javnih bistvenih storitev. Mobilizacija domačih virov ne bi smela biti na repu seznama, kot je v sklepih Sveta. Ne le, da mora EU hitro ukrepati, da bi zaustavila nezakonite finančne tokove – po ocenah UNCTAD 89 milijard dolarjev letno samo iz Afrike -, ampak mora zagotoviti, da evropska podjetja javno poročajo po državah in plačujejo davke v državi, v kateri poslujejo. Kar me pripelje do nedavne napovedi G7 o najnižji svetovni stopnji davka od dohodkov pravnih oseb v višini 15%. Da, dirko moramo ustaviti na dnu, toda ali to zmorejo najboljše bogate države ? V čem bi bila to zmaga? To je komaj višja od stopnje, ki jo uporablja ena glavnih davčnih oaz, Irska!
Predvsem bi morala biti pomoč kratkoročna rešitev, za čas, ko se vzpostavljajo mehanizmi in sistemske rešitve, ki bodo državam omogočile, da bodo v celoti odgovorne za svoje zadeve. Določitev načrta, ki bo omogočil postopno opuščanje pomoči, bi bil pomemben prispevek vlad bogatih držav. V nasprotnem primeru bo pomoč postala (ali že je?) del problema, ne pa del rešitve. Nekakšno tiho nadomestilo svetovnega Severa za izkoriščanja virov na svetovnem Jugu.
Ključno je tudi, kako nudimo podporo drugim državam. Mogoče ni popolnega mehanizma (proračunska podpora je vedno bolj diskreditirana, komercializaciji najpomembnejših javnih storitev se je treba izogniti za vsako ceno in z delom prek nevladnih organizacij tvegamo razdrobljenost). Jasno pa je, da morajo biti nosilci interesnih skupin v partnerskih državah EU – bodisi vlada, lokalna civilna družba ali, kjer je to primerno, lokalni zasebni sektor.
Mednarodne nevladne organizacije so zavezane strogim pravilom financiranja in predpisom donatorjev, ki dajejo prednost mednarodnim organizacijam in onemogočajo vključitev manj strukturiranih in organiziranih skupin, opozarja Tanya Cox. Vendar si moramo prizadevati, da nas ta sistem ni bi institucionaliziral. Pomembna vloga evropskih nevladnih organizacij je v tem, da se pri EU zavzemajo za to, da bo del financiranja temeljil na zaupanju, kar bo omogočilo večje sodelovanje z lokalnimi nevladnimi organizacijami kot dolgoročnimi strateškimi partnerji. Na ta način lahko, kot je pravilno rekel Moses, preidemo od finančnih odnosov do resničnih partnerstev.
So pobude Team Europe, ki bodo predstavljale večino programov v partnerskih državah, dober začetek? To je odvisno od tega, ali se bodo ustrezno lotile človekovega razvoja in neenakosti, odgovarja Tanya Cox, in od tega, ali je EU pripravljena spremeniti svoj način delovanja.