CNVOS je Ministrstvu za finance posredoval pripombe na osnutek novega Zakona o javnih financah. Nanašajo se zlasti na postopke javnih razpisov in pozivov (oz. dodeljevanja (ne)povratnih sredstev), ki zakonsko doslej niso bili ustrezno kodificirani. Pri pripombah in predlogih so izhajali iz vsakodnevnega spremljanja javnih razpisov in pozivov, o čemer so lani izdali tudi dva strokovna priročnika (enega za občine in enega za ministrstva oz. državne organe).
V pripombah odločno nasprotujejo tistim nameram ministrstva, ki pomenijo korak nazaj glede na dosedanjo prakso javnih razpisov in bi znatno otežili financiranje nevladnih organizacij. Ministrstvo npr. želi javne razpise omejiti na največ dve leti, čeprav izkušnje več ministrstev (npr. MDDSZ, MJU, MK) kažejo, da večletno financiranje praviloma prinaša kakovostnejše programe in s tem učinkovitejše rezultate, tako da je trend zadnjih let prav v podaljševanju razpisov. Omejiti hočejo tudi možnost predplačil oz. jih dopustiti le za društva, kar je v neposrednem nasprotju z decembrskim uspehom NVO, da so predplačila po petih letih vztrajnih prizadevanj zdaj končno na voljo vsem NVO tako na državni kot občinski ravni. Prav tako sistem javnih razpisov birokratsko zapletajo, saj so predvideli, da bi moral imeti vsak razpis neposredno podlago v zakonu ali občinskem odloku, zraven pa še poseben pravilnik s pogoji in merili za prijavitelje ter opravljeno tržno analizo. S tem bi sistem javnega financiranja naredili še bolj tog, kot trenutno že je, namesto da bi ga v skladu s sodobnimi trendi delali prožnejšega in s tem odzivnejšega ter učinkovitejšega. Javni razpisi so namreč instrument za izvajanje javnih politik, s katerimi naj bi se odgovarjalo na spreminjajoče se javne potrebe, zato je samoumevno, da se njihovi cilji (in s tem razpisi sami in njihovi pogoji in merila) nenehno spreminjajo, ne pa da se jih zakoliči v zakonih in pravilnikih. Vse to bi za sabo potegnilo kvečjemu nenehno spreminjanje zakonodaje, kar je že samo po sebi problematično.
Zato je CNVOS med drugim predlagal, da se 30-odstotna predplačila še naprej ohranijo za vse nevladne organizacije, da se črta omejitev razpisov na dve leti ter da odločitev o dolžini financiranja prepusti financerjem, ki najbolje poznajo potrebe svojih področij, in da se črtajo določbe o obvezni izrecni zakonski podlagi za javne razpise in obvezni tržni analizi. Zavzeli so se tudi za to, da se ohranijo veljavna pravila iz Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije glede neodvisnosti strokovnih komisij, in sicer, da člani komisije ne smejo biti poslovno, družinsko ali kako drugače povezani s prijavitelji na javnem razpisu, da se omeji diskrecija ministrov in županov glede razdeljevanja sredstev in da so ti odslej močneje vezani na odločitve strokovnih komisij (= ne morejo odločiti drugače, lahko pa vrnejo v ponovno odločanje), da imajo prijavitelji še naprej možnost dopolnjevanja nepopolnih vlog, ne pa da se odločitev o tem prepušča financerjem, ker ti te možnosti potem zagotovo ne bodo več predvideli, da se po dveh letih od zaključka financiranja opravi evalvacija javnega razpisa z vidika doseganja zastavljenih ciljev, da se pri javnih razpisih omogoči dve komisiji: administrativno za pregled popolnosti vlog in strokovno za njihovo ocenjevanje, saj ni smiselno, da se strokovnjake obremenjuje s povsem administrativnimi opravili, …
Pripombe in predlogi k osnutku Zakona o javnih financah (CNVOS 29. 2. 2016)