Z vse pogostejšimi katastrofami, povezanimi s podnebnimi spremembami, postajajo vse pogostejša tudi opozorila o grozečih množičnih migracijah. Zelo malo pozornosti pa je deležno dejstvo, da se nekateri ljudje ne preselijo s podnebnih kriznih območij, opozarja Kira Walker v prispevku za The New Humanitarian. Zlasti ranljive skupine ljudi ostajajo ujetniki podnebnih sprememb.
V šestih mesecih med septembrom 2020 in marcem 2021 je bilo zaradi ekstremnih vremenskih razmer in naravnih nesreč, večinoma povezanih s podnebjem, razseljenih več kot 10,3 milijona ljudi – daleč največji vzrok za razseljevanje po vsem svetu. Podnebne spremembe poslabšujejo tudi druge vzroke za razseljevanje, vključno z revščino, negotovostjo s hrano in pomanjkanjem vode, opozarja Kira Walker.
Toda na eno razseljeno osebo, ki se odpravi proti svetovnemu severu, se veliko več ljudi giblje znotraj držav globalnega juga ali med njimi, ali pa ostajajo ujeti na območjih, kjer je zaradi podnebnih sprememb življenje vse bolj negotovo.
»Podnebna mobilnost in nemobilnost nista ločeni stvari; sta dve strani istega kovanca,« je za The New Humanitarian povedala Caroline Zickgraf, namestnica direktorja observatorija Hugo na belgijski univerzi v Liègeu – raziskovalnem središču, ki se osredotoča na stičišče okoljskih sprememb, migracij in politike.
Statističnih podatkov o tem, koliko ljudi ostaja ujetnikov podnebnih žarišč, ni. Prav tako ni znano, kateri dejavniki in v kolikšni meri vplivajo na njihovo nemobilnost.
Podnebna nemobilnost, prostovoljna in neprostovoljna
Podnebna nemobilnost je lahko neprostovoljna (ljudje si želijo oditi, vendar nimajo sposobnosti za to), ali prostovoljna (ljudje se odločijo ostati kljub tveganjem).
Prostovoljno nemobilne populacije so pogosto najbolj ranljive skupine, ker se ne morejo izogniti nenadnim in neposrednim vplivom podnebnih nesreč in pogosto nimajo sredstev za izgradnjo odpornosti, ko se spopadajo z revščino, negotovostjo s hrano in konflikti, ki se porajajo iz podnebnih sprememb.
»Večina oblikovalcev politik je osredotočena na ‘problem’ podnebnih migracij, mi pa jih poskušamo prepričati, da nemobilnost ne pomeni odsotnosti ranljivosti,« pojasnjuje Zickgrafova.
Po besedah Josepha Kofija Teyeja, direktorja Centra za migracijske študije na Univerzi v Gani, mednarodne organizacije in raziskovalci pogosto napačno domnevajo, da so se ljudje, ki se ne selijo, prilagodili razmeram tam, kjer živijo. Toda podnebna nemobilnost ima številne vzroke, od pomanjkanja denarja in slabega zdravja do pomanjkanja informacij o tem, kako se preseliti.
Ostanejo ženske in starci
Na severu Gane so člani gospodinjstev, ki nimajo ne denarja ne zvez, da bi se preselili, prisiljeni ostati na območju, ki je podnebno resno prizadeto, zlasti v času suše in pomanjkanja hrane. Na nemobilnost vplivajo na neenakost, povezane s spolom, starostjo in razredno pripadnostjo, kulturne norme in patriarahalne tradicije, zato so ženske in starci manj mobilni od moških, pojasnjuje Tede.
Celoten članek si lahko preberete TU.