»Ko je prišlo prvih 200 pisem, so mi pazniki vrnili oblačila. Ko jih je prišlo novih 200, me je prišel pogledat direktor zapora. Ko jih je bilo še več, je direktor stopil v stik s svojimi nadrejenimi. Pisma pa so kar prihajala in prihajala, skupno 3000. Obvestili so predsednika. Pisma so še naprej prihajala. In potem je predsednik poklical zapor in jim rekel, naj me izpustijo.« Tako je o učinku pisanja apelov, ki jih organiziramo v Amnesty International, pričal sindikalist in nekdanji zapornik vesti Julio de Pena Valdez iz Dominikanske republike.
To je le ena od preštevilnih zgodb resničnih ljudi, ki jim je pomagalo, da je Amnesty International razširila novico o njihovi usodi ter pozvala ljudi k pisanju pisem (apelov). Vedno znova izvemo od po krivici zaprtih in/ali preganjanih ljudi, da jim resnično pomaga, ko se nanje usmeri žaromet mednarodne javnosti. Ne bom pretiravala, niso sami »srečni konci« in včasih se je treba pošteno truditi dlje časa, a zelo pogosto apeli in peticije res delujejo. In ta »delujejo« pomeni, da pomagamo resničnim ljudem, ne gre za nek abstraktni pojem »uspeha«.
Ob tem se spomnim oporečnika iz Malavija, ki je bil iz krivičnega pripora izpuščen po skoraj štirih letih in ki mu je šef policije povedal, da so aretirali in zaprli ogromno ljudi, pa niso zaradi nikogar imeli toliko težav. Težave so bila seveda množica pisem in nenehno »najedanje« Amnesty International.
Zakaj to pišem? Ker se bližamo tistemu delu leta, ko v Amnesty še posebej široko mobiliziramo ljudi za takšno »težakanje« vladam, ki kršijo pravice. Gre za kampanjo Pišem za pravice, v okviru katere zberemo deset ljudi ali skupin ljudi, ki se jim godi krivica ali so ogroženi, ter po vsem svetu organizirano isti čas novembra in decembra zanje pišemo apele, podpisujemo peticije ter zanje ustvarjamo solidarnostna pisma.
Letos so rdeča nit mladi. Med njimi je na primer Yasaman Aryani iz Irana, ki so jo obsodili na 16 let zapora (vsaj 10 jih bo morala preživeti za zapahi), ker si prizadeva, da bi se lahko ženske v Iranu oblačile tako, kot same hočejo. S posnetkom brez naglavne rute, sicer narejenim na delu vlaka, ki je le za ženske, se je pridružila številnim v Iranu, ki si prizadevajo za odpravo obveznega zakrivanja žensk v javnosti. Kazen za to preprosto dejanje nenasilnega upora je okrutna in nujno je, da se nas čim več širom sveta postavi zanjo. Vabljeni na www.amnesty.si/pisem-zapravice-maraton, kjer lahko podpišete peticijo zanjo in za ostale ljudi na Pišem za pravice 2019.
A če naj res uspešno »povzročamo težave«, na vas apeliram, da naredite še več. Delite to spletno stran med svoje prijatelje, sodelavke, družino … Osebno jih prosite, naj podpišejo in delijo naprej. Organizirajte svoj dogodek zbiranja podpisov na natisnjenih peticijah: na domači zabavi, v lokalni knjižnici ali v svojem priljubljenem kafiču. Če delate z mladimi, vključite Pišem za pravice v šolsko uro ali na
šolsko prireditev (lani je na tak način sodelovalo več kot 60 slovenskih šol). Na omenjeni spletni strani najdete za vse to informacije in povezave. Vaše besede imajo moč. Uporabite jo!
Metka Naglič, Amnesty Slovenija
Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.