Ob sedemdeseti obletnici Konvencije ZN o zaščiti beguncev ugotavljamo, da je več kot odstotek svetovnega prebivalstva prisiljen zbežati od doma zaradi konfliktov in preganjanja.

Iz svoje domovine je zbežalo 5,5 milijonov sirskih beguncev, 6 milijonov Sircev je razseljenih znotraj države. 5,4 milijonov razseljenih Venezuelcev. Več kot dva milijona notranje razseljenih ljudi v Etiopiji. Kot navaja The Humanitarian, so to posledice le nekaterih največjih humanitarnih kriz in dolgotrajnih konfliktov, zaradi katerih so ljudje prisiljeni zbežati od doma. Prisilno razseljevanje je tesno povezano z drugimi vzroki in posledicami humanitarnih kriz, kot so oboroženi konflikti, negotova preskrba s hrano in naravne nesreče. The Humanitarian opozarja, da se od 20 držav, ki so najbolj občutljive na podnebne spremembe, kar 13 držav sooča s humanitarno krizo, v večini držav potekajo tudi konflikti. Visoki komisariat Združenih narodov (ZN) za begunce (United Nations High Commissioner for RefugeesUNHCR) opozarja, da so “podnebne spremembe ključna kriza našega časa in zlasti vplivajo na razseljene osebe”; leta 2019 se je zaradi z vremenom povezanih tveganj razselilo 24,9 milijonov ljudi v 140 državah.

Število prisilno razseljenih narašča

Medtem ko je svoboda gibanja temeljna človekova pravica, opredeljena v 13. členu Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, deklaracija v naslednjem členu zagotavlja posameznici oz. posamezniku tudi pravico do zaščite oz. azila: “Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.” Ključni mednarodnopravni instrument mednarodne zaščite je Konvencija ZN o beguncih, sprejeta pred 70 leti, in njena protokola iz leta 1967. Konvencija v 1. členu opredeli, da je begunec_ka oseba, ki se “zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noe uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo.” 

Po 70-ih letih od sprejema konvencije je ta še vedno ali morda še bolj relevantna, saj število prisilno razseljenih oseb narašča. Konec leta 2020 je bilo po podatkih UNHCR zaradi preganjanja, nasilja, kršitev človekovih pravic in dogodkov, ki resno ogrožajo javni red in mir, prisilno razseljenih 82,4 milijona ljudi (leta 2019: 79,5 milijonov; leta 2018: 70,8 milijonov, leta 2015: 65,3 milijonov, leta 2010 pa 41 milijonov). Več kot odstotek svetovnega prebivalstva je bil torej prisiljen zbežati od doma zaradi konfliktov in preganjanja. Medtem ko otroci predstavljajo 30 odstotkov svetovnega prebivalstva, predstavljajo kar 42 odstotkov prisilno razseljenega prebivalstva. Po podatkih UNHCR je največ prisiljeno razseljenih oseb zbežalo iz Sirije (6,8 milijonov), Venezuele (4,9 milijonov), Afganistana (2,8 milijonov), Južnega Sudana (2,2 milijona) in Mjanmarja (1,1 milijon). Leta 2020 je bilo 48 milijonov oseb notranje razseljenih, kar pomeni, da so živeli v svoji državi, vendar so bili prisiljeni zbežati iz svojega kraja. Letno poročilo UNHCR za leto 2020 navaja, da kar 86 odstotkov prisilno razseljenih oseb gostijo partnerske države oz. države v razvoju, 73 odstotkov prisilno razseljenih oseb živi v kateri od sosednjih držav svoje matične države. Največ beguncev gosti Turčija (3,7 milijonov), sledijo ji Kolumbija (1,7 milijona), Pakistan in Uganda (po 1,4 milijona) in Nemčija (1,2 milijona).

Kršitve načela nevračanja

Leta 2020 je na izid postopka za priznanje mednarodne zaščite po podatkih UNHCR čakalo 4,1 milijonov prosilcev za azil. Osrednje načelo konvencije iz leta 1951 je načelo nevračanja (non-refoulement), ki določa, da se begunca ne sme vrniti v državo, v kateri bi lahko bilo resno ogroženo njegovo življenje ali svoboda. Vendar pa številne mednarodne in nevladne organizacije opozarjajo na kršitev tega načela na t. i. balkanski migrantski poti, tudi v Sloveniji, na kar opozarjata Amnesty International v svojem poročilu za leto 2020 in European Center for Constitutional and Human Rights

V evropskem kontekstu nosilci oblasti v povezavi z nedovoljenim priseljevanjem pogosto poudarjajo pomen naslavljanja temeljnih vzrokov migracij  (npr. izjava ministra za zunanje zadeve dr. Anžeta Logarja glede zunanje razsežnosti migracij v pogajanjih o evropskem paktu o migracijah in azilu, marec 2021). Vendar tudi na področju zagotavljanja zadostnih sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč številne države članice Evropske unije (EU) zaostajajo za danimi zavezami. Slovenija se je zavezala, da bo do leta 2030 za uradno razvojno pomoč namenjala 0,33 odstotka bruto nacionalnega dohodka, po podatkih poročila AidWatch je v letu ta delež znašal 0,16 odstotkov; delež v zadnjih letih stagnira.

Ko govorimo o prisilnem razseljevanju, govorimo o globalni krizi solidarnosti. Cilji trajnostnega razvoja, ki so jih države članice OZN sprejele leta 2015 v okviru Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, predstavljajo skupni imenovalec človekovega dostojanstva in dostojnega življenja ob spodbujanju blaginje v okviru omejitev varovanja planeta. V okviru 10. cilja trajnostnega razvoja (zmanjšanje neenakosti) 10.7 podcilj določa: “/o/mogočiti urejene, varne, zakonite in odgovorne migracije ter mobilnost ljudi, tudi z izvajanjem načrtovanih in dobro upravljanih migracijskih politik”. Države si morajo v okviru mednarodnih partnerstev prizadevati za polno uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, vključno z zagotavljanjem zadostnih sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč, ter tako prispevati k izboljšanju življenjskih pogojev in dostojnega življenja v partnerskih državah. Po drugi strani mora EU in njene države članice omogočati varne in zakonite poti posameznikov ter posameznic na begu, vključno s sodelovanjem v programu trajne preselitve beguncev, ki ga koordinira UNHCR (po podatkih UNHCR je bilo leta 2020 trajno preseljenih 34.400 beguncev, le tretjina v primerjavi z letom 2019), in v shemi premestitev prosilcev za mednarodno zaščito znotraj EU ter z vzpostavitvijo humanitarnega vizuma, da se preprečijo tvegane poti in smrtne žrtve na poti proti Evropi, na katere se posamezniki podajo zaradi nedostojnih življenjskih pogojev v izvornih državah. 

Pomen krepitve globalnega učenja

Prav tako je s ciljem krepitve strpne in vključujoče družbe potrebno krepiti globalno učenje – učenje, ki odpira oči in um ljudi resničnosti globaliziranega sveta ter jih prebuja, da ustvarijo svet večje pravičnosti, pravičnosti in človekovih pravic za vse. Tudi v Sloveniji številne nevladne organizacije izvajajo programe na temo begunstva in migracij, ozaveščajo o migracijah in mobilnosti kot sestavnem delu človeške narave in zgodovine ter o begunstvu in obveznostih države na področju mednarodne zaščite ter tako prispevajo h krepitvi globalne ozaveščenosti in solidarnosti. Med temi je mednarodno nagrajena izkustvena gledališka predstava Skozi oči begunca Društva Humanitas, ki udeležencem in udeleženkam skozi izkustveno gledališko predstavo približa zgodbe in izkušnje beguncev. “V imenu moje države, kulture, ljudi bi se vam rada opravičila za vse slabo, kar ste doživeli, in vam želim uspešno življenje, polno varnosti, topline” in “Upam, da vas bodo ljudje, kjerkoli že boste, sprejeli medse in vam ponudili enake možnosti za življenje, kot jih imajo v državi pribežališča,” sta zapisala udeleženec ali udeleženka predstave Društva Humanitas Skozi oči begunca.

Konvencija – instrument, ki rešuje življenja

Le s celovitim pristopom k prisilnem razseljevanju in naraščajočim nestabilnostim ter neenakostim lahko mednarodna skupnost zagotovi polno uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja za vse in pri tem nikogar ne pusti ob strani, vključno z begunci. Države morajo vsekakor prispevati k odpravi nestabilnosti in neenakosti, ki so vzrok prisilnega razseljevanja, omogočati zakonite poti ljudi na begu ter dostojne življenjske pogoje v državah, kamor se zatečejo. Kot je ob 70. obletnici Konvencije ZN o beguncih dejal visoki komisar ZN za begunce Filippo Grandi, konvencija “ostaja instrument, ki rešuje življenja.”

Več na spletni strani UNCHR.

Pripravila: AA

Na fotografiji: Prihod sirskih in iraški beguncev na grški otok Lezbos leta 2015. Vir: Wikimedia Commons