Foto: Annette Broderick / University of Exeter
Desetletja truda so obrodila sadove: orjaška črepaha ni več na seznamu ogroženih vrst. Njena populacija raste, ker so se ljudje odločili ukrepati – od prepovedi lova do prostovoljcev, ki mladičke nosijo do morja.
Na plaži na severu Cipra raziskovalci ponoči čakajo na morske želve, ki prihajajo odlagat jajca v topel pesek. Med njimi je tudi profesor Brendan Godley z angleške univerze Exeter, ki preučuje želve že tri desetletja. Neke noči je na obalo prilezla želva s sedmimi ploščicami na oklepu namesto običajnih štirih – ista žival, ki jo je pred 30 leti kot mlad raziskovalec sam označil. Vrnila se je odložit jajca na isto plažo, kjer jo je prvič srečal. Tak ponovni obisk je bil dolgo prava redkost, saj so samice pogosto ujeli ali ubili, preden so sploh dočakale spolno zrelost. A danes je slika drugačna. Spremljanje gnezd po svetu kaže, da populacija orjaške črepahe od 70. let minulega stoletja raste. Po nekaterih ocenah se je povečala za skoraj 30 odstotkov. Zato jo je mednarodna organizacija za varstvo narave IUCN nedavno umaknila s seznama ogroženih vrst. V praksi to pomeni, da ena najbolj prepoznavnih živali oceanov ni več v neposredni nevarnosti globalnega izumrtja. Godley pravi, da gre za pravi mejnik, ki ga velja proslaviti, saj novice o biotski raznovrstnosti le redko prinesejo tako spodbuden podatek.
Od želvje juhe do zaščitene vrste
Skozi zgodovino je bila orjaška črepaha ena najbolj izkoriščanih morskih živali.
V času kolonialne Amerike so mornarji na ladjah hranili žive želve, da so imeli na dolgih plovbah dostop do svežega mesa. Na karibskih otokih so zgodnje sužnjelastniške kolonije te velike želve uporabljale kot poceni vir mesa za zasužnjene delavce. V Evropi je meso teh želv veljalo za delikateso, njihove oklepe pa so uporabljali v modni industriji. Konec šestdesetih let 19. stoletja so v Teksasu začeli izdelovati konzervirano juho z želvjim mesom, kar je to juho naredilo še bolj dostopno. Stoletja lova zaradi pridobivanja mesa in želvovine so zato svetovno populacijo te želve močno skrčila, preden so mednarodni dogovori končno ustavili trgovino in izvoz.
Leta 1973 je Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) orjaško črepaho uvrstila med ogrožene vrste, uveljavitev tega dogovora nekaj let kasneje pa je privedla do pravega preobrata. To ni pomenilo, da so vse težave izginile, a vrsta je prvič dobila resnično priložnost, da si opomore.
Populacija spet raste
Danes raziskovalci populacijo orjaške črepahe spremljajo tako, da štejejo njena gnezda po vsem svetu. Opažajo, da vsaka samica v eni sezoni naredi več gnezd in se na ta mesta vrača vsaka tri do štiri leta, število gnezd pa raziskovalcem tako pove, koliko samic preživi in se razmnožuje.
Godley pojasnjuje, da število gnezd uporabljajo kot merilo za velikost populacije v posamezni gnezditveni koloniji – IUCN primerja razvoj populacije v zadnjih petih letih z razvojem pet let pred tem in tako ugotavlja njeno rast ali krčenje. Na mnogih območjih je vrsta nekoč tako izrazito upadla, da bi za uspeh šteli že to, če bi dosegli stabilno populacijo. A razvoj je presegel vsa pričakovanja. Cele kolonije, ki so bile blizu izginotja, so danes spet močne. Na peščenih plažah lahko na stotine gnezd leži drugo ob drugem in na tisoče majhnih mladičev v skupinah leze proti morju. Godley pravi, da govorimo o desettisočih, morda celo stotisočih odraslih osebkov – in o milijonih mladičev. Napredek, ki ga je treba varovati.
»Orjaške črepahe so med tistimi živalmi, ki jih ljudje iskreno občudujejo. Ljudje prepotujejo ves svet, samo da bi videli, kako se na plažah izležejo njihovi mladiči,« pravi Godley. Po njegovih besedah nikakor ne smemo podcenjevati pomena tega, da ljudi vključimo v aktivnosti, povezane z varstvom narave. Prav zato je ključno, da so lokalne skupnosti blizu gnezditvenih kolonij postale del prizadevanj za zaščito teh želv. V mnogih obalnih krajih so generacije otrok pomagale usmerjati mladiče v vodo ali pa so patruljirale proti nezakonitemu lovu na morske želve.
Kljub porastu obstajajo izzivi
Danes največje kolonije orjaških črepah najdemo v Kostariki in Mehiki ter na koralnem grebenu Great Barrier Reef v Avstraliji, kjer vsako sezono gnezdi tudi do 60.000 samic. A strokovnjaki opozarjajo, da bitka še ni dobljena. Na nekaterih avstralskih plažah je pesek že tako vroč, da se iz jajc mladiči ne izležejo več, dvigajoča se morska gladina pa ogroža gnezdišča. Poleg tega se pogosto dogaja, da želve plastične vrečke, ki plavajo na morski gladini, zamenjajo za meduze in jih pojedo.
Zato Godley poudarja, da je nadaljna zaščita orjaških črepah bistvenega pomena: dejstvo, da vrsta ni več blizu izumrtja, še ne pomeni, da nanjo lahko nehamo paziti. »Ni ogrožena« pomeni le, da je v veliko boljšem položaju kot vrste, ki so ogrožene, močno ogrožene ali kritično ogrožene.
Generacija za generacijo se vračajo
Na plaži na Cipru je Godleyeva stara znanka končala z zametavanjem svojega gnezda. Dvignila je svoje veliko telo, se počasi umaknila proti morju in izginila v temi.
Če naravi damo čas, prostor in zaščito, lahko torej celo vrsta, ki je bila nekoč blizu izginotja, spet najde pot nazaj na plaže, kjer so se nekoč izlegale želve. Morda bo ista orjaška črepaha gnezdila še čez 20 let in morda jo bo Brendan Godley takrat spet srečal na isti plaži.
____________________________________________
Najboljše novice iz sveta so neodvisna publikacija, ki temelji na konstruktivnem novinarstvu in kampanjah. Pišemo o napredku in rešitvah za svetovne izzive.
Za danski original verdensbedstenyheder.dk pripravila Julie Thodsen Toft
Najboljše novice iz sveta izdaja SLOGA, Platforma nevladnih oganizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Slovenska različica je nastala v sklopu projekta Glasovi za spremembe, ki ga sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije. Časopis izraža mnenja avtorjev in ne predstavlja uradnega stališča MZEZ ali Vlade Republike Slovenije.
