Preprečevanje rasizma v šolah je skupna odgovornost celotne izobraževalne skupnosti

Rasizem se lahko nanaša tudi na posameznikovo etnično pripadnost ali veroizpoved. –  Pedagoški_e delavci_ke potrebujejo znanje, usposobljenost, podporo in jasne postopke, da se lahko na rasizem ustrezno odzovejo. – Rasizem se ne pojavlja le v obliki posameznih žaljivk ali incidentov, temveč se lahko skriva tudi v stereotipih, vsakdanjih odnosih, šolskih praksah in predstavah o tem, kdo pripada in kdo ne. – Izobraževalne ustanove naj bodo pripravljene kritično pregledati lastne prakse.

Ljubljana, 18. november – »Zavedanje nam pove, da rasizem obstaja. Odgovornost pa se pokaže v tem, kaj glede tega naredimo v vsakdanji šolski praksi,« je v svojem predavanju poudarila Peace Chukwurah, osrednja govorka 10. nacionalne konference globalnega učenja. Konferenca je v organizaciji Društva Humanitas – Centra za globalno učenje in sodelovanje letos potekala pod naslovom »Z globalnim učenjem nad rasizem v šolah: od prepoznavanja do ukrepanja«. Udeležili_e so se je učitelji_ce, predstavniki_ce nevladnih organizacij ter nekaterih državnih institucij, ki so po uvodnem predavanju sodelovali_e tudi na dveh praktičnih delavnicah.

Nacionalna konferenca globalnega učenja je priložnost za predstavitev omenjenega izobraževalnega pristopa širšemu krogu izobraževalcev_k, za spoznavanje strokovnih pogledov in izkušenj ter za izmenjavo idej za vključevanje globalnega učenja v poučevanje. »Je prostor srečevanj, izmenjave in učenja, ki vsako leto prispeva k razvoju globalnega učenja v Sloveniji,« je uvodoma poudarila Alma Rogina iz Društva Humanitas. Osrednji namen letošnje konference je bil raziskati, kako lahko pri učenju razvijamo kritično razumevanje rasizma, ki presega zgolj osveščanje o tej temi, ter kako med otroci in mladimi spodbujati empatijo, solidarnost in spoštovanje raznolikosti ter s tem graditi bolj vključujoče učno okolje.

Peace Chukwurah je v svojem predavanju opozorila, da so etnične razlike že del vsakdanjega šolskega prostora. »Otroci jih opažajo, ne glede na to, ali se o tem pogovarjamo ali ne,« je dejala in dodala, da zaznavanje etničnih in drugih razlik pomembno vpliva na to, kako se otroci počutijo, kako sodelujejo v šolskem okolju in predvsem na to, ali imajo občutek sprejetosti in pripadnosti.

Ob tem je poudarila, da rasizma ne smemo razumeti zgolj kot diskriminacije na podlagi barve kože, saj se lahko nanaša tudi na posameznikovo etnično pripadnost, veroizpoved ali drugo osebno lastnost. V slovenskem prostoru je zato po njenem mnenju pomembno prepoznavati tudi izkušnje ljudi bližnjevzhodnega in romskega etničnega porekla ter pripadnikov muslimanske veroizpovedi. Izpostavila je, da rasizem v šolah le redko nastopa zgolj v obliki posameznega neprijaznega dejanja ali odkrite žaljivke: »Pogosto se kaže v ponavljajočih se vzorcih, v tem, kaj poučujemo, kaj pričakujemo, čigav glas poslušamo, čigavim izkušnjam verjamemo in kako se odzovemo, ko pride do diskriminacije.«  Zato po njenih besedah rasizma ne moremo obravnavati zgolj kot težave posameznika, temveč moramo kritično preučiti tudi širšo šolsko kulturo, odnose in ustaljene prakse, ki lahko, pogosto tudi nevede, prispevajo k neenakosti in izključevanju. Ob tem je gostja letošnje nacionalne konference globalnega učenja poudarila, da odgovornost za preprečevanje in obravnavanje rasizma ne sme ostati zgolj na posamezniku, ki je diskriminacijo doživel, ali na učitelju, temveč gre za skupno odgovornost celotne izobraževalne skupnosti.

»Prepoznavanje rasizma je nujno, vendar za njegovo učinkovito obravnavo potrebujemo več.« Ključno je, kako se na rasizem odzivamo in kaj smo pripravljeni spremeniti. Zato je Peace Chukwurah predstavila okvir štirih korakov, ki lahko pedagoškim delavcem_kam in izobraževalnim ustanovam pomaga pri odgovornem obravnavanju rasizma. Prvi korak je prepoznati rasizem, tudi v njegovih manj očitnih oblikah, zlasti tistih, ki postavljajo pod vprašaj prepričanja in predpostavke pedagoških delavcev_k. V drugem koraku morajo le ti kritično preučiti lastna prepričanja, odnose in ustaljene prakse, saj prav ti pomembno vplivajo na razumevanje diskriminacije in odzivanje nanjo. Tretji korak je ukrepanje. »Odzovimo se z ustreznimi ukrepi, podporo in prevzemanjem odgovornosti,« je pozvala Chukwurah. Četrti korak pa je vrednotenje doseženih sprememb: iskanje odgovorov na vprašanja, kaj se je spremenilo, kakšni so učinki ukrepov in kaj bi bilo treba še izboljšati.

Praktični delavnici, ki sta sledili predavanju, so izvedle Peace Chukwurah ter Nataša Posel in Kristina Božič (Amnesty International Slovenije). Na prvi delavnici so udeleženci_ke raziskali vsakodnevne scenarije, ki se lahko zgodijo v razredu, se poglobili_e v svoje domneve ter razmislili_e, kako njihove odločitve in dejanja vplivajo na izkušnje učencev_k. Druga delavnica pa je ponudila predvsem učinkovita orodja in izkušnje za vzgojo in krepitev antirasizma. 10. nacionalna konferenca globalnega učenja se je zaključila s skupno debato in izmenjavo izkušenj in idej vseh udeleženih o tem, kako glede rasizma v šolskem okolju ukrepati in ustvarjati spremembe.

Translate »