Petnajst vodilnih ekonomistov, vključno s tremi Nobelovimi nagrajenci, trdi, da milijarde ameriških dolarjev, namenjene za razvojno pomoč, ne prispevajo občutno k zmanjšanju revščine, medtem ko se njenih temeljnih vzrokov ne naslavlja, poroča The Guardian.
Razvojna prizadevanja v zadnjih nekaj desetletjih niso bila tako učinkovita, kot so obljubljala. Stopnja svetovne revščine se ne spreminja: več kot štiri milijarde ljudi živi z manj kot petimi ameriškimi dolarji na dan; število ljudi, ki trpijo lakoto, narašča. Na nekaterih področjih so bili doseženi pomembni uspehi, vendar mnogi cilji, ki so jih določali razvojni cilji tisočletja – z uresničitvijo do leta 2015 – ostajajo neizpolnjeni. In to kljub več sto milijardam dolarjev pomoči.
Donatorji vse bolj želijo videti večji vpliv glede na vložena sredstva, praktiki iščejo načine za učinkovitejše projekte in politiki želijo več finančne odgovornosti za razvojni proračun. Med priljubljenimi možnostmi je revizija projektov glede na rezultate. Ocenjevanje »učinkovitosti pomoči« – sicer zelo priljubljena ključna beseda – bi naj prispevalo k boljšemu osredotočanju pomoči na prednostne naloge.
Vendar osredotočanje na »učinkovitost pomoči« omejuje poudarek na mikro-posredovanja na lokalni ravni, ki dajejo rezultate, ki jih je mogoče zaznati v kratkem času. Na prvi pogled se lahko ta pristop zdi razumen, vendar pa zanemari širše makroekonomske, politične in institucionalne dejavnike osiromašenja ter nerazvitosti. Projekti pomoči bi lahko prinesli zadovoljive mikro-rezultate, vendar na splošno ne bodo prispevali k spremembi sistemov, ki so prvenstveno vir težav. Namesto tega se moramo lotiti dejanskih temeljnih vzrokov revščine, neenakosti in podnebnih sprememb.
Če smo zaskrbljeni zaradi učinkovitosti, bi morali namesto ocenjevanja kratkoročnih vplivov mikro projektov celostno oceniti javne politike. Na voljo so številni, vendar premalo uporabljeni podatki, ki jih že desetletja zagotavljajo nacionalni statistični uradi na podlagi anket v gospodinjstvih. V povezavi s satelitskimi podatki, ki so bili nedavno objavljeni, jih je zdaj mogoče uporabiti za podrobnejšo analizo, ki lahko ponudi nedvoumne informacije o najuspešnejših javnih politikah. V luči številnih prekrivajočih se kriz, s katerimi se soočamo, potrebujemo razmišljanje na ravni sistemov.
Cilji trajnostnega razvoja, o katerih smo se dogovorili leta 2015, zavezujejo tako severne kot južne države in priznavajo, da je naša kriza kolektivna: boj proti revščini, neenakostim, izgubi biotske raznovrstnosti ter podnebnim spremembam zahteva spreminjanje pravil mednarodnega gospodarskega sistema, da bo postal bolj ekološki in pravičnejši za večino sveta.