Barbara Vodopivec je predsednica društva Humanitas in vodja programa podpore otrokom in lokalnim skupnostim v Afriki. Doktorirala je na Inštitutu za socialno in kulturno antropologijo Univerze Ludvika Maksimilijana v Münchnu, kjer se je v svoji raziskavi, ki je temeljila na enoletnem terenskem delu v Mexicu City, osredotočala na urbano revščino in turizem v Mehiki. Pred tem je delala v različnih nevladnih organizacijah, vodila in izvajala projekte na področju razvojnega sodelovanja in človekovih pravic v Gani, Burkina Fasu in na Kosovu. V Sloveniji je sodelovala pri dejavnostih ozaveščanja o mednarodnih človekovih pravicah in globalnih vprašanjih, s posebnim zanimanjem za razvojne diskurze na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči. Zadnjih osem let je aktivna na področju migracij, od leta 2015 pa občasno deluje kot EU opazovalka volitev.
Evropska unija se rada pohvali z višino razvojne pomoči, ki jo namenja neevropskim državam, še posebej državam Afrike. V letu 2021 je za razvojno pomoč namenila približno 70 milijard evrov, skoraj tretjino državam v Afriki. A kam se ta pomoč steka in kateri so tisti projekti, ki imajo prednost?
Cilj razvojne pomoči naj bi bila odprava revščine in neenakosti. A razvojne pomoči ni mogoče razumeti brez analize sodobnih in zgodovinskih družbeno-političnih in ekonomskih razmerij v svetu. Razvojna pomoč, ki jo bogatejše države namenjajo revnejšim državam (pri čemer je ključno vprašanje, zakaj so določene države bogatejše), je tesno povezana s političnimi kontekstom – ta določa tako države, v katere se pomoč steka kot tudi projekte, ki prejemajo finančna sredstva.
Nevladne organizacije in strokovnjaki opozarjajo, da je v zadnjih letih razvojna pomoč predvsem povezana z energetsko politiko, trgovino in migracijami. Poročilo Od razvoja k odvračanju, ki ga je septembra objavila organizacija Oxfam, poudarja, da je cilj evropske razvojne pomoči danes vedno manj usmerjen k zmanjševanju revščine in vedno bolj k omejevanju migracij. Eden od takšnih primerov, ki ga omenja poročilo, je Tunizija, kjer sta revščina in neenakost v vzponu, EU pa prednost daje omejevanju in nadzorovanju migracij, kar je jasno tudi iz nedavno podpisanega sporazuma med EU in Tunizijo.
Pomemben instrument, ki osvetljuje usmerjenost razvojne pomoči v nadzorovanje migracije je tudi Nujni skrbniški sklad Evropske unije za Afriko, ki je v šestih letih vložil 5 milijard EUR v 250 projektov. Čeprav naj bi sklad naslavljal vzroke iregularnih migracij v izvornih državah, so prednost imeli projekti, namenjeni nadzorovanju migracij. Evropska mreža za podatkovno novinarstvo opozarja, da je bilo le 10% sredstev namenjenih ekonomskemu razvoju. In čeprav naj bi bil cilj sklada tudi podpora povečanju regularnih poti v Evropo, Oxfam v poročilu iz leta 2020 ugotavlja, da je bilo temu namenjenih le 1% vseh sredstev.
Težava je tudi v tem, da številni projekti, ki so namenjeni nadzorovanju meja, meje pogosto ustvarjajo, s tem pa nevarno vplivajo na lokalno dinamiko. Ilustrativni primer za to je Niger. V sahelski regiji so meje že tradicionalne porozne, z vzpostavitvijo ekonomske skupnosti držav Zahodne Afrike (ECOWAS) leta 1975 pa je kmalu postalo omogočeno tudi gibanje med prebivalci teh držav. Kot opozarja raziskava Protection Fallout (2017), ljudje v regiji meje ne zaznavajo kot črte temveč kot odprt, prehoden prostor. A ko je Niger postal osrednja točka evropske politike eksternalizacije meja in boja proti tihotapstvu, je to močno pretreslo lokalno ekonomsko in družbeno dinamiko. Leta 2015 je država pod evropskim pritiskom sprejela zakon proti tihotapljenju, s katerim je prepovedala pomoč ‘tujcu’, tudi če je ta iz ECOWAS regije. Omenjeno poročilo opozarja, da ta zakon de facto krši pravico prebivalcev regije, da potujejo znotraj Nigra. Takšno vzpostavljanje meja ne spreminja zgolj lokalne percepcije migracij, mnogim namreč tudi preprečuje dostop do strategij preživetja, hkrati pa zanemarja dejstvo, da so začasne migracije tudi odgovor na posledice podnebnih prememb. Evropska politika, ki sledi svojim migracijskim političnim ciljem, žal ne upošteva občutljivih ekonomskih in etničnih dinamik, v katere v omenjenih državah vstopa, s tem pa ustvarja napetosti, ki imajo lahko za celotno, že tako nestabilno regijo, nevarne posledice.
Razvojna pomoč, v kolikor ne sledi temeljnim ciljem zmanjševanja revščine in odpravljanja neenakosti, je torej lahko še dodatni vzrok slabšanja gospodarskih, družbenih in političnih razmer v državah, kamor se ta pomoč steka. Poleg tega pa sama po sebi težko ustvarja razmere, ki bodo ljudem po svetu omogočala dostojno življenje. Čeprav afriške države dobijo veliko v razvojni pomoči, istočasno še več izgubijo.
Poročilo Honest Accounts iz leta 2017 ocenjuje, da afriške države prejmejo letno več kot 19 milijard USD v razvojni pomoči, medtem ko izgubijo preko 60 milijard USD. Eden od razlogov je neplačevanje davkov, še posebej s strani mednarodnih, tudi evropskih podjetij, ki z izčrpavanjem naravnih virov kujejo in izvažajo dobičke, v državah pa za seboj puščajo hude socialne in okoljske posledice. Potem je tu še odplačevanje dolga in obresti: v letu 2019 je kar 30 afriških držav porabilo več denarja za odplačevanje dolga kot so porabile za javno zdravstvo, od tega je bil velik del namenjen zgolj odplačevanju obresti.
Za zmanjševanje svetovnih neenakosti bo torej potrebno veliko več kot zgolj pošiljanje razvojne pomoči: potrebna je namreč temeljita sprememba globalnih trgovinskih, gospodarskih in okoljskih politik. EU bi morala pri tem igrati ključno vlogo.
SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!
Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.
