V Afriki 600 milijonov ljudi nima dostopa do elektrike, vendar majhne, poceni in podnebju prijazne sončne celice spreminjajo življenja milijonov ljudi. Toda z več elektronike v državah nastane tudi več elektronskih odpadkov, ki lahko obremenjujejo lokalno okolje.
V manj kot desetletju in pol je na milijone Afričanov dobilo dostop do poceni, zelene energije brez potrebe po dragi in okorni infrastrukturi: majhne sončne elektrarne zunaj omrežja, ki niso priključene na omrežje in lahko zagotovijo dovolj energije za nekaj svetilk, polnilec mobilnega telefona in morda televizor.
„Te naprave so v številnih državah zelo uspešne, in čeprav so majhne, ljudem zelo koristijo,“ pravi Ivan Nygaard, višji raziskovalec na univerzi DTU in strokovnjak za energijo zunaj električnega omrežja.
Po vsem svetu na stotine milijonov ljudi še vedno živi brez dostopa do električne energije. To pomeni, da nimajo televizije in radia, mobilnih telefonov in električnih luči. Namesto tega morajo otroci opravljati domače naloge v soju petrolejk, ki so drage in zdravju škodljive.
Velika večina od 760 milijonov ljudi na svetu, ki nimajo dostopa do elektrike, živi v Afriki: 600 milijonov ljudi. To ogroža gospodarski razvoj, poleg tega pa ni enostavno zagotoviti elektriko tolikšnemu številu ljudi, ki pogosto živijo na revnih podeželskih območjih.
Tu majhni sistemi, ki niso povezani z električnim omrežjem, spreminjajo življenja.
„Dostop do svetlobe in dostop do polnilca za mobilni telefon pomenita vse. Povezani ste z družino in prijatelji, lahko spremljate skupnost in prejemate novice,“ pravi Ivan Nygaard.
Hkrati pa eksplozivna rast sončnih celic in naprav, do katerih omogočajo dostop, ponazarja eno glavnih dilem zelenega prehoda: kako zagotoviti, da potrebne podnebne rešitve ne bodo povzročile težav drugje? Majhne sončne celice pogosto zdržijo le tri do štiri leta, nato pa tvegajo, da bodo postale elektronski odpadki na revnejših območjih, ki nimajo enakih sistemov ravnanja z odpadki, kot jih imamo v Evropi. Podnebne rešitve torej lahko povzročijo lokalne okoljske probleme s sproščanjem težkih kovin v naravo, onesnaževanjem vode in tako naprej,“ pravi Ivan Nygaard.
Majhni sončni kolektorji materam v Nigeriji zagotavljajo svetlobo za kuhanje. Foto: USAID
Poceni in enostavno
Najprej nekaj besed o vzponu malih fotovoltaičnih sistemov. Ti se niso razširili le v Afriki, temveč v številnih delih sveta, predvsem zato, ker je cena solarnih panelov strmo padla: med letoma 2009 in 2019 je na primer cena padla za 89 odstotkov, od takrat pa so se le še pocenili. Hkrati so možnosti mobilnega plačevanja podjetjem olajšale prodajo elektronike in solarnih panelov na obroke, kar je omogočilo, da jih lahko kupi več ljudi.
Seveda je tu še velik problem – 600 milijonov Afričanov brez elektrike -, ki ga lahko pomaga rešiti energija iz omrežja.
Tega problema ni mogoče enostavno rešiti s tradicionalnimi, centraliziranimi elektrarnami.
Prvič, za revne države je drago in težko zgraditi proizvodnjo energije za toliko ljudi. Drugič, to je treba narediti pravilno – zaradi podnebja ne želimo zgraditi veliko elektrarn na premog. Tretjič, ovira je geografija, saj je Afrika velika celina z velikim številom podeželskega prebivalstva. Velikost lahko ponazorimo s primerjavo z Indijo: število Indijcev je približno enako številu Afričanov, vendar je Afrika desetkrat večja od Indije. Če bi problem rešili s centraliziranimi elektrarnami, bi bilo treba zgraditi ogromno število visokonapetostnih daljnovodov.
Sončne celice zunaj omrežja rešujejo pomemben del problema. Po novih, decembrskih, podatkih mednarodne agencije za obnovljive vire energije IRENA se njihovo število hitro povečuje.
Nekaj številk: leta 2013 je imelo 20 milijonov Afričanov sončne svetilke zunaj električnega omrežja. Do leta 2022, ki ga zajemajo najnovejši podatki, se bo število povečalo na 53 milijonov. Pri večjih sistemih, ki zagotavljajo tudi energijo za mobilne telefone, radio in morda televizijo, se je v istem obdobju število prebivalcev Afrike povečalo z enega na 24 milijonov.
Na ta način majhni sistemi brez omrežja dopolnjujejo širitev „običajne“ energije iz elektrarn in visokonapetostnih vodov, pojasnjuje Ivan Nygaard.
„To je dobra rešitev za zagotavljanje električne energije na oddaljenih podeželskih območjih, kjer bi sicer razširitev omrežja trajala zelo dolgo,“ pravi.
Šolar v Zambiji dela domačo nalogo ob svetlobi sončne svetilke. Foto: SolarAid Photos
Gora odpadkov raste
Poleg tega je tu še okoljsko vprašanje.
Ivan Nygaard in njegov kolega z univerze DTU Ulrich Elmer Hansen, ki je prav tako višji raziskovalec, sta to pravkar sodelovala v triletnem raziskovalnem projektu o sončnih celicah zunaj omrežja v Keniji, pri čemer sta se osredotočila na to, kaj se zgodi z napravami, ko se pokvarijo.
„Vedno bolj zaskrbljujoč je vpliv sončnih celic in elektronskih odpadkov na okolje,“ pravi Ulrich Elmer Hansen.
Poudarja, da sončne celice, pripadajoče električne naprave in baterije v sistemih vsebujejo potencialno škodljive snovi, kot so svinec, kadmij in živo srebro.
„To so snovi, ki ne bi smele končati v naravi,“ pravi.
In ker vse več Afričanov dobiva fotovoltaične sisteme, nastaja vse več elektronski odpadkov, saj kakovost ni najboljša – na Danskem (od koder sta raziskovalca) lahko sončna celica zdrži dve desetletji, medtem ko se nekateri majhni sistemi pokvarijo po treh ali štirih letih. Med letoma 2016 in 2020 se je količina elektronskih odpadkov v podsaharski Afriki povečala za več kot šestkrat.
Zato sta Ivan Nygaard in Ulrich Elmer Hansen skupaj s kenijskimi partnerji večkrat odpotovala v Kenijo in se pogovarjala z ljudmi, ki dobivajo energijo iz sončnih celic zunaj električnega omrežja, podjetji, ki jih prodajajo, serviserji in zbiralci odpadkov.
Njuna nova raziskava je pokazala, da to dejansko ni velik problem za lokalno okolje – za zdaj.
Učinek skladišča
Odkrili so dve zanimivi stvari. Prvič, veliko pripomočkov se popravi, ko se pokvarijo. Električni aparati imajo običajno eno- ali dveletno garancijo, po kateri jih lahko popravi uradni serviser, vendar obstaja tudi veliko majhnih lokalnih serviserjev, imenovanih fundis, pravijo raziskovalci.
„Obstaja veliko število serviserjev,“ pravi Ivan Nygaard. „Veliko je fundisov, ki lahko opravijo večino preprostih popravil in jih je mogoče najti v vsakem mestu.“
Raziskovalca sta dejansko ugotovila, da je bilo popravljenih kar 60 odstotkov elektronskih naprav, ki so jih prinesli v popravilo. Nekatere se pozneje znova pokvarijo, nekatere pa so verjetno popravljene večkrat. Stopnja popravil je presenetljivo visoka, pravita.
Še bolj presenetljiva je bila usoda elektronskih odpadkov. Dejansko se zavrže zelo malo pokvarjenih pripomočkov, pravi Ulrich Elmer Hansen.
„Temu bi lahko rekli učinek skladišča,“ pravi. „Enostavno jih hranijo doma, tako kot mnogi Danci hranijo star mobilni telefon v predalu, tudi če ne deluje.“
Nekatere predmete je morda treba poslati v popravilo pozneje, ko bo lastnik imel denar ali čas, nekatere se hranijo iz nostalgičnih razlogov, na primer če gre za pokvarjeno darilo, ali pa se morda hranijo samo zato, ker se naprava še vedno dojema kot dragocena.
Veliko pokvarjenih naprav konča tudi v rokah fundisov, ki jih lahko olupijo za uporabne nadomestne dele ali jih popravijo za poznejšo nadaljnjo prodajo.
Dejansko se jih zavrže le osem odstotkov.
„Lahko bi rekli, da sta visoka stopnja popravil in učinek skladišča začasen način reševanja problema odpadkov,“ pojasnjuje Ulrich Elmer Hansen.
„Ko gre za okolje, nisem več tako zaskrbljen kot na začetku študije,“ dodaja Ivan Nygaard.
Poudarja, da velik del tega, kar se dejansko zavrže, zberejo za recikliranje zbiralci odpadkov, ki na primer za aluminij ali stare svinčene baterije dobijo plačilo po ceni na kilogram.
Popravljalka v Malaviju pregleda solarno svetilko, ki jo je treba popraviti. Foto: UN Women
Vse moramo spremeniti
Vendar pa zanašanje na to, da bodo Kenijci pokvarjeno elektroniko preprosto skrili v domači predal, ni dolgoročna rešitev za hitro naraščajočo goro smeti, menijo raziskovalci.
Kenija pravzaprav uvaja novo zakonodajo o odpadkih, ki bo uvedla odgovornost proizvajalca – kot poznamo iz primerov baterij in elektronike na pri nas, kjer morajo podjetja, ki prodajajo pripomočke, nositi tudi stroške zbiranja in obdelave odpadkov, ki nastanejo pri njihovih izdelkih. Danska je pomagala pri oblikovanju pravil, ki jih bodo uporabili v Keniji.
Ivan Nygaard in Ulrich Elmer Hansen menita, da je odgovornost proizvajalcev načeloma dobra rešitev, vendar sta obenem polna upanja in zadržkov – prenos sistemov iz majhnih, bogatih držav v velike, revne države ni vedno enostaven.
Hkrati bi se bilo treba bolj osredotočiti na pridobivanje še več popravil, pravi Ivan Nygaard.
„To bi lahko dosegli s podaljšanjem garancije za izdelke ali pa bi lahko od proizvajalcev zahtevali „pravico do popravila“, tj. da so izdelki izdelani tako, da jih je dejansko mogoče enostavno popraviti, da je enostavno dobiti nadomestne dele in tako naprej,“ pravi.
„Pomembno je, da je tovrstna zakonodaja ustrezno pripravljena,“ pravijo raziskovalci. Zeleni prehod je že v teku, težave z odpadki pa se bodo v prihodnosti le še poglabljale.
Pravijo, da to ni posebej afriški ali kenijski problem. Na Danskem nimajo sončnih celic, ki bi bile na voljo izven električnega omrežja, vendar pa imata EU in Danska veliko vetrnih turbin in velikih sončnih parkov, ki bodo nekega dne prenehali delovati (in več milijonov ton elektronskih odpadkov, od katerih se reciklira manj kot polovica).
„Odlično je, da uvajamo podnebne rešitve. Vendar to kaže, da ne gre samo za preoblikovanje energetskega sektorja, na primer brez razmišljanja o okolju ali o tem, kdo bo plačal za čiščenje nereda. Za zeleni prehod je treba razmišljati o vsem skupaj,“ pravi Ulrich Elmer Hansen.
