29. junij 2012
V mesto Herat sem kot predstavnica slovenskih nevladnih organizacij za Afganistan prispela v sredini junija 2012. Priznati moram, da so bile moje predstave o Afganistanu zelo temačne. Po prihodu pa se mi je začela razkrivati sončna plat te dežele z nasmejanimi, znanja željnimi in prijaznimi ljudmi. Res, da je okolica mesta peščena in sušnata z izrazito rjavo barvo, a njeno nasprotje so žive mestne ulice polne prometa, pešcev in prodajalcev raznobarvnega sadja. Rjavi barvi zidov kontrast dajejo pisane rikše ter tradicionalna bela moška oblačila ter modre burke in črni čadorji, ki jih nosijo ženske.
V delovanje organizacije Help sem se zelo hitro vključila. Poleg tega, da je organizacija razvila zelo kvaliteten način integriranja povratnikov, jim je uspelo ustvariti tudi dobro delovno klimo, kjer se prišlek zelo hitro počuti domačega. Kot socialni pedagog sem se našla predvsem na področju dela z mladimi in otroci.
Afganistan nima razvite predšolske politike in nima izobraževanja za predšolsko vzgojo. Torej so vrtci nekakšno varstvo otrok brez jasnega programa vzgojno-izobraževalnih vsebin. Otrokom se v teh vrtcih nudi dobro varovanje, a zelo malo ali skorajda nič nekih aktivnosti, ki bi bile usmerjene v razvoj otrokovih sposobnosti.
Organizacija Help ima pod svojim okriljem nekaj manjših vrtcev, v katere so vključeni otroci povratnikov in delavcev. Svoje delo sem začela v teh vrtcih. Na prvih delavnicah sem vzgojiteljicam predstavila »zahodnjaški« pogled na otroka, kjer se ga dojema kot aktivno in ustvarjalo ter učeče se bitje, ki se uči in razvija hitreje kot odrasli. Zato mu je potrebno ponuditi in »nastavljati« dovolj materiala preko katerega se uči, preko poskusov in napak prihaja do novih ugotovitev, razvija svojo domišljijo, ustvarjalnost, ročne spretnosti oz. motoriko ter krepi estetski čut in ostri uporabo različnih čutov. V okviru denarnih sredstev iz projekta sem kupila ustvarjalni in didaktični material (otroške škarje, vodene barvice in lepilo), ki smo ga uporabili na sledečih delavnicah z otroci. Mnogi izmed otrok so škarje držali prvič v rokah (saj so le-te samo za odrasle). Veselje je bilo nepopisno tako za otroke kot vzgojiteljice. Seveda bo preteklo še nekaj delavnic preden bodo le-te resnično prepustile celoten proces ustvarjanja otrokom in jim bodo v oporo in spodbudo, ne pa preveliko pomoč. Do takrat se bo vedno znova ponavljal moj stavek: »Otrok zmore sam, ne potrebuje vašega vmešavanja in pomoči. Potrebuje vašo spodbudo in pohvalo.«
Alenka Bašelj