Darja Sekula Krstič je predsednica in vodja projektov v Forumu za enakopraven razvoj, kjer izvajajo številne partnerske projekte z namenom zmanjševanja neenakosti ter izboljšanja položaja žensk v Sloveniji, EU, Podsaharski Afriki in na Zahodnem Balkanu.
Revščina v Sloveniji in afriških državah ima različne vzroke, oblike in posledice. V Sloveniji je pretežno relativna in obvladovana s socialno državo, medtem ko je v številnih afriških državah absolutna, pogosto življenjsko ogrožajoča, povezana s širšimi strukturnimi težavami, kot so pomanjkanje izobraževanja, zdravstvene oskrbe, varnosti in politične stabilnosti. V Sloveniji je v letu 2023 264.000 oz. 12,7 odstotkov prebivalcev živelo v gospodinjstvih z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine (903 evrov na mesec za enočlansko gospodinjstvo). Leta 2024 je podsaharska Afrika predstavljala 16 odstotkov svetovnega prebivalstva, od tega je 67 odstotkov ljudi na tem območju živelo v skrajni revščini. Kar dve tretjini svetovnega prebivalstva, ki živi v skrajni revščini, živi v podsaharski Afriki. Na voljo imajo manj kot 2,15 dolarja na dan (mednarodni prag revščine). Ne glede na to, kje ljudje živijo v revščini, jo je treba odpraviti ter ljudem zagotoviti razmere, v katerih bodo lahko izpolnjevali osnovne potrebe. Odprava revščine je prvi cilj trajnostnega razvoja, ki mu moramo nameniti veliko pozornost.
Forum za enakopraven razvoj (FER) že 10 let deluje v Ugandi, eni od držav podsaharske Afrike, kjer približno 42 odstotkov prebivalcev živi pod mednarodnim pragom revščine. FER zagotavlja dostop do hrane in čiste, pitne vode, javne sanitarije, psihosocialno podporo, podporo mladini, podporo ženskam na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter spolnega nasilja in nasilja zaradi spola. V sodelovanju s partnerskimi organizacijami naslavlja vzroke in posledice revščine. Ranljivi ciljni skupini, pretežno begunskemu prebivalstvu, nudi znanje in druge vire za zagotavljanje dostojnega življenja.
Vzroki za revščino so povezani s kolonializmom in izčrpavanjem virov, z visoko stopnjo rodnosti, nizko produktivnostjo kmetijstva (pomanjkanje znanja, infrastrukture, modernega kmetijskega orodja, suše, poplave, degradacija zemlje), slabo povezanostjo podeželskih območij z mesti, omejenim dostopom do elektrike, zdravstvene oskrbe in kakovostnega izobraževanja. Korupcija zavira učinkovito rabo javnih sredstev in razvojne projekte. Država je še vedno v primežu patriarhalni vrednot, vlog in stereotipov, ki tolerirajo nasilje zaradi spola, ženskam pa ne dopuščajo nadzora nad lastnim telesom. Med dekleti je še vedno visok osip iz šol, delno zaradi tradicionalnih spolnih norm, delno zaradi neurejenosti sanitarij v šolah, kar jih omejuje ob menstruaciji. Poleg sanitarij jim primanjkujejo tudi menstrualni izdelki. Letno poročilo Office of the Auditor General Ugande navaja, da je 64 % učenk manjkalo pri pouku zaradi menstruacije, zato opozarja, da bi morali zagotoviti vložke v osnovnih in srednjih šolah vsem dekletom, ki že imajo menstruacijo. Dekleta in ženske v revščini še bolj trpijo in so dostikrat tiste, katerim se odtegne od ust ali se jih izkoristi kot vir dohodka za družino, tako da se jih »proda« kot neveste. Zaradi plačila za nevesto (»bride price«), ki je še vedno pogost običaj, se jim takrat pravzaprav odvzame vse pravice.
Uganda se desetletja sooča s humanitarnimi krizami, med drugim gosti 1,8 mio beguncev_k in prosilcev_k za azil in je s tem država v Afriki z največjo begunsko skupnostjo. 2 državi, od koder v Ugando prihajajo begunci_ke sta po podatkih IRC na seznamu 10 potencialno najbolj ogroženih držav v l. 2023 – J. Sudan in DR Kongo. Poleg vseh zgoraj naštetih vzrokov za revščino ju pestijo še nenehni konflikti in politična nestabilnost, prebivalstvo živi v strahu za življenje, ženske tudi v strahu pred posilstvom, ki se množično uporablja kot eno od sredstev vojskovanja. Humanitarne krize, vključno z nenehnim pritokom begunk_cev iz okoliški nemirnih držav, vplivajo tudi na Ugando in na pritisk na njene naravne vire. Zmanjševanje sredstev za humanitarno pomoč vpliva na slabše zagotavljanje osnovnih storitev in nima vpliva le na begunce_ke, ampak ogroža tudi mirno sobivanje med begunci_kami in gostiteljskimi skupnostmi. Država je ranljiva tudi za naravne nesreče (kot so poplave, zemeljski plazovi, suša, toča) in epidemije (kot so kolera, ebola, malarija, ošpice in nedavno “mpox”). Hkrati podnebne spremembe povzročajo pogostejše in ekstremnejše vremenske pojave po vsej državi, ki še bolj vplivajo na revščino in povečujejo neenakosti med spoloma.
78 % beguncev je žensk in otrok, 91 % jih potrebuje pomoč pri oskrbi s hrano. Za preživetje so v celoti odvisni od humanitarne pomoči, ki pa so je deležni le v taboriščih. Urbani begunci_ke te pomoči niso deležni. Nimajo zaposlitev, lastnih hiš in najpogosteje tudi ne možnosti obdelovanja zemlje Begunci_ke nimajo zdravstvene varnosti, porodnega varstva, pogosto imajo duševne stiske zaradi podoživljanja grozot v domačem okolju in negotovosti, kako si zagotoviti dostojno življenje.
Na letošnji konferenci Dan Afrike 2025, ki jo je organiziralo Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, ki je tudi glavni financer projektov, ki jih FER izvaja v Ugandi, je bil glavni cilj debate osvetliti enega temeljnih vzrokov za neenakost in nestabilnost, preučiti posledice izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov, tudi kritičnih surovin, v odnosu do načel trajnostnega razvoja, in razpravljati o možnih novih paradigmah. Problem izkoriščanja virov za razvoj je zelo aktualen, čeprav redko govorimo o njem. V zadnjih desetletjih opažamo vse večje zanimanje za uporabo naravnih virov, kar podpirajo številne mednarodne inštitucije in vlade. Pravilno izkoriščanje virov skupaj z izboljšanim upravljanjem naj bi namreč postalo nova metoda »zmanjševanja revščine« in upanje za regije ter države, ki jih revščina močno prizadeva, vendar so bogate z viri. Na eni strani se raba naravnih virov torej zdi rešitev za zmanjševanje revščine in spodbujanje razvoja, na drugi strani pa se pojavljajo tudi nasprotni argumenti, ki opozarjajo na ponovno aktualnost »prekletstva« naravnih virov. Bogastvo virov namreč pogosto vodi v nasilje, korupcijo in ekološke katastrofe. Tudi če teh skrajnih posledic ni, lahko neenak dostop do naravnih virov negativno vpliva na trajnostni razvoj.
Glede na trenutno gibanje naj bi leta 2030 v skrajni revščini živelo 622 milijonov ljudi (7,3 odstotka svetovnega prebivalstva). Trend zmanjševanja revščine je bil viden vse do leta 2020, ko se je zaradi pandemije izničil večletni napredek. Zavedati se moramo, kako soodvisni so različni vzroki in posledice, kot so na primer podnebne spremembe, pandemije, konflikti, izčrpavanje virov ter nasilje in neenakosti. Eno privede k drugemu in težke življenjske razmere se stopnjujejo. Zato je nujno, da tako vlade kot različne inštitucije, podjetja in nevladne organizacije, ki delujejo v državah podsaharske Afrike, sodelujejo ter celovito obravnavajo priložnosti in izzive. V prvi vrsti morajo biti ljudje in njihove potrebe ter šele nato dobiček.
SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!
Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.
Sorodne objave:
Naša Zemlja nam bo hvaležna
Varovanje rek v Sloveniji – POZIV k aktivnejšemu civilno-družbenemu udejstvovanju
Dekleta in ženske (podeželja) so hrbtenica prehranskih sistemov
Povezani ljudje za vključujoč planet
Ali darila in obdarovanje uničujejo naša življenja in planet?
Konec globalnega učenja v Evropi?