Šolanje velja za najboljšo naložbo na svetu. Kljub skrajni revščini je koristno za otroke v Burundiju.
Čeprav je Burundi ena najrevnejših držav na svetu, ji v zadnjih desetletjih uspelva v šolo vključiti vedno več otrok. V šolo so začele hoditi zlasti deklice. To ne pomeni le, da veliko več Burundijcev zna brati in pisati, temveč tudi, da se burundijska dekleta in mlade ženske poročajo pozneje in da jih manj rojeva zelo mlade.
Burundi s 13 milijoni prebivalcev ima mnogo izzivov. Država leži v osrednji Afriki in je po površini med Makedonijo in Albanijo. Po BDP na prebivalca so Burundijci najrevnejši na svetu, trije od štirih pa živijo v tako imenovani večdimenzionalni revščini, ki ne opisuje le revščine v (pomanjkanju) dolarjev in centov, temveč tudi druge pomanjkljivosti, kot so pomanjkanje dostopa do čiste vode, dostojnega stanovanja, zadostne količine in hranljive hrane, elektrike ali stranišč brez okužb.
Kljub temu si država zelo prizadeva, da bi vse več otrok obiskovalo šolo. Leta 2005 je bilo osnovnošolsko izobraževanje, ki je enakovredno 1.-6. razredu, brezplačno. S tem so se otrokom po vsej majhni državi odprle učilnice, kar pomeni, da je šolo obiskovalo veliko več otrok: takrat je šolo obiskovala nekaj več kot polovica otrok, leta 2018, ko so na voljo zadnji podatki, pa več kot devet od desetih.
To pomeni tudi, da zna zdaj brati 93 odstotkov deklet, starih od 15 do 24 let. Pred uvedbo brezplačne osnovne šole jih je bilo 53 odstotkov.
Revščina je ogromen izziv
Kljub napredku so v burundijskih šolah še vedno veliki izzivi, pravi Lise Emming Weber-Hansen, ki živi in dela v Ruburi na severu države, kamor jo je napotila Baptistična cerkev na Danskem, ki izvaja številne razvojne projekte, kot so ženske skupine, varčevalne in posojilne skupine – in številne šolske projekte. Na vprašanja je odgovarjala po elektronski pošti, saj je internetna povezava na podeželju Burundija preslaba za telefonski klic.
„Šolski sektor se sooča z izzivi na več področjih. Manjkajo usposobljeni učitelji, šole so podfinancirane in slabo vzdrževane, primanjkuje jim gradiva. Na številnih območjih je premalo šol, zato so razredi ogromni, v njih pa je tudi do 100 učencev,“ piše Weber-Hansenova, ki je po izobrazbi šolska učiteljica in je 30 let poučevala na Danskem.
Lise Emming Weber-Hansen pri svojem delu med drugim pomaga sirotam in posebej ranljivim otrokom, kot so otroci iz etnične manjšine Batwa, pri obiskovanju šole. Zlasti gre za pomoč revnim družinam Batwa in rejniškim družinam pri zaslužku – kajti čeprav je dostop do osnovne šole brezplačen, v praksi stane šolska uniforma in obutev, svinčniki, kalkulatorji, delovni zvezki, pogosto pa tudi prispevki za nove šolske klopi, obnovo stranišč in podobno. Hkrati je dostop do srednje šole, tj. naslednjih štirih razredov, še vedno povezan z denarjem.
„Primer iz vsakdanjega življenja: oče iz Rubure ima štiri otroke, ki se šolajo. Dva v osnovni šoli in dva v srednji šoli. To ga stane več kot 160€ na leto za nekoga, ki ima za preživetje samo svoje njive,“ piše Lise Emming Weber-Hansen. „To je za mnoge ljudi v državi, kjer mnogi ne morejo vsak dan pojesti le enega obroka na dan, skoraj nemogoče. Zato mnogi opustijo šolanje po osnovni šoli, nekateri že na poti, nekateri pa ga sploh ne začnejo, ker si ga starši ne morejo privoščiti.“
Lise Emming Weber-Hansen na splošno spozna skrbi številnih družin glede dostopa do šolanja in zdravstvenega zavarovanja.
Poleg tega obstajajo posebne omejitve za dostop deklet do šolanja.
„Še vedno opažamo, da imajo dekleta, ko pridejo v puberteto, v primerjavi s fanti veliko dni odsotnosti, saj imajo malo dostopa do menstrualne zaščite ali pa ga sploh nimajo in zato ob menstruaciji ostanejo doma. Srečujem tudi veliko deklet, ki morajo ponavljati razrede, morda zaradi tradicionalnih vlog v družini, kjer morajo dekleta v primerjavi s fanti iste starosti opravljati veliko gospodinjskih del, skrbeti za mlajše brate in sestre in tako naprej,“
Šolski razred na severu Burundija. Foto: Lise Emming Weber-Hansen
Najboljša naložba
Kljub temu se število otrok, ki obiskujejo osnovno šolo, znatno povečuje, kar prispeva k večjemu napredku: Povprečno število let šolanja se je povečalo s 6,4 na 7,6 leta. Deklice, ki so v šoli zaostajale za dečki, so jih zdaj v osnovni šoli prehitele. Učna raven se je dvignila tako pri jeziku kot pri matematiki. Zelo se je povečala tudi stopnja pismenosti Burundijcev, ne le med mladimi, temveč na splošno – z manj kot polovice starejših od 15 let leta 2008 na tri od štirih.
V vsakdanjem življenju se morda ne zavedamo, kako veliko pomeni, če znamo brati in pisati. Vendar ima to ogromno osebno vrednost,“ pojasnjuje Lise Emming Weber-Hansen, ki se je v preteklosti že ukvarjala z učenjem nepismenih žensk branja in pisanja.
„Ženske so na primer rekle: „Zdaj nihče ne more reči, da ničesar ne znam,“ „Zdaj lahko berem znake in cene,“ „Preberem lahko sporočila iz šole svojih otrok“ in ‚V cerkvi lahko glasno preberem Sveto pismo,‘ piše Lise Emming Weber-Hansen.
Ali: „Lahko pišem in berem sporočila na svojem telefonu ter komuniciram z drugimi.“
Poleg teh primerov, kako zmožnost branja in pisanja spreminja življenja, obstajajo številna druga, manj očitna področja, na katerih šolanje spreminja življenja, zlasti deklet. Izobraževanje deklet se imenuje najboljša naložba, ki jo lahko naredite, saj raziskave kažejo, da se z njim poveča njihov potencial za zaslužek do konca življenja, zmanjša se tveganje za zgodnjo smrt bodočih otrok, dekleta se pozneje poročajo in manj izobraženih deklet ima otroke v primerjavi z dekleti, ki se ne šolajo.
V Burundiju se je delež deklet in mladih žensk, starih od 15 do 19 let, ki imajo otroke, zmanjšal z osmih odstotkov leta 2005, ko je bil dostop do osnovnošolskega izobraževanja brezplačen, na 5,3 odstotka. To je manj kot polovico manj kot v večini drugih držav v Srednji Afriki in le v sosednji Ruandi, ki ima bistveno višji BDP na prebivalca, je delež rojstev med 15- in 19-letnicami nižji.
