Po vsem svetu vedno več rek, gora in gozdov pridobiva pravice pravnih oseb. To pomeni, da se lahko ljudje in podjetja, ki kršijo te pravice, pokliče pred sodišče – in to je nujno za zaščito narave, pravi profesor prava.
Gora Taranaki ni edina lokacija v Novi Zelandiji, ki je pridobila status pravno osebe. Tudi reka Whanganui in deževni gozd Te Urewera sta jo dobila.
Foto: Ethan Brooke na Pexels.
Prepustimo se za trenutek domišljiji.
Poskusite si predstavljati sodno dvorano. Sredi sobe stoji lesena klop. Močno škripa, ker na njej sedi ogromna pojava. Ni oseba, ampak gora – ogromna, poraščena z mahom, jelke na njenem hrbtu, in kup snega na njenem vrhu. Po njenih pobočjih padajo slapovi. Gora je žalostna, ker je bila poškodovana.
Gorina odvetnica sedi ob njej. Odkašlja se, pred seboj razporedi papirje in reče:
»Predloženo jasno dokazuje, da so bile kršene pravice gore. Njene reke se dušijo z umazanijo. Njena pobočja so bila razdejana, zdaj pa so izginili tudi njeni starodavni gozdovi.“
Nazaj v realnost.
Čeprav se morda zdi nekoliko nenavadno, da bi nekdo lahko kršil pravice gore, to v resnici ni tako daleč od resničnosti – in seveda ne govorimo o dejanski gori, ki sedi na klopi v sodni dvorani, ampak o dejstvu, da se lahko kršijo pravice narave in da ljudi lahko zaradi tega pokličejo pred sodišče.
Januarja so bile namreč novozelandski gori Taranaki Maunga podeljene enake pravice kot osebi.
Na splošno to pomeni, da si nihče ne mora gore lastiti in da zato nihče nima pravice do njenih virov. Drugače povedano, če ljudje ali podjetja kršijo pravice gore – na primer, tako da vrtajo po njej in iščejo kovine – se proti njim lahko sproži pravni postopek.
Novozelandska gora pa ni edini del narave, ki je bil priznan kot pravna oseba. V zadnjih 20 letih je pravna osebnost bila dodeljena v 49 takšnih primerih. To vključuje vse, od celotnih ekosistemov na Nizozemskem, reke v Kanadi, gozda na Novi Zelandiji, do celo posamezne rastline v Združenih državah.
Naravi je nujno potrebno podeliti posebne pravice, trdi Karen Morrow, profesorica okoljskega prava na Univerzi Swansea v Walesu, ki se že več kot 15 let ukvarja s konceptom pravic narave.
»To je orodje,« poudarja. »Samo eno od koristnih orodij, ki jih pravniki imamo za zaščito okolja.«
Primer Los Cedros
Karen Morrow nas usmeri na pomemben sodni postopek, ki se je pred nekaj leti odvil v Ekvadorju. Ekvador je pravzaprav leta 2008 naravi podelil pravice – in to je obrodilo sadove.
Leta 2017 je ekvadorska vlada rudarskim podjetjem podelila dovoljenje za izkopavanje bakra in zlata v gozdu Los Cedros v severozahodnem Ekvadorju.
Toda Los Cedros se razlikuje od drugih gozdov. Ima osupljivo biotsko raznovrstnost. Tam živi vse od gliv in redkih orhidej do medvedov in 400 različnih vrst ptic. Mnoge od teh rastlinskih in živalskih vrst so endemične, kar pomeni, da ne živijo nikjer drugje na svetu – in nekatere od njih so ogrožene.
Zato je skupina ljudi takoj ukrepala, ko so slišali za odločitev vlade. V imenu Los Cedros so vložili tožbo proti rudarskim podjetjem. Primer je prišel vse do vrhovnega sodišča, ki je leta 2021 izdalo končno odločitev. Po dolgem in težkem boju je zmagala narava. Sodniki so razsodili, da bi rudarjenje kršilo pravice gozda, podjetja pa so morala sprejeti poraz in opustiti svoje načrte. Podjetja so območje zapustila v 10 dneh, vse nadaljnjo rudarjenje pa je bilo prepovedano.
Te pravice torej igrajo preventivno vlogo, pojasnjuje Karen Morrow. Lahko preprečijo ljudem, podjetjem in državam, da bi škodovali naravi.
Vendar en zakon ne more na hitro rešiti vsega.
»Noben posamezen zakon sam po sebi ne bo rešil vsega, ampak bo prispeval k širši sliki in bo majhen del večje rešitve za podnebno krizo, onesnaževanje in izgubo biotske raznovrstnosti,« pojasnjuje Karen Morrow.
Spreminjanje skozi čas
Podeliti naravi pravice ni nov koncept. Avtohtona ljudstva, kot so Maori v Novi Zelandiji, že stoletja verjamejo, da bi morala biti narava enako zaščitena kot ljudje in podjetja. Maori imajo celo pregovor, ki pravi: »Jaz sem reka in reka je jaz.« Z drugimi besedami, verjamejo, da reke in ljudi ni mogoče ločiti, zato je dobrobit reke enaka njihovi lastni dobrobit.
Toda šele leta 1972, ko je profesor prava Christopher Stone napisal knjigo Naj drevesa imajo pravice? (Should Trees Have Standing?), je ideja prešla iz misli na papir – in prav ta knjiga je Karen Morrow spodbudila, da se je osredotočila na okoljsko pravo.
»Stone se je spraševal, zakaj naj narava ne bi imela pravic. Pravice so tisto, kar ljudje določimo, da so. Imetniki pravic niso vedno bili enaki. Nekoč ženske in temnopolti ljudje niso imeli zakonskih pravic – in to se je spremenilo,« pojasnjuje.
Pravice torej niso vklesane v kamen, ampak se lahko razvijajo skupaj z družbo. Kljub temu se ideja o priznanju narave kot pravne osebe morda sliši nekoliko nenavadno. Tako meni večina ljudi, ki niso pravniki, pravi Karen Morrow.
»Seveda moraš biti človek, da imaš pravice, pravijo. Ampak to ni res. Podjetja imajo na primer pravice,« pojasnjuje.
Po njenem mnenju pravice obstajajo za zaščito ranljivih pred močnimi silami – kot so podjetja, države ali vplivni posamezniki – ki lahko povzročijo škodo. Ko gre za naravo, je to lahko rudarsko podjetje, ki oropa goro vseh njenih edinstvenih mineralov.
Toda gora ne more poklicati svojega odvetnika, če nekdo prestopi mejo – kaj naj se torej stori?
Karen Morrow primerja to situacijo z ljudmi z demenco. Čeprav ne morejo uveljavljati svojih pravic, jih zakon še vedno varuje preko skrbnika. Enako velja za reke in gozdove, pojasnjuje.
Bistvo podelitve pravic naravi je torej v tem, da morajo imeti ljudje možnost vložiti tožbe v imenu narave, če so njene pravice kršene. Ponekod specifično določeni posamezniki, drugod pa vsi ljudje, lahko zahtevajo spoštovanje pravic narave.
Ko se krši narava
Čeprav ideja o pravicah narave ni nova, je minilo več desetletij, preden se je uresničila.
Prvič se je to zgodilo leta 2008, ko je Ekvador spremenil svojo ustavo, tako da je naravi v državi podelil enake pravice kot ljudem.
Toda kako se lahko pravice narave kršijo?
»Na primer, pravice reke lahko kršite z izkopavanjem proda iz njenega dna, kar spremeni njen tok. To povzroči motnje tudi v njenem ekosistemu. Reko lahko onesnažimo do mere, ki je ne more prenesti. Njen tok lahko spremenimo tako, da jo izravnamo in odstranimo njene zavoje in meandre,“ pojasnjuje.
Tudi na primer gradnja smučišča na gori lahko krši njene pravice, saj je za to treba posekati stotine dreves – dreves, ki delujejo kot pljuča planeta, saj absorbirajo ogromne količine CO₂.
Lahko izboljša stanje
Vedno več naravnih območij dobiva pravno osebnost. Toda ali te pravice dejansko zagotavljajo, da se z naravo ravna pravilno?
Jasnega odgovora ni, pravi Karen Morrow.
»Lahko izboljša stanje. Odvisno pa je od konkretnih okoliščin. Vendar lahko vidimo, da na mestih, kjer pravice narave obstajajo, ljudi spodbudijo, da pred dejanjem razmislijo. Na primer, podjetje, ki planira dejavnost, ki bi lahko vplivala na zaščiteno naravo, bo drugače razmišljalo o tem, kako jo izvesti – morda bo našlo druge načine, ki so boljši ali manj uničujoči,“ pojasnjuje.
Tako kot v zgornjem primeru Los Cedros lahko pravice narave preprečijo dejanja, ki ji škodujejo. Vendar obstajajo tudi primeri iz drugih krajev, kjer pravice še niso imele učinka. Reka Ganges v Indiji je bila leta 2017 priznana kot pravna oseba, vendar njene vode ostajajo močno onesnažene.
Po drugi strani pa novejša študija kaže, da so ekvadorski sodniki in odvetniki sčasoma postali bolj seznanjeni s pravicami narave in so zato v sodnih postopkih bolj naklonjeni naravi. Morda bomo torej v prihodnosti videli več tožb, ki bodo odločene v korist narave.
Priznanje pravic narave še zdaleč ni končano. Karen Morrow pričakuje, da se bo v prihodnjih letih še bolj razširilo.
»Pravice narave so ideja, ki obstaja že dolgo časa, vendar zdaj zagotovo dobivajo veliko več podpore. Pojavlja se po vsem svetu in sploh ne bi bila presenečena, če bi na tem področju videli še več razvoja,« poudarja.
❦ ❦ ❦
SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!
Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.