V senci globalnih humanitarnih katastrof in naravnih nesreč, kot so množice beguncev v Afganistanu, potres na Haitiju in požari v Grčiji, južni del otoške države Madagaskar doživlja najhujšo sušo v štirih desetletjih. Svetovni program za hrano (WFP) opozarja, da 1,14 milijona ljudi nima hrane in da 400.000 preti lakota.
»Skupnosti, s katerimi delam v južnem Madagaskarju, trpijo zaradi dolgotrajne, hude suše,« je na Facebooku zapisala Fenoarisoa, sodelavka WFP. »Ljudje komaj še kaj dobijo z njiv, ker je tako malo dežja, da komaj kaj zraste. Na nekaterih območjih družine zares nimajo več nobene hrane in preživijo le na najbolj ekstremne načine – jedo kaktuse in divje gomolje.«
WFP, ki na terenu pomaga pri razdeljevanju hrane, opisuje prizore nepredstavljivega trpljenja, pri čemer družine prodajajo vse, kar imajo – tudi kuhalnike in žlice – za drobne paradižnike, suhe piščance in nekaj vreč riža, ki so še na voljo na trgu.
»Naslednja sezona sajenja je oddaljena manj kot dva meseca, napoved proizvodnje hrane pa slaba,« poroča tiskovna predstavnica WFP Shelley Thakral z najbolj prizadetega območja. »Dežela je pokrita s peskom; ni vode in malo možnosti za dež.«
WPP opozarja, da bi se lahko število domačinov, ki se soočajo s peto fazo katastrofalne negotovosti s hrano, do oktobra podvojilo.
Lakota v Južnem Madagaskarju ni posledica vojne ali konflikta, ampak podnebnih sprememb.
izvršni direktor WFP David Beasley
V preteklosti je do lakote prišlo zaradi izpada pridelka, katastrof ali vdora škodljivcev; sodobne lakote pa so v veliki meri kombinacija konfliktov, naravnih katastrof in nesposobnega upravljanja. Madagaskar se ne sooča z nobenim od teh vzrokov, ampak je to prva lakota v sodobni zgodovini, ki so jo povzročile zgolj podnebne spremembe.
Ne bo pa zadnja, je za TIME izjavila Landry Ninteretse, afriška direktorica organizacije za zagovorništvo podnebja 350.org. »V zadnjih letih smo videli, da podnebne katastrofe prizadenejo eno državo za drugo. Prej je bil to rog Afrike, zdaj pa Madagaskar. Jutri se bo cikel nadaljeval, morda v severnem delu Afrike – Sahelu – ali na zahodu.«
Zvišanje temperature moti globalne vremenske vzorce, na katere se kmetje, zlasti v državah v razvoju, zanašajo že stoletja. Monsuni so postali vse bolj nepredvidljivi in se začnejo pozneje kot običajno, pojavljajo se na napačnem mestu ali pa se včasih sploh ne pojavijo. To povzroča opustošenje v krajih, ki so za kmetijstvo odvisni od dežja. In večina ljudi na jugu Madagaskarja se preživlja s kmetijstvom, zaradi suše pa so se reke in namakalni jezovi presušili.
WFP pravi, da za naslednjo sušno sezono na Madagaskarju potrebuje 78,6 milijona dolarjev. Toda države, ki so jih podnebne spremembe najbolj prizadele, bodo zlasti potrebovale pomoč pri prilagajanju na načine, ki preprečujejo prihodnjo lakoto. Južni Madagaskar bo na primer verjetno potreboval namakalne sisteme, skupaj s pridelki, ki so bolj odporni na sušo, in novimi pasmami goveda.
Medtem ko države na jugu Afrike prispevajo le 1 odstotek k globalnim emisijam, se temperature na tem območju dvigajo še enkrat hitreje kot drugo po svetu, posledice tega – suša in cikloni – pa so hude, opozarja WFP.