V zadnjih 50 letih se je svetovno javno zdravje spremenilo. Cepljenje je bilo sistematizirano po vsem svetu.

„Na začetku izbruha je vedno zelo kaotično,“ pravi zdravnik Mads Geisler.

Pred šestimi leti je odšel v Demokratično republiko Kongo, ko so oblasti sprožile alarm, da je v zahodnoafriški državi je izbruhnila ebola.

Gre za zelo nevarno in nalezljivo bolezen, zaradi katere umre 50 odstotkov okuženih, zato je potrebno hitro ukrepanje za njihovo prepoznavanje in zdravljenje. Pomembno je bilo preprečiti, da bi se izbruh povečal in razširil v velemestu Mbandaka, kjer je bila registrirana ena okužena oseba, ali v sosednje države.

„Ljudje so prestrašeni, vlada panično razpoloženje. Mi pa moramo hitro izolirati in pregledati osebe s simptomi, da ugotovimo, ali so okužene, da lahko začnemo z zdravljenjem. In izslediti moramo tiste, s katerimi so bili v stiku,“ pravi Mads Geisler, ki je bil za organizacijo Zdravniki brez meja poslan v vas Itipo južno od Mbandake, da bi tam ustavil izbruh ebole.

„Organizirati je treba veliko stvari. Poiskati je treba izolacijske prostore za okužene. Lokalne zdravstvene delavce je treba usposobiti za posebne varnostne postopke pri zdravljenju ebole z oddaljevanjem, umivanjem rok in tako naprej. Čistilci, kuhinjsko osebje in nosači se morajo naučiti strogih higienskih pravil za preprečevanje okužb. Lokalno prebivalstvo je treba obvestiti o bolezni, tveganju okužbe in možnostih zdravljenja. Zagotoviti je treba logistiko.

Toda ena stvar je bila drugačna v primerjavi z drugima dvema izbruhoma ebole, na katera je bil Mads Geisler napoten pred tem -tokrat je bilo na voljo cepivo.

„V primerjavi z velikim izbruhom ebole v Zahodni Afriki pred štirimi leti je bil izbruh leta 2018 popolnoma drugačen,“ pravi Mads Geisler. „S cepivom, ki je morda 100-odstotno učinkovito, nam je uspelo cepiti tako zdravstvene delavce kot dve kontaktni točki v okolici okuženih.“

Cepljenih je bilo več tisoč ljudi, zato je bilo širjenje okužbe veliko lažje ustaviti, pravi. Dva meseca in pol po registraciji prvega primera so lahko zdravstveni organi razglasili, da je izbruh popolnoma končan.

„Lepo je bilo videti, da se je kampanja cepljenja začela,“ pravi.

Vsakih 10 sekund eno življenje

Cepivo proti eboli je le eno od številnih učinkovitih in pomembnih cepiv, ki so bila v zadnjega pol stoletja uvedena po vsem svetu.

Letos spomladi obeležujemo 50. obletnico nove strategije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za cepljenje, ki je cepljenje postavila v središče svetovnih prizadevanj za zdravje in je povzročila revolucijo v javnem zdravju po vsem svetu. Ob tej obletnici so strokovnjaki WHO izračunali, koliko življenj so rešila svetovna prizadevanja za cepljenje.

Številka je tako velika, da je skoraj težko verjeti: od leta 1974 je bilo s cepivi preprečenih 154 milijonov smrti.

To je enakovredno enemu rešenemu življenju vsakih 10 sekund v 50 letih.

To vključuje le 13 cepiv, ki so del tako imenovanega razširjenega programa imunizacije WHO (EPI). To so cepiva proti glavnim povzročiteljem smrti, kot so ošpice, davica, hepatitis b in zdaj tudi korona – in zato ne vključujejo učinkov drugih cepiv, kot so nova cepiva proti eboli.

To pomeni, da je številka za vsa cepiva še višja od 154 milijonov.

K temu je treba prišteti še številne milijone tistih, ki so se izognili resnim boleznim ali invalidnosti. Na primer, uvedba cepiva proti otroški paralizi od leta 1988 ni rešila le 1,5 milijona otroških življenj, temveč je preprečila tudi paralizo pri 20 milijonih ljudi, ki danes sicer ne bi mogli hoditi.

„Nobenega dvoma ni, da so cepiva najučinkovitejše orodje javnega zdravja, ki ga imamo,“ pravi Bjørn Melgaard, upokojeni zdravnik z desetletji izkušenj v partnerskih državah in nekdanji direktor programa imunizacije Svetovne zdravstvene organizacije.

„Brez primerjave.“

Medicinska sestra na Haitiju pogleda študentki zdravstvene nege čez ramo in preveri, ali pravilno polni iglo. Foto: USAID Ameriška agencija za mednarodni razvoj CCBY

Medicinska sestra na Haitiju pogleda študentki zdravstvene nege čez ramo in preveri, ali pravilno polni iglo. Foto: USAID Ameriška agencija za mednarodni razvoj CCBY

Priključni sistem

Bjørn Melgaard pravi, da je bilo za vzpostavitev svetovnega cepljenja potrebno ogromno dela. „Vse se je začelo že zelo davno – vsaj 500 let so ljudje poskušali preprečiti prihodnje okužbe z izpostavljanjem zdravih ljudi boleznim. Leta 1796 je bil prvi človek resnično cepljen proti ošpicam, edini bolezni, ki jo je človeštvo od takrat popolnoma odpravilo.

V 19. stoletju so se cepiva na Zahodu vse bolj širila, v desetletjih po drugi svetovni vojni pa je prišlo do preboja pri razvoju novih cepiv proti nekaterim glavnim boleznim, kot so davica, tetanus, otroška paraliza in ošpice.

„Toda,“ pravi Bjørn Melgaard, “cepljenje je bilo še vedno na voljo le v bogatih državah. V partnerskih državah je cepljenje sicer potekalo, vendar je bilo razpršeno in skoraj lokalno, pogosto so ga vodile nevladne organizacije.“

Leta 1974 pa so nekateri daljnovidni zdravniki WHO oblikovali globalni program cepljenja EPI. Osnovna zamisel je bila zelo preprosta, pravi Bjørn Melgaard: Ustvariti standardiziran sistem cepljenja, ki bi ga bilo enostavno izvajati in kopirati, tako da vsaki državi, zdravstvenemu okrožju ali kliniki in ne bi bilo potrebno vetno znova začeti od temeljev.

Seveda je za programe cepljenja treba razviti, preizkusiti in nadzorovati cepiva. Potem pa je to predvsem logistični izziv. Cepiva je treba proizvesti in jih iz tovarn prepeljati v številne države. Z letališč in pristanišč jih je treba dostaviti v vasi, usposobiti je treba osebje in organizirati informacijske kampanje. Vse to je bilo sistematizirano.

„Takratni direktor WHO je najel dva odlična inovatorja, britanska arhitekta, ki sta začela tako imenovano hladno verigo. Cepiva je treba hraniti na hladnem, kar je v revnih državah, kjer ni hladilnikov, zamrzovalnikov in elektrike, težko,“ pravi Bjørn Melgaard. „Niso zasnovali le hladilnikov, ki bi lahko delovali sredi puščave, ampak vse okoli tega z usposabljanjem osebja, načrtovanjem in tako naprej.“

„Gre za vzpostavitev standardiziranega sistema, ki lahko cepiva pripelje iz laboratorija do otrok daleč na podeželju.“

Pomemben element logistike cepiv je hladna veriga. Tu so cepiva v hladilnikih na poti v Ukrajino. Foto: UNICEF Ukrajina CCBY

Logistika, logistika in še enkrat logistika

Program EPI je dosegel odlične rezultate. Dokaj hitro, okoli leta 1990, je WHO v sodelovanju z državami po vsem svetu uspelo cepiti približno 80 odstotkov otrok na svetu proti šestim glavnim boleznim.

Še vedno pa je veliko, veliko preveč otrok, ki niso cepljeni. Leta 2022 14,3 milijona otrok ni prejelo niti enega cepiva. Poleg tega lahko milijoni otrok prejmejo prvi odmerek določenega cepiva, ne prejmejo pa drugega ali tretjega odmerka, ki je pogosto potreben za zagotovitev popolne zaščite.

Zato je potreba po cepljenju še vedno velika. Svet še zdaleč ni dosegel svojega cilja.

„Predvsem na območjih, ki jih pestijo konflikti ali skrajna revščina, je težko zagotoviti cepljenje vseh,“ pravi Mads Geisler. Poleg tega, da je bil poslan v nenadne krizne razmere, kot je izbruh ebole, je bil kot delegat MSF odgovoren tudi za vzpostavitev kampanj cepljenja v državah po vsem svetu – leta 2018 je na primer dejansko vodil kampanjo cepljenja otrok proti ošpicam v vzhodnem Kongu, ko je bil poslan v boj proti eboli v tamkajšnji regiji Equateur.

„Veliko je praktičnih izzivov, ko greš na območja, kjer ni asfalta na cestah, ki so v deževnem obdobju včasih poplavljene. Če pride do spopadov, so lahko na cestah blokade in oborožene skupine,“ pojasnjuje Mads Geisler, ki se je moral voziti z motorji in pluti po rekah od vasi do vasi, da je dostavil cepiva na oddaljena območja.

„Poleg tega je treba organizirati zamrzovalnike za cepiva in tovornjake s hladilniki, postaviti generatorje za električno energijo, usposobiti na stotine osebja, da bodo sami izvajali cepljenje.

Potem pa moraš ljudi, ki morda nimajo dovolj znanja o tem, kaj je okužba dihal ali kaj pomeni smrtnost, prepričati, da so cepiva dobra za njihove otroke. Včasih lahko pomagaš tudi pri gradnji otroške bolnišnice, da ljudje v skupnosti vidijo, da jim res pomagaš in da ne boš samo zbodel njihovih otrok in pobegnil.

Ženska iz ljudstva Witoto na cepljenju v mestu Manaus v brazilskem deževnem gozdu. Foto: MDS/ Raphael Alves CCBY

Revolucija

V samo 50 letih so cepiva revolucionarno spremenila javno zdravje – naj gre za dolgotrajna cepiva, kot so cepiva EPI, ali za „gasilska“ cepiva, kot je ebola, ali novo cepivo „pet v enem“, ki ščiti pred petimi bakterijami meningitisa hkrati in ki se uvaja v Nigeriji, da bi ustavili izbruh meningitisa.

V samo treh desetletjih se je umrljivost otrok v svetu zmanjšala za 61 odstotkov, kar pomeni, da je svet vsako leto rešil približno osem milijonov otroških življenj v primerjavi z letom 1990. K temu je pripomoglo veliko različnih stvari: Več ljudi lahko obišče zdravnika, več porodov spremlja babica, dostop do čiste vode, boljša prehrana, več ljudi ima stranišča brez okužb.

Poleg tega so tu še cepiva. Po ocenah Unicefa, ta majhna cepiva predstavljajo približno polovico napredka pri zmanjševanju umrljivosti otrok od leta 1990.

Veliko cepiv je namenjenih proti boleznim, ki so v naših zemljepisnih širinah bolj ali manj izginile – prav zaradi cepljenja.

„Ko sem z Zdravniki brez meja, se zaveš, kako blagoslovljeni smo tukaj doma,“ pravi Mads Geisler.

„V letih 2019-2020 je bil v DR Kongo velik izbruh ošpic, okužilo se je do pol milijona ljudi. To je bolezen, o kateri ljudje na Danskem ne razmišljajo več veliko. Vendar je nevarna, zlasti za otroke v rizičnih skupinah na območjih s slabo prehrano, visoko gostoto prebivalstva in slabo higieno.“

Ko na primer prispe v begunsko taborišče, je njegova prva prednostna naloga zagotoviti čisto vodo, hrano in postaviti stranišča. Sicer pa se takoj loti cepljenja proti ošpicam.

„Pravzaprav sem bil presenečen, kako pomembna prednostna naloga je cepljenje proti ošpicam,“ pravi.

„Stojiš sredi begunskega taborišča, v bednih razmerah za več sto tisoč ljudi, ki nimajo osnovnih potrebščin. Vendar so cepiva še posebej tukaj tako pomembna, saj so izjemno učinkovita.“

Bjørn Melgaard se je ukvarjal tudi z ošpicami.

„V afriški regiji Sahel so rekli, da ne smete šteti svojih otrok, dokler se izbruhi ošpic ne končajo,“ pravi.

Ošpice so bile tako velik ubijalec otrok, da so takratne družine pričakovale, da bodo ob napadu izgubile otroke. Ošpice še vedno ubijajo. Leta 2022 je umrlo 136.000 ljudi, večinoma otrok, mlajših od pet let, čeprav obstaja varno in cenovno dostopno cepivo, ki bi jih lahko preprečilo.

A preden se je cepljenje proti ošpicam razširilo po vsem svetu, so ošpice vsako leto zahtevale več kot dva milijona življenj. Število smrti se je zmanjšalo za skoraj 95 odstotkov.

In to je le eno od številnih cepiv, ki so v samo pol stoletja spremenila milijone in milijone življenj.

Vir: Verdens Bedste Nyheder

Translate »