Žiga Novak je mlad projektni vodja in komunikator z bogatimi izkušnjami v nevladnem sektorju. Sodeloval je pri promociji in izvedbi družbeno odgovornih projektov ter pri organizaciji dogodkov za mlade in odrasle. Kot bodoči magister marketinga združuje analitično razmišljanje z ustvarjalnostjo pri iskanju učinkovitih rešitev. Aktiven prostovoljec in zagovornik vključevanja različnih skupin, vedno išče nove priložnosti za povezovanje in spodbujanje pozitivnih sprememb v skupnosti. Žiga je tudi ljubitelj medkulturnega dialoga, ki verjame, da komunikacija lahko spreminja svet.
Ko sem bil v srednji šoli, mi je oče podaril svoje stare kavbojke. Nosil jih je v istem obdobju svojega življenja, kar štiri desetletja prej. Tkanina je bila še vedno trpežna, šivi nepopustljivi, le barva je sčasoma zbledela. Sedem let sem jih nosil, preden so bile dokončno za odpis. Danes si težko predstavljam, da bi kakšen kos oblačila zdržal tako dolgo. Kavbojke, ki jih kupim zdaj, so po dveh letih raztrgane, tanek jeans popusti že po nekaj pranjih. To ni naključje – to je sistem.
Živimo v dobi načrtovane zastarelosti, v kateri je trajnost sinonim za zastarelost, kakovost pa je postala ekonomski greh. Ekonomija temelji na neskončni rasti, a rast na planetu z omejenimi viri ni nič drugega kot počasno samouničenje. Združeni narodi opozarjajo, da bo do leta 2050 svetovna poraba naravnih virov dosegla 140 milijard ton letno. Zgodovina nas uči, da se civilizacije sesujejo, ko presežejo meje lastnih ekosistemov. Mi to počnemo globalno.
Kapitalizem – lažno oglaševan eksperiment: čas je za odpoklic
Desetletja so nam prodajali zgodbo o liberalni demokraciji in prostem trgu kot vrhuncu človeške civilizacije. Sistem, ki naj bi prinesel svobodo, blaginjo in neomejene možnosti za vse. Kapitalizem je bil promoviran kot popoln produkt – ideal, ki mu ni mogoče ubežati, vrh piramide globalnega razvoja. Danes pa je jasno: ta sistem je le še ena v nizu dobro oglaševanih iluzij, ki so nas pripeljale do roba propada.
Obljubljali so nam napredek, dobili smo prekarno delo
Obljuba je bila preprosta: pridno delaj, potroši, in uspeh bo tvoj. Resničnost? Peščica globalnih elit si lasti skoraj polovico vsega svetovnega bogastva, medtem ko vedno več ljudi živi v negotovosti, brez socialne varnosti in s plačami, ki komaj pokrivajo osnovne potrebe. Sistem, ki je obljubljal blaginjo za vse, je ustvaril le neenakost brez primere.
Veliki misleci konca 19. in začetka 20. stoletja so nas že takrat opozarjali, da kapitalizem temelji na izkoriščanju delavskega razreda, kjer je peščica bogatih lastnikov proizvodnih sredstev v nasprotju z večino, ki ima prodati le svojo delovno silo. To ni zgodovina – to je naša realnost. Peščica globalnih elit si lasti skoraj polovico svetovnega bogastva, medtem ko večina živi v nenehni negotovosti. Prekarno delo, kratkotrajne zaposlitve in strah pred izgubo prihodka so postali nova normalnost. Mladi, ki so jim obljubljali, da bo izobrazba ključ do uspeha, zdaj tonejo v dolgovih in so prisiljeni v slabše pogoje kot generacije pred njimi.
Dolgo že vemo, da kapitalizem neizogibno vodi v monopolizacijo in poglabljanje neenakosti. To danes dokazujejo korporacije, ki obvladujejo trge, uničujejo konkurenco in narekujejo pogoje vsem – od proizvajalcev do potrošnikov. To ni najuspešnejši sistem – je le najbolj agresiven.
Ekosistemi na robu zloma
Obljubljali so nam, da bo trg poskrbel za vse, celo za okolje. Namesto tega pa smo dobili uničene gozdove, izčrpane naravne vire in podnebne spremembe, ki že povzročajo nepopravljivo škodo. Hitro industrializacijo in stalno rast produktivnosti spremlja brutalna izraba virov – od onesnaženih oceanov do izginjajočih vrst.
Obsedenost z rastjo je pustila trajne posledice na našem planetu. Opozorila o destruktivni naravi imperializma, ki v lovu za surovinami in trgi uničuje naravne vire, poslušamo že več kot stoletje, a ta danes odmevajo še glasneje. Imamo uničene gozdove, izčrpane vire in podnebne spremembe, ki že zdaj povzročajo nepopravljivo škodo.
Zeleno gospodarstvo? Le nova marketinška finta
Ko so posledice postale preveč očitne, so nam začeli prodajati nov produkt – “zeleno gospodarstvo”. A kako lahko sistem, ki temelji na neprestani rasti in izkoriščanju, kar naenkrat postane trajnosten? Zamenjali so logotipe, dodali nekaj “zelenih” etiket, a resnica ostaja enaka: potrošnja in dobiček sta še vedno na prvem mestu. V resnici pa je trajnost v kapitalizmu oksimoron. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, ne more postati trajnosten, saj rast sama po sebi pomeni večjo porabo virov.
Čas je za odpoklic
Kapitalizem, kot ga poznamo, je lažno oglaševan produkt. Vse bolj se kaže, da ne more zagotoviti ne socialne pravičnosti ne trajnostne prihodnosti. Edina rešitev ni v tem, da izboljšamo obstoječi model, ampak da ga nadomestimo. Že dolgo vemo, da spremembe ne bodo prišle znotraj sistema, temveč s popolno preobrazbo družbenih odnosov.
Potrebujemo sistem, ki bo spodbujal trajnost, ne rasti za vsako ceno. Sistem, ki bo cenil kakovost, ne količino. In sistem, kjer blaginja ne bo privilegij peščice, temveč pravica vseh.
Edina rešitev: manj potrošnje, ne več
Vsakič, ko kupimo nov telefon, aparat ali kos oblačila, v ozadju poteka tih proces uničevanja. Ne vidimo rudnikov, kjer kopljejo redke kovine. Ne vidimo tovarn, kjer delavci za mizerno plačilo sestavljajo naše naprave. Ne vidimo odlagališč, kjer konča vse, kar “ne deluje več”. A to je cena našega načina življenja – in ta cena je previsoka.
Trajnost kot norma, ne kot izbira
Leta so nam govorili, da je trajnostna potrošnja stvar osebne izbire. Kupujte eko, reciklirajte, uporabljajte manj plastike. A individualna dejanja, čeprav pomembna, niso dovolj. Če želimo prihodnost, potrebujemo novo paradigmo. Trajnostna potrošnja mora postati zakonska norma, ne le priporočilo.
1. Zakonski konec načrtovane zastarelosti
V preteklosti so izdelki zdržali desetletja. Danes so oblikovani tako, da hitro propadejo – ne zaradi kakovosti, ampak zaradi dobička. Čas je, da države s strogimi zakoni prepovejo načrtovano zastarelost. Telefoni, ki jih ne moremo popraviti, pralni stroji, ki odpovedo po nekaj letih, in oblačila, ki komaj preživijo sezono, morajo postati stvar preteklosti.
2. Obdavčitev uničevanja, ne dela
Delavci plačujejo visoke davke, korporacije pa brezplačno izčrpavajo planet. Paradoks našega sistema je, da kaznujemo delo, ne pa uničevanja. Države morajo preusmeriti davčne obremenitve: obdavčiti je treba podjetja, ki uničujejo naravo, proizvajajo odpadke in ignorirajo trajnost. Če je podjetje cenejše, ker onesnažuje, pomeni, da ceno plačujemo mi vsi.
3. Krožno gospodarstvo kot standard
Krožno gospodarstvo ni le modna beseda – je edina realna pot naprej. Popravljivost, recikliranje in ponovna uporaba morajo postati pravilo, ne izjema. Pravica do popravila ne sme biti le fraza, ampak zakon. Potrošniki morajo imeti pravico, da svoje naprave popravijo, brez da so odvisni od proizvajalcev, ki to onemogočajo.
Kapitalizem ne deluje – in čas je, da to priznamo
Kapitalizem, sistem ki temelji na neskončni rasti, je pripeljal do točke, ko ne gre več za ideologijo, ampak za preživetje. Ni več zgolj vprašanje socialne pravičnosti, temveč vprašanje obstoja človeške civilizacije. Če ne bomo spremenili sistema, ga bo spremenila narava – in to na način, ki nam ne bo všeč.
Manj potrošnje ni nazadovanje – je edini način, da gremo naprej.
SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!
Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.
