Te dni poteka evropski teden mobilnosti. Občinske uprave tekmujejo z dosežki na področju umirjanja prometa, krepitve kolesarjenja in učinkovitega javnega prevoza. Različne državljanske organizacije izrazijo svoja pričakovanja do prihodnjega razvoja. Vse z namenom večje uspešnosti in učinkovitosti posameznikov ter skupnosti, v katerih živijo. Socialno, gospodarsko, okoljsko, medgeneracijsko, varnostno osvetlijo, čemu še več trajnostne mobilnosti. Da bomo zdravi, srečni, sodelujoči …
Vendar poznamo tudi drugo vrsto mobilnosti – premikanje in preseljevanje ljudi. Večinoma se doma z njimi ukvarjamo z varnostnega vidika. Predvsem s preseljevanjem ljudi iz srednje Azije, Bližnjega vzhoda in Afrike v Evropo. Iz drugih kultur in drugačnih verovanj, prepričanj. Ti se selijo iz socialnih, gospodarskih, okoljskih, demografskih in tudi, ne nazadnje, varnostnih razlogov. Ko govorimo o globalizaciji, Evropejci radi govorimo o globalnem trgu, mnogo manj o globalni skupnosti, o prostem gibanju kapitala, mnogo manj o prostem gibanju ljudi. Kažemo s prstom na drugega in pozabljamo, kako množično migrirajo naše sodržavljanke in sodržavljani “s trebuhom za kruhom” v sosednje države in smo zanje veseli, da imajo delo. Ker to zagotavlja kruh na mizi doma. Ko to počnejo drugi, se naš pogled spremeni.
Da so migracije, selitve, izjemno pomemben proces, kaže to, da danes, 19. septembra 2016, poteka zasedanje na visoki ravni Generalne skupščine OZN o odzivu na velike premike beguncev in migrantov, kot so zapisali v novici Urada predsednika Republike Slovenije. Predsednik bo sopredsedoval okrogli mizi na temo naslavljanja vzrokov migracij (okoljske je pred kratkim naslovila Umanotera). Strateško primeren angažma predsednika. Manj Vlade, ki se je strinjala s predlogom deklaracije, ki je bolj simbolične narave, brez zavezujočih vsebin.
Mnoge organizacije (med njimi na primer Amnesty International Slovenija) so srečanje že označile za izgubljeno priložnost – države se bodo zgolj dogovorile o tem, da se bodo o okviru ukrepanja na področju migrantov in beguncev dogovorile do leta 2018. Kljub očitnemu trpljenju ljudi tukaj in zdaj.
Hkrati ugotavljamo, da so vlade razvitih držav povečale sredstva za oskrbo beguncev (tudi) na račun razvojnega sodelovanja. Če smo cinični – s prištevanjem sredstev za oskrbo migrantov in beguncev, porabljenih v Sloveniji, k “uradni razvojni pomoči” povečujemo bruto domači proizvod. Razvojno sodelovanje je edino orodje, s katerim lahko naslovimo dejanske vzroke migracij. Je stvar temeljne človeške solidarnosti in vzajemnosti. Jasne politike države. Slovenija tej svoji odgovornosti ne more ubežati. Prav za prav, nobena razvita države tega ne more.
Množičen prihod (in odhod) beguncev, migrantov ter prebežnikov je pokazal veliko nalog, ki so pred nami. V Slovenijo že desetletja prihajajo ljudje z željo po boljšem življenju. Ponudimo jim le učenje slovenskega jezika in jih prepustimo njihovi diaspori. Gospodarska kriza je razkrila, da mnogi živijo v nečloveških, tudi suženjskih razmerah. Pravna varnost je za šibke težko dosegljiva. Prihod drugega je za nas poziv za ponovno oživitev temeljnih skupnostnih razprav: koliko smo dejansko vključujoči v šolah in lokalnih skupnostih, kakšno socialno ter zdravstveno varnost zagotavljamo, kako rešujemo stanovanjsko problematiko mladih, kje smo z enakostjo spolov, koliko smo strpni do nestrpnih, kako dobro smo poskrbeli za vse, ki jim sreča ali naravna loterija nista bila ob strani? Brez tega bomo še naprej gradili všečno podobo skupnosti lepih duš, med katerimi bodo uspešno ribarili demagogi in populisti vseh vrst.
Če razmislimo, z migranti ne ravnamo kaj bolje, kot ravnamo s svojimi državljankami in državljani. Zaprtost, strah pred drugim, nezaupanje, sovražnost in izključevanje so lastnosti naše skupnost. Poleg njihovih pozitivnih nasprotij. Zato nam ne ostane kaj drugega, kot da vsak po svojih zmožnostih prispevamo k izgradnji odprte, vključujoče, strpne družbe, ki se ne napaja iz strahu, marveč iz živopisnosti življenja v in okoli nas. Z aktivnim državljanstvom, ki se ne splaši pred aroganco in zamerljivostjo.
Podobno velja na globalni ravni. Kar koli si mislimo o upravljanju na ravni globalne skupnosti, moramo delovati z in znotraj Združenih narodov, z globalnimi agencijami, vladami. Zato moramo od njih zahtevati ukrepanje za okrepljeno razvojno sodelovanje s partnerskimi državami za odpravo revščine. Nihče ne bo ukrepal namesto nas.
Nihal sem ob tem, ali naj naslednjo zgodbo dam na začetek ali konec današnjega komentarja. Verjetno jo poznate, zgodbo o bitki dveh volkov, enim jeznim, nevoščljivim, pohlepnim in zamerljivim, drugim dobrim, ljubečim, sočutnim ter radodarnim. Zmagal bo tisti, ki ga hranimo. Tako kot je bitka med njima večna, je takšna tudi naša skrb za dobro.
Albin Keuc, direktor platforme SLOGA