V sodobnem času smo priča različnim lokalnim odrazom globalnih stanovanjskih razmer, in sicer od praznih luksuznih stanovanj v Londonu do odstranitve slumov v Istanbulu, od hipotečne krize v Španiji do predragih najemnin v Sloveniji. Te lokalne krize izvirajo iz nepremičninsko-finančnega kompleksa, ki je stanovanja spremenil v naložbeno priložnost za vedno bolj neenako koncentracijo globalnega presežnega kapitala. Komodifikacija stanovanj tako nudi dobičkonosne finančne priložnosti za višje razrede, istočasno pa prispeva k vse večji bivalni odtujitvi, stanovanjski negotovosti in razlastitvi nižjih slojev. Države k takemu razvoju niso prispevale le z deregulacijo stanovanjskega trga in privatizacijo javnih najemniških stanovanj, pač pa tudi z uporabo različnih podjetniških strategij, ki podpirajo zasebne naložbene strategije, pri tem pa omejujejo razvoj neprofitnih alternativ. Stanovanje tako ni več vir individualne ali socialne stabilnosti in varnosti, pač pa je vir stalne napetosti, konflikta in izkoriščanja. Kako se skupnosti v trenutnih razmerah finančnega plenjenja in državne oslabitve lahko združijo, da bi ustvarile druge scenarije? Kako lahko razvijemo nove mehanizme skupnostnega nadzora, ki bodo stanovanjske trge ponovno vključili v lokalne družbene odnose, stanovanje pa obravnavali kot skupnostni vir in človekovo pravico? Si lahko zamislimo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na stanovanju kot naložbi, pač pa bo stanovanje razumel kot dom?