5. september 2012
V Herat sem se odpravila 1. septembra. Moj let iz Kabula je imel zamudo (kar je tukaj nekaj čisto običajnega) in tako sem v Herat prispela v trdi temi. Že ob prihodu sem videla, da je letališče v Heratu podobno tistemu v Mazar-e-Sharifu, mestu na severu Afganistana kjer sem preživela pretekle 3 mesece v okrilju drugega projekta. Obe letališči nimata urejene letališke zgradbe, kar pomeni, da na prtljago počakaš dobesedno kar na pristajalni stezi, oz. ob robu le-te (in ko letiš nimajo rentgena za prtljago, ampak jo pregledajo ročno in ti vse premečejo). Ker je bila tema, je bilo zelo težko prepoznati moj ogromen kovček, ki zgleda tako kot vsak drugi. Ampak v množici potnikov in majhnih dečkov s samokolnicami, ki ti želijo za par afghanijev peljati prtljago do parkirišča, sem le prepoznala svoj kovček in moja heratska dogodivščina se je začela. Že takoj ko smo zapustili letališče nas je ustavila vojska za pregled. Moj potni list si je vojak ogledoval dobrih 5 minut. Dobro, saj vem, da verjetno še nikoli ni imel slovenskega potnega lista v rokah, ampak vseeno način na katerega je gledal moje stvari, vključno s prtljago, je bil zelo aroganten in neprijeten. Še toliko bolj je bilo negativno presenečenje ta pregled, ker v Mazarju in v Kabulu tujcev nikoli ne ustavljajo. Če vidijo, da je v avtu tujec, te spustijo naprej brez vprašanj.
Ob prihodu v Helpovo pisarno je bil moj prvi vtis o sami pisarni in stanovanju zelo prijeten. Velika razlika z mojim prejšnjim domovanjem, kjer smo živeli v takšnih manjših blatnih hiškah in kjer nismo imeli dnevne sobe, televizorja, naslonjača, niti kuhinjske mize. Naslednji dan sem spoznala sodelavce in odšla v Anseri center, kjer usposabljajo povratnike v različnih veščinah, kot je peka, tkanje, šivanje za ženske in elektrikarstvo, tesarstvo in vožnja za moške. Že na sami poti do Anserija sem opazila, da je mesto Herat zelo drugačno od Mazarja in Kabula. Promet je veliko bolj umirjen, vozniki so bolj kulturni, ker je v Mazarju in Kabulu promet kaotičen in že tako sem bila presenečena da tam nisem videla več prometnih nesreč. Prav tako Herat zgleda veliko bolj čisto mesto in tukaj celo poskušajo z ločevanjem odpadkov. Tako Mazar kot Kabul sta precej umazani mesti, čeprav imajo v Mazarju dokaj učinkovito smetarsko službo, ki čez noč pospravi vsaj večje kupe smeti iz ulice. Herat se razlikuje od Mazarja in Kabula tudi po zgledu zgradb in (vsaj navidezno) manjši revščini. V Mazarju in Kabulu je ogromno urbane revščine, predvsem kučiji (to so nomadi, Romi), ki se preživljajo s prosjačenjem po ulicah. Prav tako pa je pogost pojav prosjačenje žensk v burkah z majhnimi otroci, ki stojijo ali sedijo pred trgovinami, kamor zahajajo tujci in ti tudi sledijo vse do avta in prosijo za denar. V Mazarju je okoli Modre mošeje moč videti ogromno brezdomcev, kjer se vsako noč zbirajo in preživijo noč na pločniku. Čez poletje, ko so tudi ponoči temperature nad 30 stopinj, to spanje na ulici še nekako gre, ampak pozimi, ko se tudi v Mazarju, ki je sicer eden izmed najbolj vročih predelov Afganistana, temperature spustijo pod ničlo, pa ne vem kam se vsi ti številni moški podajo. Herat ima vsaj navidezno dosti manj revščine, res, da še nisem bila veliko naokoli po mestu, ampak prvi vtis nakazuje to. Prav tako je zgled hiš tukaj drugačen, saj ima mesto ogromno bogatih, velikih hiš, medtem ko v Mazarju vidiš precej manj vil. Samo zraven naše pisarne stojita dve ogromni vili, ki zagotovo staneta najmanj milijon dolarjev. Seveda pa so me, predno sem prišla v Herat, vsi Afganistanci opozarjali, da je Herat popolnoma drugačno mesto, da je najbogatejše in najlepše mesto Afganistana in po slabem tednu bivanja tukaj lahko to tudi sama potrdim.
Prav tako glede varnosti obstajajo razlike med temi tremi mesti. V Kabulu je prisotno največ vojske in kjer sem živela, je bil ravno koridor za prelete vojaških letal in helikopterjev. Velikokrat me je ponoči zbudil zelo glasen zvok letal, ki so preletavala hiše, letela so tako nizko, da so se celo šipe na oknih močno tresle. Čez dan človek sicer malo manj pozornosti nameni temu, ponoči pa je že moteče. V Mazarju sem občasno na cesti videla kakšen konvoj vojaških vozil, ampak v zraku je bilo dosti manj letal oz. tudi le-ta so letela dokaj oddaljeno od našega bivališča. V Heratu za enkrat še nisem videla vojske, razen na letališču, kjer imajo svojo bazo.
Mesta se med seboj razlikujejo tudi glede žensk na ulicah in kako so le-te oblečene. Medtem ko vidiš v Mazarju relativno malo žensk, glede na to, da je mesto izjemno zasičeno s tržnicami, trgovinami, lekarnami in je res vsepovsod ogromno ljudi, je delež žensk izredno majhen, kar seveda ni presenečenje glede na vlogo ženske v družbi in zadrževanje žensk v privatni sferi, torej doma. Ženske, ki so na ulici, so v veliki večini oblečene v burke, se pravi v dolga, povečini modra pregrinjala, ki zakrivajo vse, vključno z obrazom. Burka je izredno neprijetna, saj je tkanina, iz katere burke delajo vroča, ne pusti telesu dihati, in v Mazarju poleti temperature dosežejo tudi do 50 stopinj. Zelo malo žensk v Mazarju nosi alternativo burki, hijab, ki je dolga črna halja ter naglavno ruto. To opcijo sem tudi sama izbrala ko sem se sprehajala po ulici ter ko sem šla na teren, v konzervativnejše okolje vasi. Na drugi strani je situacija v Kabulu popolnoma drugačna. Bila sem presenečena kako ˝zahodno˝ so ženske oblečene, saj jih večina tudi v javnem življenju nosi dokaj evropska oblačila, predvsem kavbojke in kakšne daljše tunike in naglavne rute. Pomembno je, da so dolgi rokavi in da srajce/obleke segajo preko zadnjice ter da so lasje pokriti. Na ulici je bilo le peščica žensk z burkami. Po drugi strani pa je tudi v Heratu čisto druga zgodba. V Heratu prav tako ni veliko žensk z burkami, a so vse odete v t.i. čadorje, to so velike tkanine, ki si jih ovijejo okoli telesa in preko glave, le obraz jim gleda ven. Pod čadorji so oblečene normalno in v trenutku, ko stopijo iz javnega življenja v privatnost svojih hiš ali v službo, to pregrinjalo snamejo. Sicer so te rute zelo nepraktične, ker morajo ženske to tkanino držati skupaj in v Heratu, ki je izredno vetrovno mesto je to še zlasti moteče. Po drugi strani pa sem bila tudi že na nekaj porokah in tam je drugi svet. Poroke, ki so sicer ločene na moški in ženski del, so res nekaj posebnega. Ženske, ki vstopijo v poročno halo v burkah ali čadorjih, se v sekundi prelevijo iz konzervativno odetih žensk v moderne ženske, z visokimi petkami, mini krili, in ogromno make-upa ter skrbno urejenimi lasmi. Ko sem prvič videla to, sem bila res presenečena nad to razliko. Ženskam se na dogodkih, ki so namenjene izključno ženskam, ta način oblačenja, ki še za evropske standarde velja precej izzivalni, zdi nekaj čisto normalnega, prav tako pa se jim po drugi strani zdi normalno, da so v javnosti popolnoma pokrite.
Predno zaključim današnje misli, bi rada dodala še, da so Afganistanci izredno gostoljubni in prijazni ljudje. Če boš nekomu rekel, da ti je nekaj kar imajo všeč (recimo ura, zapestnica, ruta itd.), ti bodo takoj želeli to stvar podariti. Prav tako ti ne pustijo, da bi plačal sok ali kosilo, če greste skupaj jesti, zlasti moški. Pravijo, da tujci smo gostje v njihovi deželi in da kot tako nam morajo izkazati primerno gostoljubje in da so za nas odgovorni. Čeprav traja konflikt v Afganistanu že več kot 30 let in je večina ljudi izgubila nekoga v vojni, so ljudje vseeno polni optimizma, volje in želje po napredku in spremembah. Res mi je žal, da naši mediji prikazujejo le slabe strani Afganistana: Talibane, bombe, ugrabitve, ne govorijo pa o čudoviti naravi in neverjetno prijaznih ljudeh in da je pravzaprav življenje tu dokaj normalno. Kot smo videli, so razlike v Afganistanu ogromne že samo v teh treh mestih, v katerih sem jaz živela in tu živi ogromno etničnih skupin. Tako so tudi razlike med mestom in vasjo precejšnje, kot tudi med različnimi provincami. Država vsekakor ni enolična, razminirana in zbombardirana, zlasti na področjih kjer Talibani nimajo nadzora, življenje poteka normalno. Ljudje hodijo v službe, trgovine, se družijo in zadržujejo na ulicah in doma z družino in živijo normalno življenje. Prav tako se trudim živeti normalno tudi sama, seveda obstajajo določeni varnostni zadržki in omejitve, a se že veselim dneva ko bom lahko šla na ogled mesta, ko bom prvič videla t.i. Petkovo mošejo in znameniti Heratski grad. In ko bom šla na razgledno točko, kjer se mi bo razkrilo celo mesto, ki bo naslednji mesec in pol moj dom.
Sanja Herič