Čeprav sem v Herat prispela že pred skoraj mesecem in pol, imam občutek, da je bilo to včeraj. Vsak dan je po svoje zanimiv, vsak dan kaj novega izvem, tako da čas zelo hitro mineva. Že od prvega dne dalje sem se v Heratu počutila kot doma in se takoj vklopila v delo nemške organizacije HELP, ki afganistanskim povratnikom iz Irana nudi pomoč pri reintegraciji v afganistansko družbo.
Sama sem prva od petih prostovoljcev, ki bomo v okviru konzorcija slovenskih nevladnih organizacij za Afganistan izvajali različne izobraževalne delavnice in usposabljanja afganistanskih mentorjev. Ti za afganistanske povratnike iz Irana vodijo različna poklicna izobraževanja in ter tako prispevajo k ponovni socialni in gospodarski integraciji nekdanjih beguncev.
Že prvi teden mojega bivanja v Heratu sem spoznala večino tukajšnjega osebja in se z njimi spoprijateljila. Moji afganistanski sodelavci so večinoma mladi, motivirani ljudje, ki si prizadevajo za boljši Afganistan, hkrati pa se zavedajo, da bo za to potrebnega še ogromno dela.Ekipa, s katero delam, je precej pisana, tako kot je pisan Afganistan. Nekateri govorijo perzijsko, drugi paštu, tretji so uzbeškega izvora s severa Afganistana ali Hazari iz osrednjega dela države. Nekateri so šiiti, drugi suniti, vsi pa se med sabo zelo dobro razumejo, kar se najlažje vidi ob skupnih kosilih. Takrat se debatira o nogometu, o buskašiju, (afganistanski nacionalni šport, v katerem tekmovalci na konjih poskušajo v »gol« spraviti mrtvo kozo) ali o porokah, ki so v Heratu zelo pogoste.
Mesto samo je igralo v zgodovini zelo pomembno vlogo in bilo pomembno središče ob Svileni cesti. Vrhunec je doseglo v času, ko je mestu vladal sin Timurlenka, Šah Ruh, ki je mesto povzdignil v prestolnico svojega imperija. Številne kulturno-zgodovinske znamenitosti Herata segajo v to obdobje, med njimi tudi mogočna trdnjava v središču mesta in petkova mošeja, ki je največja islamsko arhitekturna znamenitost Afganistana.
Sama sem večino znamenitosti v mestu že obiskala, vendar se večinoma zadržujem znotraj prostorov organizacije. Čeprav velja Herat za relativno varno mesto, me moji afganistanski sodelavci opozarjajo, naj sama ne pohajkujem naokrog. Tako grem v mojem prostem času, ki ga je sicer le malo, včasih h kateremu od sodelavcev ali predstavnikov drugih mednarodnih organizacij na večerjo, ali pa obiskujem ure perzijskega jezika. Čas zelo hitro mineva in občutek imam, da se bo potrebno prehitro posloviti.
Katja