Evropski poslanec dr. Milan Brglez se bo o tem na okrogli mizi pogovarjal z

• mag. Mojco Vendramin (Eko sklad),
• prof. dr. Bogomirjem Kovačem (Ekonomska fakulteta v Ljubljani),
• Anito Ogulin (Zveza prijateljev mladine Moste-Polje)
• dr. Tomislavom Tkalcem (Focus, društvo za sonaraven razvoj).

Dogodek bo potekal v ponedeljek, 25. oktobra 2021, z začetkom ob 12. uri, v prostorih njegove ljubljanske poslanske pisarne na Trubarjevi 26 ter na digitalnih kanalih Milana Brgleza.

Za spremljanje dogodka v živo se prijavite na e-naslovu pisarna@milanbrglez.si ali na telefonski številki 01/2926770.

Prispevek Bodo višje cene energentov povečale (energetsko) revščino? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Pod pragom tveganja revščine je živelo 254.000 oseb, kar je 11.000 oseb več kot leta 2019. Mesečni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 739 EUR, za 4-člansko gospodinjstvo (dva odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let) je znašal 1.551 EUR na mesec in za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok 1.108 EUR na mesec. Stopnja tveganja revščine je bila 12,4 % (SURS, 2021).

Revščini so najbolj izpostavljeni starejši, zlasti ženske, revni zaposleni, katerih plače so pod eksistenčnim minimumom, brezposelni, mladi in otroci iz revnih družin, enočlanska gospodinjstva ter enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, med katerimi je 81,3% materinskih enostarševskih gospodinjstev, še opozarja Mirovni inštitut.

Več na spletni strani Mirovnega inštituta.

Prispevek Poglabljanje revščine in neenakosti v času pandemije covida-19 je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Podnebne spremembe, konflikti in Covid-19 terjajo ponovno oceno, kako izkoreniniti revščino, medtem ko se soočamo s planetarno krizo degradacije okolja. Pregled, ki ga je pripravil International Institute for Sustainable Development, raziskuje razvoj razumevanja povezanosti revščine in okolja, hkrati pa obravnava rešitve, kot je omejevanje prekomerne porabe virov za najbogatejših 10 % ter premik poudarka vladnega komuniciranja z BDP in delovnih mest na indekse nacionalne blaginje, ki vključujejo zgodovinsko marginalizirane ter okolje.

Pripravila AA

Prispevek Združevanje programov revščine in okolja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Trgovinske ugodnosti prispevajo k temu, da se lahko tisoči ljudi iztrgajo iz primeža revščine, zmanjšujejo se neenakosti in ustvarja gospodarska rast, je ob tem dejal podpredsednik Evropske komisije Josep Borrell. Evropski komisar za trgovino Phil Hogan je dodal, da EU po zaslugi trgovinskih ugodnosti iz najmanj razvitih držav uvaža dvakrat toliko kot preostali svet.

Celotni obseg izvoza v EU iz 71 držav upravičenk splošne sheme preferencialov se je leta 2018 sicer povečal na skoraj 184 milijard evrov.

Splošna shema preferencialov je glavni trgovinski instrument EU za podporo partnerskim državam. Sestavljajo jo tri različne ureditve, ki tem državam omogočajo privilegiran dostop do trga EU, pri čemer se stremi k zagotavljanju izpolnjevanja mednarodnih delovnih in okoljskih standardov. Današnje poročilo na primer kaže, da se zahvaljujoč splošni shemi preferencialov države, kot so Šrilanka, Mongolija in Bolivija, učinkoviteje borijo proti delu otrok. Vendar poročilo opozarja tudi na področja, na katerih so potrebne nadaljnje izboljšave za izpolnjevanje pogojev sheme, na primer glede svobode medijev, dostopa do pravnega varstva, pravicami manjšin in vprašanj smrtne kazni.

Celotno sporočilo

Prispevek partnerske države z rekordnim izvozom v EU je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Spletna stran izzive prikaže na enostaven in slikovit način ter s pričevanji okoljskih aktivistk in žensk, na katere podnebne spremembe najbolj vplivajo.

Prispevek Interaktivna spletna stran na temo spola in podnebnih sprememb je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Prispevek Ustanovljena je mreža organizacij na področju revščine in socialne izključenosti EAPN Slovenija je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V mnogih delih sveta skupine držav že več kot pol stoletja krepijo regionalno povezovanje kot strategijo za spodbujanje gospodarske rasti in zmanjševanje revščine ter dohodkovne neenakosti. V Evropi se je zgodovina regionalnega povezovanja pričela z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 1952 in od takrat postopoma ter vztrajno napredovala do oblikovanja Evropske unije (EU) z Maastrichtsko pogodbo leta 1993. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je val regionalizma privedel do ustanovitve različnih regionalnih institucij po regijah v razvoju, v Afriki z ustanovitvijo Srednjeafriške carinske unije leta 1964, v Aziji z ustanovitvijo Združenja držav jugovzhodne Azije leta 1967 in v Latinski Ameriki z ustanovitvijo Srednjeameriškega skupnega trga leta 1960 in Andskega pakta leta 1969.

Številne študije so poskušale oceniti vpliv regionalnega povezovanja na rast, revščino in neenakost, vključno s preučevanjem povezave med odprtostjo trgovine ter gospodarsko rastjo. Čeprav je splošno razširjeno prepričanje, da mednarodna trgovina spodbuja gospodarsko rast, so bili empirični dokazi o odprtosti in povezavi rasti izmuzljivi.

Delovni dokument Azijske razvojne banke proučuje vpliv regionalnega povezovanja na rast, neenakost in revščino z uporabo večdimenzionalnega pristopa, pri tem pa primerja vlogo regionalnega povezovanja z vlogo trgovinske odprtosti.

Večdimenzionalni indeks regionalnega povezovanja

Regionalno gospodarsko povezovanje je večdimenzionalni proces, ki presega prizadevanja za liberalizacijo trgovine. Če empirična analiza upošteva le eno razsežnost, kot je trgovina, morda ne bo v celoti zajela vpliva regionalnega povezovanja na spodbujanje gospodarske rasti in zmanjšanje revščine ter neenakosti. Poleg tega boljše razumevanje razsežnosti regionalne integracije in njihovega vpliva na razvojne cilje zagotavlja pomembne politične usmeritve, kako najbolje uresničevati regionalno povezovanje kot razvojno strategijo.

Študija je izdelala serijo večdimenzionalnih indeksov regionalnega povezovanja za obdobje 2006–2016 in zajema 156 gospodarstev Afrike, Azije ter Pacifika, EU in Latinske Amerike. Indeks zajema šest socialno-ekonomskih razsežnosti, ki so bistvene za dinamični proces regionalnega povezovanja: (i) trgovina in naložbe, (ii) denar ter finance, (iii) regionalne vrednostne verige, (iv) infrastruktura in povezljivost, (v) gibanje ljudi ter (vi) institucionalna in socialna integracija.

Večdimenzionalni indeks regionalnega povezovanja potrjuje, da je EU najbolj napredna (in dosledno najvišja) v regionalnem povezovanju. Azija je na drugem mestu in kaže naraščajoč trend regionalnega povezovanja. Pomembno je, da je v zadnjih letih trgovinska in naložbena razsežnost regije presegla razsežnost EU, saj so številna azijska gospodarstva občutno okrepila stopnjo splošnega regionalnega povezovanja, v katerem prevladujejo gospodarstva EU. Sledi Latinska Amerika, medtem ko je Afrika na zadnjem mestu (četudi je leta 2009 presegla Latinsko Ameriko). EU ima najvišje rezultate na vseh dimenzijskih kazalnikov, pri čemer je po obsegu z EU primerljivo le azijsko trgovinsko in naložbeno povezovanje. Najpomembnejši dejavniki, ki prispevajo k regionalnemu povezovanju, so za Azijo infrastruktura in povezljivost, za Latinsko Ameriko institucionalna in socialna integracija ter za Afriko regionalna vrednostna veriga, medtem ko so za EU dejavniki uravnoteženi.

Študija je pokazala, kako različne dimenzije regionalnega povezovanja, posamično in skupaj, vplivajo na ključne razvojne spremenljivke, kot so rast, neenakost ter revščina. Empirične analize so pokazale, da so dimenzije regionalne vrednostne verige, gibanja ljudi in institucionalne ter socialne integracije pomembne gonilne sile gospodarske rasti. Številni testi zanesljivosti potrjujejo, da imajo regionalne vrednostne verige pomemben in pozitiven vpliv na rast. Rezultati študije tudi kažejo, da izboljšanje infrastrukture in povezljivosti vodi do boljše porazdelitve dohodka, saj je njen učinek na zmanjševanje neenakosti močnejši pri nizkih ravneh dohodka.

Zdi se, da ponuja regionalno povezovanje največ priložnosti za zmanjševanje revščine. Študija ugotavlja, da sta splošna integracija in razsežnosti trgovine ter naložb, denarja in financ ter institucionalne in socialne integracije pomembni gonilni sili za zmanjševanje revščine. Njihov vpliv na zmanjševanje revščine je še bolj izrazit za države z nižjimi dohodki. Poleg tega se zdi, da splošna stopnja regionalnega povezovanja bolj vpliva na zmanjševanje revščine v primerjavi z bolj funkcionalnimi in strukturno usmerjenimi prizadevanji za regionalno povezovanje.

Medtem ko se regionalno povezovanje izkazuje kot pomemben dejavnik gospodarske rasti in razvoja, ne smemo spregledati vloge institucionalnih ter upravljavskih dejavnikov, specifičnih za posamezne države.

Rezultati regresije prav tako kažejo, da vlaganja v človeški kapital, makroekonomsko stabilnost in institucionalno kakovost (merjeno s sekundarnim izobraževanjem, inflacijo ter indeksom korupcije) v povezavi z nekaterimi razsežnostmi regionalnega povezovanja in celostne integracije pomembno vplivajo na gospodarsko rast, prihodkov, porazdelitev dohodka ter zmanjšanje revščine.

Razvojni vpliv regionalnega povezovanja je pomemben in pozitiven. Ugotovitve študije potrjujejo, da je regionalno povezovanje lahko učinkovita razvojna strategija. Ugotovitve so v skladu s prepoznanjem regionalnega povezovanja kot pomembnega orodja za podporo nacionalnih prizadevanj pri izvajanju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 s strani Združenih narodov. Vendar pa poudarjajo tudi pomen nacionalnih prizadevanj za spodbujanje rasti, neenakosti in zmanjševanje revščine. Nadaljnje strukturne reforme in institucionalne izboljšave na ravni države bi povečale potencial regionalne integracije pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

Prispevek Vpliv regionalnega povezovanja na vključujočo rast je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Razvojna prizadevanja v zadnjih nekaj desetletjih niso bila tako učinkovita, kot so obljubljala. Stopnja svetovne revščine se ne spreminja: več kot štiri milijarde ljudi živi z manj kot petimi ameriškimi dolarji na dan; število ljudi, ki trpijo lakoto, narašča. Na nekaterih področjih so bili doseženi pomembni uspehi, vendar mnogi cilji, ki so jih določali razvojni cilji tisočletja – z uresničitvijo do leta 2015 – ostajajo neizpolnjeni. In to kljub več sto milijardam dolarjev pomoči.

Donatorji vse bolj želijo videti večji vpliv glede na vložena sredstva, praktiki iščejo načine za učinkovitejše projekte in politiki želijo več finančne odgovornosti za razvojni proračun. Med priljubljenimi možnostmi je revizija projektov glede na rezultate. Ocenjevanje »učinkovitosti pomoči« – sicer zelo priljubljena ključna beseda – bi naj prispevalo k boljšemu osredotočanju pomoči na prednostne naloge.

Vendar osredotočanje na »učinkovitost pomoči« omejuje poudarek na mikro-posredovanja na lokalni ravni, ki dajejo rezultate, ki jih je mogoče zaznati v kratkem času. Na prvi pogled se lahko ta pristop zdi razumen, vendar pa zanemari širše makroekonomske, politične in institucionalne dejavnike osiromašenja ter nerazvitosti. Projekti pomoči bi lahko prinesli zadovoljive mikro-rezultate, vendar na splošno ne bodo prispevali k spremembi sistemov, ki so prvenstveno vir težav. Namesto tega se moramo lotiti dejanskih temeljnih vzrokov revščine, neenakosti in podnebnih sprememb.

Če smo zaskrbljeni zaradi učinkovitosti, bi morali namesto ocenjevanja kratkoročnih vplivov mikro projektov celostno oceniti javne politike. Na voljo so številni, vendar premalo uporabljeni podatki, ki jih že desetletja zagotavljajo nacionalni statistični uradi na podlagi anket v gospodinjstvih. V povezavi s satelitskimi podatki, ki so bili nedavno objavljeni, jih je zdaj mogoče uporabiti za podrobnejšo analizo, ki lahko ponudi nedvoumne informacije o najuspešnejših javnih politikah. V luči številnih prekrivajočih se kriz, s katerimi se soočamo, potrebujemo razmišljanje na ravni sistemov.

Cilji trajnostnega razvoja, o katerih smo se dogovorili leta 2015, zavezujejo tako severne kot južne države in priznavajo, da je naša kriza kolektivna: boj proti revščini, neenakostim, izgubi biotske raznovrstnosti ter podnebnim spremembam zahteva spreminjanje pravil mednarodnega gospodarskega sistema, da bo postal bolj ekološki in pravičnejši za večino sveta.

Prispevek Ključne besede in zapletene študije o učinkih ne bodo popravile sistema razvojne pomoči je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Letno poročilo Mednarodnega nadzornega sveta za droge (INCB) za leto 2017:

• izpostavlja, da potrebe po zdravljenju in rehabilitaciji v veliki meri presegajo razpoložljivost teh storitev;
• vlade poziva, da namenijo zdravljenju in rehabilitaciji več pozornosti ter se ne osredotočajo le na preprečevanje zlorabe drog;
• vlade poziva, da vlagajo v storitve zdravljenja in rehabilitacije, in sicer s posebnim poudarkom na potrebah ranljivih populacij;
• države opominja na njihovo obveznost zagotavljanja storitev zdravljenja odvisnosti od drog tistim, ki jih prizadenejo motnje v zvezi z drogami;
• mednarodno skupnost in Afganistan poziva, da se s skupnimi močmi ponovno lotita izziva z drogami v tej državi;
• ponovno potrjuje, da je legalizacija marihuane za nemedicinske namene nezdružljiva z obveznostmi držav, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb o nadzoru nad drogami.

Storitve zdravljenja pogosto ne upoštevajo posebnih potreb

Letno poročilo vlade poziva, da storijo več za zdravljenje, rehabilitacijo in ponovno vključevanje oseb z motnjami v zvezi z drogami, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ranljivim skupinam prebivalstva. Poročilo ugotavlja, da različne skupine ljudi, vključno z ženskami in socialno marginaliziranimi posamezniki, kot so migranti in begunci, pogosto nimajo dostopa do storitev zdravljenja, ki upoštevajo njihove posebne potrebe.

Predsednik INCB dr. Viroj Sumyai je dejal: “Vlade morajo nujno zaščititi in okrepiti pravice vseh oseb z motnjami zaradi uživanja drog. V skladu z mednarodnimi konvencijami o nadzoru nad drogami morajo vse države sprejeti vse možne ukrepe za preprečevanje zlorabe drog, hkrati pa zgodnje odkrivanje, zdravljenje, izobraževanje, oskrbo, rehabilitacijo in ponovno vključitev prizadetih ljudi.”

Zdravljenje odvisnosti od drog sodi v pravico do zdravstvene zaščite

INCB v letošnjem poročilu poudarja, da je dostop do zdravljenja odvisnosti od drog treba razumeti kot element pravice do zdravstvene zaščite.

Zmanjševanje povpraševanja po drogah vključuje dva prekrivajoča se, a različna pristopa; prvi preprečuje, da bi ljudje začeli droge uporabljati, drugi pa zagotavlja zdravljenje in rehabilitacijo ljudi z motnjami zaradi uporabe drog. V zvezi s tem INCB vlade poziva, da sprejmejo ustrezne strategije, ki obravnavajo zlorabo drog, s poudarkom na preprečevanju zlorabe ter zdravljenju in rehabilitaciji.

Sedemdeseta obletnica Splošne deklaracije človekovih pravic

Leto 2018 zaznamuje več obletnic, med drugim sedemdeseta obletnica sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948, petindvajseta obletnica Dunajske deklaracije in akcijskega programa, ki sta bila sprejeta na Svetovni konferenci o človekovih pravicah leta 1993, in trideseto obletnico sprejetja Konvencije Združenih narodov proti nezakonitemu prometu s prepovedanimi drogami in psihotropnimi snovmi iz leta 1988.

V tem oziru INCB države ponovno poziva, da zagotovijo popolno skladnost vseh ukrepov za nadzor nad drogami z mednarodnimi standardi in normami človekovih pravic. To vključuje varovanje in zagotavljanje pravice do zdravstvene zaščite, pravice domnevnih uživalcev drog in uporabnikov drog ter zagotavljanje sorazmernih odzivov pri obravnavanju kaznivih dejanj v zvezi z drogami, vključno z odpravo smrtne kazni za kazniva dejanja, ki so povezana z drogami. Nadzorni svet tudi ponavlja svojo močno obsodbo izvensodnih odzivov na kriminaliteto, ki je povezana z drogami.

Obravnavanje “delitve globalne bolečine”

Kot del zagotavljanja dostopa do zdravstvenih storitev INCB poudarja nujno potrebo po obravnavanju “delitve globalne bolečine” in odpravi svetovne vrzeli pri dostopu do nadzorovanih snovi in psihotropnih snovi v medicinske in znanstvene namene. Ta nesorazmernost precej resno vpliva na države z nizkimi in srednjimi dohodki, kjer je dostop do nadzorovanih snovi in psihotropnih snovi v medicinske in znanstvene namene nezadosten.

Nadzorni svet poudarja, da morajo države sprejeti nujne ukrepe za odpravo tega neravnovesja, in sicer z odpravo pravnih in političnih ovir, ki preprečujejo dostop do zdravil, in predvsem z ozaveščanjem in krepitvijo zmogljivosti zdravstvenih delavcev ter ustreznih državnih organov. To vključuje tudi zagotavljanje dostopa do zdravil, ki so potrebna za zdravljenje odvisnosti od drog. Nepotrebne omejitve pri zagotavljanju zdravljenja, pri katerem se uporablja nadzorovane snovi, so v nasprotju z načeli, ki jih določa pravica do zdravstvene zaščite.

Mednarodna zakonodaja o rabi marihuane v nemedicinske namene krši mednarodne obveznosti držav. V zvezi z legalizacijo marihuane v nemedicinske namene INCB še enkrat poudarja, da je takšna uporaba v nasprotju z mednarodnimi konvencijami o nadzoru nad drogami. Omejitev uporabe nadzorovanih snovi v medicinske in znanstvene namene je temeljno načelo mednarodnih pogodb o nadzoru nad drogami, pri čemer izjeme niso možne.

Trajna mednarodna podpora Afganistanu

Nadzorni svet mednarodno skupnost poziva, da ponovno podpre Afganistan pri reševanju izzivov v zvezi z nadzorovanjem drog v državi. Prizadevanja za stabilizacijo države ne bodo uspešna brez učinkovitega preprečevanja nedovoljenih aktivnosti na področju drog. INCB mednarodno skupnost ponovno opozarja, da je nadzor nad drogami medsektorsko vprašanje. Če se izvajajo lokalna, nacionalna, regionalna in mednarodna prizadevanja za reševanje tega izziva učinkovito, bodo uspešni tudi ukrepi na področju preprečevanja revščine, nemirov, terorizma in drugih ovir razvoju.

Prispevek INCB poziva k večjim vlaganjem v storitve zdravljenja odvisnosti od drog, saj velika večina uporabnikov drog nima dostopa do zdravljenja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Tema letošnjega mednarodnega dneva boja proti revščini so miroljubne in vključujoče družbe, k izgradnji katerih so se vse države zavezale s cilji trajnostnega razvoja in agendo za trajnostni razvoj do leta 2030. Na dan, ko izražamo solidarnost z ljudmi, ki živijo v revščini, je generalni sekretar Združenih narodov, Antonio Guterres, poudaril, da je potrebno prisluhniti njihovim pogledom in jih vključevati v napore za odpravo revščine. Le z inovativnimi pristopi bomo lahko dosegli ohranitev okolja ter izgradnjo miroljubnih in vključujočih družb, s čimer bomo naslovili temeljne vzroke revščine.

Slovenija se pridružuje mednarodnim prizadevanjem za odpravo revščine in uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, saj sta odprava revščine in doseganje trajnostnega razvoja temeljni podlagi za naše razvojno delovanje v državah partnericah, miroljubne in vključujoče družbe pa so ena od tematskih prioritet slovenskega razvojnega sodelovanja.

Pobudo za razglasitev Mednarodnega dneva boja proti revščini je pred 30 leti podal francoski duhovnik, Joseph Wresinski, katerega pobuda Poziv 17. oktobra se je zavzemala za aktivno vključevanje najrevnejših prebivalcev v iskanje rešitev za odpravo revščine.

Relativna revščina
Statistični uradi evropskih držav merijo relativno revščino; to pomeni, da ugotavljajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljajo, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo. Relativno revščino izražamo s stopnjo tveganja revščine.

Višji prag tveganja revščine, nižja materialna prikrajšanost
Podatki o naši in sosednjih državah za leto 2016 kažejo, da so imele Slovenija (13,9 %), Avstrija (14,1 %) in Madžarska (14,5 %) primerljive stopnje tveganja revščine. V vsaki od teh treh držav je pod pragom tveganja revščine živel vsak 7. prebivalec. Italija in Hrvaška sta imeli višjo stopnjo tveganja revščine (približno 20-odstotno), pod pragom tveganja revščine pa je živel vsak 5. prebivalec teh dveh držav.

Madžarski (2.900 EUR) in hrvaški (3.300 EUR) prag tveganja revščine sta bila med najnižjimi v EU, slovenski (7.400 EUR) in italijanski (9.500 EUR) približno na sredini, avstrijski (14.200 EUR) pa je bil med najvišjimi v EU. Če prag tveganja revščine izrazimo v standardih kupne moči (SKM), ki izničijo razlike v ravni cen med državami, so razlike med sosednjimi državami nekoliko manjše. Najnižja, a skoraj enaka sta madžarski (5.000 SKM) in hrvaški (5.200 SKM) prag tveganja revščine, skoraj še enkrat višja sta slovenski (9.300 SKM) in italijanski (9.200 SKM) prag, najvišji pa je še vedno avstrijski prag tveganja revščine (13.500 SKM).

Revščina in materialna prikrajšanost v EU
Po podatkih Eurostata za leto 2015 je v državah članicah EU živelo pod pragom tveganja revščine 17,3 % ali približno 87 milijonov ljudi (povprečno vsak 6.). Nižji delež relativno revnih, kot ga je imela Slovenija, je imelo 7 držav, nižji delež resno materialno prikrajšanih od slovenskega pa je imelo 10 držav. Prag tveganja revščine je bil višji od slovenskega v petnajstih zahodnoevropskih državah.

V EU se delež ljudi, ki jim grozita revščina ali socialna izključenost, od leta 2012, ko je dosegel skoraj 25 %,stalno znižuje. Leta 2016 je bilo v EU 117,5 milijona ljudi ali 23,4 % prebivalstva ogroženih zaradi revščine ali socialne izključenosti. To pomeni, da jih je ogrožal vsaj eden od treh pogojev: tveganje revščine zaradi socialnih transferjev (dohodkovna revščina), resno materialno pomanjkanje ali življenje v gospodinjstvu z nizko delovno intenzivnostjo.

Leta 2016 sta revščina ali socialna izključenost ogrožali več kot tretjino prebivalstva v treh državah EU, in sicer v Bolgariji (40,4 %), Romuniji (38,8 %) in Grčiji (35,6 %). Najnižji delež so zabeležili na Češkem (13,3 %), Finskem (16,6 %), Danskem (16,7 %) in Nizozemskem (16,8 %). Leta 2016 sta v Sloveniji 370.000 ljudi oziroma 18,4 % celotnega prebivalstva ogrožali revščina ali socialna izključenost.

Zmanjšanje števila ljudi, ki se srečujejo s tveganjem revščine ali socialne izključenosti v EU, je eden glavnih ciljev strategije Evropa 2020. Prek Evropskega socialnega sklada in s krepitvijo socialnih prioritet v procesu usklajevanja gospodarskih politik (t.i. evropskega semestra) ter z Evropskim stebrom socialnih pravic si Unija prizadeva za mobilizacijo vseh svojih orodij za boj proti revščini in socialni izključenosti.

Prispevek Mednarodni dan boja proti revščini je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Zaskrbljujoč je trend odločitev, ki imajo za posledico dejstvo, da se Evropa odvrača od zasledovanja bistvenega cilja ODA, ki je odprava absolutne revščine v svetu. Namesto krepitve lokalnih gospodarstev se EU usmerja na področja oskrbe migrantov v razvitih državah, krepitev varnosti razvitih držav, gospodarske širitev razvitih držav …

Ob tem želimo opozoriti na pomen razvojnega sodelovanja za krepitev globalne solidarnosti in strpnosti. Krepitev nestrpnosti v vseh oblikah v državah članicah Evropske unije je evidentna. Sovražni govor, kseno- in predvsem islamofobija, na novo “iznajdena” skrbi najprej zase so zunanji znaki aktivnega odzivanja na negotovosti sodobnega, globaliziranega sveta. Prav zato je danes potrebno okrepiti družbene dejavnike, ki delujejo v smeri strpnosti. In hkrati na novo premisliti sam koncept strpnosti, ki ni enoznačen.

“V preteklih mesecih smo se mnogo ukvarjali s sovražnim govorom, njegovih virih in možnem ukrepanju. O strpnosti, toleranci, se nismo veliko pogovarjali. V platformi SLOGA menimo, da je potrebno okrepiti tudi diskurz, ki proaktivno krepi razumevanje in priznavanja drugega v razliki. Obnoviti je potrebno atmosfero pogovora naproti diktature socialnih omrežij, ki pritisk na tipko enačijo z socialnim angažmajem in aktivnim državljanstvom. Gre za mnogo več kot se zdi na prvi pogled,” je povedal Albin Keuc, direktor platforme SLOGA. “Kakovost pogovora o izkoreninjenju revščine v globalnih razmerah bo indikator naše pripravljenosti na sprejemanje drugega doma, pri sebi,” je še dodal.

Podrobneje o poročilu Aidwatch 2017

SLOGA Izkoreninjenje revščine in strpnost SPOROČILO ZA JAVNOST

Sporočilo za javnost je nastalo v sklopu projekta Glasniki strpnosti. Projekt sofinancira Urad Vlade RS za komuniciranje v okviru prizadevanj za spoštovanje in sprejemanje pripadnikov različnih etičnih skupin, beguncev in migrantov.

Prispevek Za globalni razvoj, za strpno družbo je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Komisija ugotavlja, da je na področjih izobraževanja, zaposlovanja, zdravja in stanovanj izboljšanje skromno in ni poenoteno. Delež romskih otrok, vključenih v predšolsko vzgojo in varstvo, se sicer povečuje (s 47 % leta 2011 na 53 % leta 2016), niža se tudi delež osipnikov (s 87 % leta 2011 na 68 % leta 2016). Vendar so te številke še vedno previsoke, v nekaterih državah pa segregacija pri izobraževanju ostaja nerazrešeno vprašanje. Izziv ostaja tudi prehod iz izobraževanja v zaposlovanje in na druga področja. Čedalje več mladih Romov, ki niso zaposleni, se ne izobražuje ali usposablja (povečanje s 56 % v letu 2011 na 63 % v letu 2016). Izključenost iz osnovnega zdravstvenega zavarovanjaje še vedno akuten problem v več državah članicah, ponekod celo polovica romskega prebivalstva nima dostopa do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Dostop romskih gospodinjstev do osnovnih storitev, kot sta voda iz pipe in oskrba z električno energijo, se izboljšuje, vendar so Romi v nekaterih državah vse pogosteje diskriminirani pri dostopu do stanovanj, vključno s socialnimi stanovanji.

Komisija poziva k nadaljnjim in bolje usklajenim prizadevanjem na evropski, nacionalni in lokalni ravni za vključevanje Romov. Ta na primer vključujejo vzpostavljanje nacionalnih platform za Rome, ki bi olajšale sodelovanje vseh akterjev za uskladitev dela z romskimi skupnostmi. Države članice morajo prednostno obravnavati boj proti diskriminaciji in anticiganizmu ter se osredotočiti na vključevanje romske mladine, žensk in otrok.

Komisija bo na podlagi danes objavljene ocene opredelila strategijo za vključevanje Romov po letu 2020, začela pa je tudi javno posvetovanje za oceno učinkovitosti, ustreznosti in dodane vrednosti okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov, ki bo trajalo do 25. oktobra 2017. Komisija je omenjeni okvir sprejela leta 2011, da bi se odpravila vrzel med Romi in preostalim prebivalstvom na področjih izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva in stanovanj. Države članice so pripravile nacionalne strategije vključevanja Romov in imenovale nacionalne kontaktne točke za Rome, da bi se lahko usklajevalo izvajanje in spremljanje teh strategij. Od leta 2016 morajo Komisiji letno poročati o svojih ukrepih vključevanja.

Več informacij

Prispevek Vključevanje Romov: okrepiti je treba prizadevanja za boljšo dostopnost izobraževanja in zaposlovanja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.