Objavljamo nekaj najbolj zanimivih misli:

“Januar 2022 po naključju ni le mesec najmanj razvitih držav, temveč tudi leto dni, odkar se je generalni direktorat Evropske komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj preimenoval v generalni direktorat za mednarodna partnerstva. Kaj je torej boljša priložnost, da končno pokažemo, da EU resno razmišlja o ponovnem premisleku in preoblikovanju odnosov z Afriko?

V najmanj razvitih državah živi le 14 % svetovnega prebivalstva, vendar skoraj polovica vseh ljudi na svetu, ki živijo v revščini. Zaradi krize covida-19 je 140 milijonov ljudi več zapadlo v skrajno revščino, neenakosti pa so se močno povečale, pri čemer so najbolj prizadeti marginalizirani ljudje (dekleta, ženske, neformalni delavci, ljudje, ki živijo v slumih itd. EU je obljubila, da bo do leta 2030 najmanj razvitim državam namenila 0,15-0,2 % svojega BND v obliki uradne razvojne pomoči. Kljub temu je, kot je pokazalo poročilo CONCORD AidWatch 2021, EU leta 2019 uspela dati le 0,1 % BND, med 46 najmanj razvitimi državami pa sta bila le Afganistan in Etiopija med desetimi največjimi prejemniki skupne uradne razvojne pomoči EU. Država, ki je prejela največji znesek uradne razvojne pomoči EU, je bila Turčija, čeprav je uvrščena med “države z višjim srednjim dohodkom”.

Medtem se najmanj razvite države zanašajo na to, da bodo bogate države izpolnile svoje obljube. Njihove potrebe po naložbah in izdatkih so ogromne: samo za izkoreninjenje skrajne revščine do leta 2030 bo potrebnih 485 milijard dolarjev letno. Zato mora EU na prihodnji konferenci LDC5 obljubiti, da bo najmanj 0,35 % BND namenila za uradno razvojno pomoč najmanj razvitim državam ali da bo skupni delež uradne razvojne pomoči najmanj razvitim državam povečala na 50 % neto uradne razvojne pomoči. In seveda je samoumevno, da mora dati prednost nepovratnim sredstvom pred posojili. Ali bo EU to storila?

Zaenkrat EU ni najbolje uspelo izboljšati svoje podobe zanesljivega partnerja. Zdaj ima še eno priložnost.

V zadnjih desetih letih je bil v okviru Istanbulskega akcijskega programa poudarek na izboljšanju proizvodnih zmogljivosti držav. To bo pomemben trenutek, ko bo treba oceniti, ali so bile potrebne spremembe dosežene. V prihodnosti mora mednarodna skupnost svojo podporo najmanj razvitim državam uskladiti z agendo 2030, njenim načelom “nikogar ne pustiti zadaj” in 17 cilji trajnostnega razvoja. Prihodnja konferenca in akcijski program iz Dohe morata imeti celovitejši pristop in se osredotočiti na vse tri razsežnosti trajnostnega razvoja ter na zelo pomembne elemente upravljanja, ki bodo najmanj razvitim državam omogočili, da same dosežejo napredek.”

Celotni prispevek si lahko preberete TU.

Prispevek Še ena zapravljena priložnost EU za izpolnitev obljube? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Ne vemo še, kakšen bo dokončen izplen srečanja pogodbenic. Razvite države smo se zavezale, da bomo do leta 2020 na leto zbrale nova in dodatna sredstva v višini 100 milijard USD za potrebe partnerskih držav (t. 98). Sprejele smo poziv, da se državam pogodbenicam v razvoju ob upoštevanju potreb tistih, ki so posebej ranljive, v skladu z ustreznimi določbami zagotovijo dolgoročna, povečana, predvidljiva, nova in dodatna finančna sredstva, tehnologijo in krepitev zmogljivosti za izvajanje nujnih, kratko-, srednje- in dolgoročnih prilagoditvenih ukrepov (t. 18).

Albin Keuc, direktor Platforma SLOGA

Medtem se “najmanj razvite države”, kot jih klasificirajo Združeni narodi, oz. “države z nizkimi dohodki”, kot jih razvršča Svetovna banka, soočajo z mnogimi bitkami. Po definiciji so najmanj razvite države države z nizkimi dohodki, ki se soočajo s hudimi strukturnimi ovirami za trajnostni razvoj. Hkrati so tudi zelo ranljive za gospodarske in okoljske pretrese ter imajo nizko raven človeških virov.

Zemljevid “najmanj razvitih držav” nam razkrije, da jih od skupaj 46 držav leži v Afriki 33, v Aziji 9, 1 v Karibih in 3 v Pacifiku. Če se osredotočimo na Afriko, se danes te države soočajo z naslednjimi dejstvi, ki jih prevzemamo iz prispevka dr. Penny Byrne.

• “Po podatkih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) bodo povprečne temperature v Afriki naraščale hitreje od svetovnih povprečij in se do leta 2050 povečale za 2,0 °C nad izhodiščno vrednostjo iz sredine 20. stoletja, do konca 21. stoletja pa za 4,0 °C.
• Po podatkih ameriške Nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA) je bilo leto 2020 v Afriki četrto najtoplejše v zgodovini, saj je bilo celinsko povprečje za 1,17 °C toplejše od povprečja 1910-2000. Ta povprečna temperatura je bila le za 0,25 °C nižja kot leta 2010, ki je bilo najtoplejše afriško leto doslej.
• Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije se je v zadnjih 50 letih v Afriki število zabeleženih nevarnosti, povezanih s podnebjem, povečalo za več kot šestkrat. V državah z nizkimi dohodki, ki nimajo finančne in institucionalne infrastrukture za odzivanje na take nesreče, je škoda pogosto ogromna. Po podatkih UNHCR je na primer ciklon Idai leta 2019 povzročil, da je 1,85 milijona ljudi potrebovalo nujno pomoč, 146 000 ljudi pa je bilo notranje razseljenih, medtem ko so poznejše poplave poškodovale 100 000 domov, uničile 1 milijon hektarjev pridelkov in porušile infrastrukturo v vrednosti 1 milijarde USD.
• Čeprav se je morska gladina na atlantski strani Afrike dvigala razmeroma enakomerno, skoraj na ravni svetovnega povprečja, se na strani Indijskega oceana morska gladina dviguje nadpovprečno hitro, približno 4,1 mm/leto. To predstavlja različne nevarnosti za obalna območja z nizko nadmorsko višino ter biotsko raznovrstne in družbeno-gospodarsko pomembne mangrove ob obali.

Učinki globalnega segrevanja so v Afriki ne le hujši, ampak je ta celina zaradi različnih razlogov tudi posebej ranljiva za njegove posledice.

• Večina afriških gospodarstev z nizkimi dohodki nima dovolj finančnih sredstev za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje nanje. Te pomanjkljivosti je še dodatno povečala kriza covida-19. Čeprav hitro rastejo, so stopnje finančne penetracije v Afriki še vedno razmeroma nizke, kar pomeni, da ob naravnih nesrečah večina revnih ljudi, ki jih prizadenejo posledice, izgubi celoten vir preživetja in nima zavarovalnega kritja za povračilo izgub.
• Kmetijstvo, ki je še posebej izpostavljeno podnebnim spremembam, še vedno predstavlja približno 30 do 40 % celotnega BDP Afrike, medtem ko je približno 80 % prebivalcev celine odvisnih od kmetijstva z nizkimi donosi in deževnico. V raziskavi Afrobarometer iz leta 2019 je polovica afriških kmetov navedla, da so podnebne spremembe “poslabšale” ali “precej poslabšale” pogoje kmetovanja.
• Številna hitro rastoča afriška mesta so občutljiva na dviganje morske gladine. Po enem od poročil se 76 najhitreje rastočih afriških mest sooča z “ekstremnimi” tveganji, povezanimi s podnebjem. Okoli 30 milijonov Afričanov že živi na poplavno ogroženem območju, podnebne spremembe pa zmanjšujejo tudi zdravje obalnih mangrov na celini, ki so ključni blažilniki obalnih vremenskih razmer.
• Globalno segrevanje bo v prihodnjih desetletjih ogrozilo družbeno-gospodarsko stabilnost v nekaterih najbolj ranljivih afriških regijah. Manjša razpoložljivost vode, manjši pridelek hrane in morebitno povečanje migracij med podeželjem in mesti zaradi podnebnih sprememb lahko ogrozijo socialno kohezijo, zlasti v povezavi z gospodarsko krhkostjo in rastjo prebivalstva. Podnebne migracije so vse pogostejše: samo leta 2017 je bilo po ocenah po svetu prisilno razseljenih 68,5 milijona ljudi, od tega jih je bila tretjina prisiljena v selitev zaradi “nenadnih” vremenskih dogodkov.
• Podrobne študije so pokazale, da se bo v Afriki verjetno pojavila vrsta vplivov na zdravje, povezanih z globalnim segrevanjem, ki jih bodo ponovno najbolj občutile revnejše regije.

Ti učinki bodo verjetno postajali vse hujši.”

V nadaljevanju dr. Byrne izpostavi še nekaj dodatnih dejstev. Če bomo želeli doseči podnebne cilje, bo potrebno zavezo 100 milijard USD do 2030 povečati na 750 milijard USD letno; v afriško gospodarstvo je med leti 2016 in 2018 prišlo samo 25 % podnebnih financ (v azijska gospodarstva 43 %) ali, rečeno drugače, 70 % vseh podnebnih sredstev je bilo namenjenih državam s srednjimi prihodki, kamor se večina afriških držav ne uvršča; povečal se je delež kreditov partnerskim državam, z 52 % v letu 2013 na 74 % v letu 2018, medtem ko je delež donacij padel na 20 %.

Spomnimo se na to, ko bomo jutri brali, koliko solidarnosti premoremo v svetu. Zato potrebujemo močan glas, ki bo pravo sporočilo prenesel na ušesa in vest od nas izvoljenih odločevalcev. Ko govorimo o solidarnosti, govorimo o aktivnem državljanstvu.

Albin Keuc

***

Še več komentarjev Albina Keuca:

Komentar: Modra raba mehke moči

Komentar: Brez vode enostavno ne gre!

Komentar: Ohranjanje in širjenje vrednot ali o prihodnosti Evrope

Komentar: Krepitev multilateralizma ali razdeljeni svet

Komentar: Kigali, Rim, Glasgow

Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« financira Evropska unija in izvajajo Združenje nemških razvojnih in humanitarnih nevladnih organizacij (VENRO), Portugalska platforma nevladnih razvojnih organizacij (Plataforma ONGD), SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, ter Evropsko združenje nevladnih organizacij za pomoč in razvoj (CONCORD). Projektne aktivnosti v Sloveniji sofinancirata Evropska unija, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za javno upravo (iz Sklada za nevladne organizacije). Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev.

Prispevek Komentar: Solidarnost je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Uradna razvojna pomoč najmanj razvitim partnerskim državam (LDCs), ki hkrati potrebujejo največ sredstev za svoj razvoj, še vedno ostaja zelo nizka. EU ostaja daleč od zaveze, da bi najmanj razvitim državam namenila 0,15% – 0,20% odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND), EU donatorji vztrajajo, da je uporaba razvojnih financ za mobilizacijo zasebnih naložb – ključno orodje za zapolnitev vrzeli v financiranju Ciljev trajnostnega razvoja.

Novi Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD +) je zasebno javna partnerstva in garancije zasebnemu sektorju postavil v središče finančnega mehanizma imenovanega Global Europe (prej „NDICI“). Privatizacija lahko resno škoduje lokalnim gospodarstvom in vodi do pretirane privatizacije in posledičnega skrčenja zdravstvenih, izobraževalnih in socialnih služb.

To še posebej velja za najmanj razvite partnerske države, za katere so socialno-ekonomske posledice pandemije COVID-19 najhujše vplivale. Kriza ni le opomin glede krhkosti zdravstvenih sistemov, temveč je tudi zelo zmanjšala domače davčne prihodke, ki so pogoj za javne storitve ljudem, ki skoraj nimajo dostopa do storitev socialne zaščite.

Ta poziv preučuje načine, ki so za najmanj razvite partnerske države najbolj primerni za doseganje ključnih ciljev trajnostnega razvoja. Poziv namenja posebno pozornost novemu evropskemu skladu EFSD +, ki pregleduje tudi strukture odgovornosti in preučuje, v kolikšni meri lahko obstoječi sklopi prostovoljnih načel povzročijo pomembne spremembe pri zasledovanju tržno usmerjenih dejavnosti zasebnih podjetij delujočih na področju mednarodnega razvoja.

Poziv k zaščiti javnih storitev v partnerskih državah

Pripravil: MH

Prispevek Poziv k zaščiti javnih storitev v partnerskih državah je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.