Zbirka navdihujočih zgodb, ki je ena izmed publikacij, vsebuje več kot 50 zgodb. Te so nastale izpod peresa mladih do 30 leta starosti, med njimi je tudi pet zgodb iz Slovenije. Mladi so v svojih izpovedih zapisali, zakaj so se začeli ukvarjati z neformalnim učenjem ter kakšne izkušnje in znanja so prek tečajev usposabljanj in treningov pridobili.

V svojih zgodbah so mladi razkrili tudi dodatne motive, zakaj so postali „odvisni“ od neformalnega izobraževanja – med drugim tudi zato, ker so spoznali veliko novih prijateljev, razširili krog poznanstev, obiskali tuje države in odkrivali nove kulture.

Eva Puhek Vir: DRPD

Večkratna državna in balkanska prvakinja in evropska kadetska prvakinja v ju-jitsu Eva Puhek je tako med drugim zapisala: “Za vse tiste, ki ne veste, ali bi poskusili in če vas je česa strah, če odlašate in ste v dvomih, naj povem to: V kolikor se boste premaknili, se bodo zgodile tiste čudovite stvari, o katerih sanjate; morda se bodo zgodile tudi tiste mogoče manj čudovite stvari,  pa vendar se bodo zgodile, ker se boste premikali, ker boste šli, spoznavali. Če boste ostali doma, bo samo huje. Obstali boste na mestu, ker se ne bo zgodilo nič.

Naučili se boste marsikaj, kar bo pomembno; ko boste stali pred tablo polno študentov in vas ne bo strah spregovoriti; ko boste doma sami pekli tisto najboljšo pecivo z Danske; ko boste za božič dobili kartico od prijateljev iz Avstrije; ko boste pisali prijavo za (študentsko) delo in boste navedli, da imate potreben certifikat, ki ga zahteva delodajalec; ko se boste izgubili sredi letališča; ali pa takrat, ko boste na kavi prijateljici govorili o vseh dogodivščinah, ki so se prigodile; skratka, ko boste v neki situaciji in boste pogledali nazaj in si rekli “hvala bogu”, takrat boste sami vedeli, da vsi ti projekti niso bili zaman. Pustili so vam nekaj, česar vam zapiski ne bodo mogli nikoli. Mogoče se sliši malo poetično pa vendar – pustili bodo pečat v obliki zgodb, pustili vam bodo življenje. Tisto nenapisano, ki ga nikoli ne boste mogli prebrati v enciklopediji ali drugi literaturi in imelo bo pomen, ker bo popisano z najboljšimi zgodbami, spomini, znanjem in napisano bo od najboljšega avtorja – vas samih.”

Vas zanima, še kaj zatrjujejo mladi, ki so nam razkrili svoje zgodbe? Ja? Torej vas le klik na https://bit.ly/2WWLocj loči od tega, zakaj se mladi udeležujejo kakršnih koli oblik neformalnega izobraževanja. In morda boste v njih dobili navdih, zakaj bi se neformalnega izobraževanja na katerem koli področju, ki vas zanima, udeležili tudi vi.

V kolikor pa vas zanima, kako je s priznavanjem neformalno pridobljenega znanja v Evropski uniji, v državah Zahodnega Balkana in Turčiji, potem pa vas vabimo k branju raziskave, ki smo jo opravili v državah, ki sodelujejo v projektu. Raziskavo najdete na: https://bit.ly/3kVvred.

Seveda pa smo v projektu bili v zadnjem mesecu dni zelo aktivni. Tako smo na Sardinijo poslali dva mladinska delavca, ki sta se med enotedenskim usposabljanjem naučila, kako mlade učinkovito povabiti, da se udeležujejo neformalnih aktivnostih, v katerih bodo pridobivali različna znanja, zakaj je za vse nas, ne le mlade, pomembno, da se še naprej izobražujemo in kje vse nam lahko neformalno izobraževanje koristi.

Prav tako bomo še septembra v Novo mesto sprejeli nekoga, ki se nam bo pridružil kar za tri tedne. Mladi Makedonec oziroma Makedonka bo na društvu opravljal/-a t. i. job shadowing, oziroma senčenje na delovnem mestu, naša predstavnica pa bo odšla v Mostar, kjer bo spoznavala delovna področja vodilne organizacije v projektu, LDA Mostar.

Zapisala: Ester Sernec

Prispevek Navdihujoče zgodbe DRPD je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Na vprašanje, ali sploh poznajo razliko med formalnim, neformalnim in informalnim izobraževanjem mladi, ki so sodelovali na konferenci, večinoma niso vedeli, vedeli pa niso niti tega, kje lahko pridobijo neformalno izobrazbo, kar je bila odlična iztočnica tako za pogovor o samem projektu in pomenu ambasadorjev neformalnega učenja kot tudi o tem, kje in kako lahko neformalna znanja mladi pridobijo, kako jih lahko dokazujejo in kakšen pomen imajo znanja, ki jih skozi življenje pridobimo, na poslovno in zasebno sfero življenja. 

Sodelujoče na konferenci je med drugim zanimalo predvsem to, na kakšen način lahko svoja znanja unovčijo. Mladim, deležnikom in mladinskim delavcem so predstavili, kakšne možnosti za pridobivanje neformalnega znanja imajo v sklopu projektov v programu Erasmus+, spregovorili pa so tudi o Evropski solidarnostni enoti (ESE) kot možnosti za pridobivanje neformalne izobrazbe. Beseda je tekla tudi o Youthpassu, certifikatu, ki ga pridobijo vsi tisti, ki se v sklopu Erasmus+ in ESE udeležijo neformalnih izobraževanja, kot so treningi, študijski obiski, mladinske izmenjave in prostovoljstvo. 

Na koncu so z udeleženci podebatirali tudi o življenjepisu oziroma Europassu, kamor lahko vse svoje pridobljene kompetence, spretnosti in znanje, pridobljeno na neformalni način, vnesejo in si na ta način izboljšajo možnosti za zaposlitev, saj pri delodajalcih pri izboru kandidata za zaposlitev poleg formalne izobrazbe in izkušenj odločajo tudi vsa ostala znanja in kompetence, ki so jih kandidati za delo pridobili drugje, ne le v šoli.

Prispevek DRPD izvedel konferenco o pomenu neformalnega izobraževanja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Avtor fotografije: Jože Suhadolnik/Delo

Najprej čestitke za najboljše slovensko startup podjetje. Kaj vam pomeni prejeta nagrada?
Najlepša hvala. 😊 Nagrada Slovenski startup leta za nas predstavlja izjemno spodbudo in potrditev, da so naše ideje padle na plodna tla. Prepoznali so nas kot »podjetje, ki ima ambicije na dolgi rok, ima potencial globalne rasti, ima neubranljivo konkurenčno prednost v svoji niši, trdno stoji na svojih nogah in kot zadnje, a zelo pomembno za Slovenijo, je del skupnosti, iz katere najprej črpa in nato, po poti uspeha, vanjo tudi vrača.«

Prosim, če na kratko predstavite svoje podjetje.
Spletna platforma InstaText je rezultat spoznanja, da pri pisanju še zlasti zahtevnih besedil v tujem jeziku potrebujemo hitre ideje, kako napisati besedilo na način, da naše sporočilo doseže svoj namen in da nas dojemajo profesionalno. Verjamemo, da je jasna in učinkovita pisna komunikacija ključ do uspeha tako posameznika kot družbe in da jo s pomočjo tehnologij umetne inteligence in jezikovnih tehnologij lahko dvignemo na bistveno višjo raven. Pisanje v angleščini je za marsikoga lahko stresno, saj naš besednjak ni dovolj bogat in se pisno ne izražamo tako tekoče in bogato kot ljudje, ki so denimo vse življenje preživeli v Angliji. Prevajalci ne pridejo v poštev, saj izboljšave potrebujemo takoj, obstoječa spletna orodja pa so osredotočena predvsem na slovnične popravke. Ekipa InstaText šteje sedem ljudi in se širi tako rekoč iz meseca v mesec, k sodelovanju vabimo strokovnjake z različnih področij, ki se vključijo v ustreznem obdobju glede na razvoj izdelka na trgu. Podjetje ima sedež v spodbudnem okolju Tehnološkega parka v Ljubljani.

Po izobrazbi ste doktor računalniških znanosti. Kaj pa ostali zaposleni v vašem startupu?
Doktoriral sem s področja umetne inteligence, eden izmed soustanoviteljev podjetja dr. Marcus Hassler pa je doktor znanosti s področja jezikovnih tehnologij in prihaja iz Celovca. V mednarodni ekipi najdemo strokovnjake različnih področij, od razvoja programske opreme, jezikoslovja, oblikovanja uporabniške izkušnje pa vse do marketinga, prodaje in mentorjev ter svetovalcev za uspešno mednarodno rast. Pretežni del ekipe je iz Slovenije, lahko rečemo, da je InstaText proizvod predvsem domačega znanja. Slovenija je na področju umetne inteligence zelo razvita država z dolgo in ugledno tradicijo. Seveda pa je pomembno vključevati strokovnjake iz različnih držav, saj si želimo, da bi InstaText postala večjezična spletna platforma.

Kot sem omenila, je InstaText uporabno komunikacijsko orodje, ki ga pri svojem delu uporabljam tudi jaz. Za vse tiste, ki tega orodja še niso preizkusili (in kar toplo priporočam, op. a.), kako bi ga vi opisali? Komu vse je namenjen in kaj pravzaprav InstaText »naredi« s tekstom, ki ga pišemo? Je sploh kakšna razlika med vašim spletnim orodjem in na primer Grammarlyjem ter podobnimi orodji?
InstaText temelji na ideji, da lahko celotno besedilo napišemo na novo, in sicer tako, kot bi ga napisal »native speaker« oziroma nekdo, za katerega je jezik, v katerem pišemo, materni jezik. Isto besedilo torej napiše na novo, kar poleg popravkov, vključno s slovničnimi, boljšega besedišča in izboljšane uporabe besed lahko zajema tudi temeljito preoblikovanje in optimizacijo besedila. Če je treba, preoblikuje celoten stavek in ga umesti v kontekst besedila. V nasprotju z Grammarlyjem in sorodnimi orodji, ki se osredotočajo na slovnične popravke, InstaText besedilo obogati in ga pomaga narediti bolj berljivega in razumljivega.

Od kod vam ideja, da razvijete orodje, ki bo osredotočeno na izboljšavo besedil, ne le da bo popravilo slovnične napake, tako kot to počnemo s pomočjo Grammarlyja, ampak da bo avtorju ponudilo boljše, ustreznejše predloge uporabljenega besedišča?
Kot raziskovalec s področja umetne inteligence, s katerim se ukvarjam že od leta 2005, sem imel pogosto opravka s pisanjem znanstvenih člankov in drugih zahtevnih besedil. Če bi imel na voljo orodje, ki bi mi pomagalo pisati kakovostnejša besedila v realnem času, bi lahko pisal mnogo več in mnogo bolje – tako kot večina ljudi, le da si to le težko priznamo. Orodja, kot so Grammarly in podobna, nudijo bistveno premalo idej in koristnih predlogov, naše okorno izražanje v tujem jeziku pa pogosto pustijo nedotaknjeno, saj na zelo konservativen način posegajo v avtorjevo besedilo. InstaText temelji na drugačnem pristopu: raje ponudimo preveč idej kot premalo, potem pa že avtor izbere, kaj bo sprejel in kaj ne. Nekdo se je lepo pošalil: »Če bi šel na samotni otok z namenom, da napišem znanstveni članek ali knjigo in bi lahko s sabo vzel samo eno orodje, bi zagotovo izbral InstaText, saj mi ustvari bistveno več idej in priporočil kot Grammarly. Sam pa sem že dovolj kompetenten, da vem, katere predloge potem sprejeti in katerih ne.«

InstaTexta ne bi bilo mogoče razviti brez umetne inteligence, ki v zadnjih 20, 25 letih vedno bolj prodira v naša življenja. Od superračunalnika Deep Blue, ki je na začetku leta 1996 prvič premagal šahovskega velemojstra Garija Kasparova, do programa AlphaZero ter robotke Sophie, ki je leta 2017 prejela saudsko državljanstvo – kje so meje umetne inteligence? Ali lahko sploh govorimo o mejah?
Človeštvo se pri tehnološkem napredku obnaša precej neodgovorno. Na težave, s katerimi se bomo soočili že v tem stoletju in ki imajo lahko bistveno večji vpliv na življenje prihodnjih generacij, kot denimo podnebne spremembe, je argumentirano opozoril Nick Bostrom v knjigi Superintelligence: Paths, Dangers, Strategies, ki je postala tudi mednarodna uspešnica ugledne založbe New York Times. Lahko se na primer vprašamo: ali bodo gigantski računalniški sistemi postali pametnejši od nas, potem ko bodo znali zares razumeti tisto, kar preberejo? Berejo namreč izjemno hitro in razumejo vedno več. Le nekoliko drugače, kot si morda predstavljamo. Človek je le nekoliko pametnejši od denimo goril, pa je ta živalska vrsta povsem prepuščena na milost in nemilost ljudem. Medtem ko gorile na osnovi svojih pomanjkljivih informacij verjetno živijo v iluziji, da imajo vse pod nadzorom. Bostrom med drugim opozarja na to, da ko bodo inteligentni računalniški sistemi pametnejši od nas, bo to le za kratek čas: zaradi narave svojega delovanja bodo hitro postali bistveno pametnejši. In potem je nesmiselno govoriti o mejah, saj nismo dovolj inteligentni, da bi jih znali predvideti. Čudi me, da se tega zaveda izredno malo ljudi. A ostanimo pri koristnih plateh umetne inteligence, še zlasti za izboljševanje pisne komunikacije: v fazi, ko pišem in urejam svoje besedilo, pogosto potrebujemo strokovno pomoč v realnem času in po navadi ni nikogar, ki bi nam takrat lahko pomagal. Ponosni in veseli smo, da se ukvarjamo s področjem, ki etično ni sporno in ki ima velik potencial, da izboljša življenja ljudi.

Umetna inteligenca pomeni izziv za družbo, o čemer je spomladi leta 2017 že razpravljal tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) in sprejel mnenje, da trenutno obstaja 11 tovrstnih področij, poleg etike, varnosti, spoštovanja zasebnosti, zakonodaje itd. tudi področje izobraževanja in kompetenc. Tudi v Youthpassu, potrdilu, ki ga za vse dejavnosti znotraj programov Erasmus+ Mladi v akciji in Evropska solidarnostna enota lahko prejmejo udeleženci teh programov, je ena od temeljnih kompetenc digitalna kompetenca. Menite, da ima umetna inteligenca velik vpliv na neformalno izobraževanje oziroma je umetna inteligenca v neformalnem izobraževanju uporabna? Na kakšen način?
Prav gotovo je umetna inteligenca lahko uporabna na številnih področjih izobraževanja, tako formalnega kot neformalnega. Zanimivo področje so denimo inteligentni tutorski sistemi. Splošno je sprejeto, da je posamično poučevanje bistveno bolj učinkovito kot poučevanje v razredu učencev, vendar predrago v večini situacij. Na pomoč lahko priskočijo inteligentna orodja, osnovana na način, da omogočajo prilagajanje poučevanja vsakemu posamezniku posebej. V ZDA so takšna orodja že zelo razširjena pri matematiki in na splošno pri predmetih, ki so povezani z reševanjem problemov.

InstaText je po mojem mnenju odličen pripomoček za neformalno izobraževanje na jezikovnem področju. Trenutno lahko uporabniki z njegovo pomočjo izboljšajo tekste v angleškem jeziku ter se hkrati učijo oziroma izboljšujejo svoj besedni zaklad. Nameravate v prihodnosti angleščini dodati druge jezike?
Pogosto slišim od uporabnikov InstaTexta, kako močno so napredovali v angleščini po le nekaj mesecih uporabe orodja. Tudi mi smo opazili, da smo začeli uporabljati angleške izraze in različne fraze, ki jih prej nismo poznali. Predvsem pa nas InstaText uči, da naj ne kompliciramo in naj čim učinkoviteje izrazimo svoje misli in ideje. Prizadevamo si, da bi že letos podprli vsaj še nemščino, v nadaljevanju pa tudi druge pomembne svetovne jezike.

Kaj pa slovenščino, ki velja za slovnično zelo zahteven jezik?
Slovenščina je izredno zahteven jezik z vidika umetne inteligence in jezikovnih tehnologij. Ne le dvojina, skloni in sklanjatve – prisotno je tudi veliko izjem, ki se jih niti ne zavedamo. Če se malce pošalim: skoraj nihče denimo ne zna pravilno sklanjati besede dno v dvojini. A tehnologija bo slej ko prej dozorela, da bodo programi lahko pisali tudi izvrstna slovenska besedila.

Ali nameravate InstaTextu dodati tudi slovarje oziroma prilagoditi uporabo besedišča za točno določen uporabniški oziroma strokovni profil?
Tako je, ravno zdaj se ukvarjamo z uvedbo personaliziranih uporabniških slovarjev, ki bodo vsakemu od nas omogočili, da si orodje prilagodimo svojim potrebam in svojemu strokovnemu besedišču. Tako bom lahko dosegel, da mi program nikoli ne bo spremenil določenih besednih zvez. Lahko bom tudi poskrbel, da se npr. »credit scores« nikoli ne popravijo v »credit ratings«, pa čeprav bi v danem kontekstu to morda bilo čisto smiselno.

Na kakšen način pa izboljšujete InstaTextov besedni zaklad? Se uči sam?
Podobno, kot se Googlovi algoritmi prebijajo skozi neskončne vsebine na spletu, tudi InstaText lahko dostopa do najrazličnejših javno dostopnih besedil z mnogo področij. Znanstveni članki, denimo, so večinoma prosto dostopni prek Googlovega učenjaka. Močen navdih je bil dosežek programa AlphaZero, ki se je v enem dnevu naučil igrati za človeka zelo zahtevno igro šah, in to na ravni svetovnega prvaka in še celo bolje. Če se je računalnik, ki nima pojma o šahu, lahko naučil igrati šah bolje od vseh, in to z igranjem proti samemu sebi, ali bi ta pristop lahko uporabili tudi pri računalniškem učenju pisne komunikacije? Kako pa bo program vedel, katera so dobra in katera manj dobra besedila? Na takšna in podobna vprašanja je bilo treba odgovoriti. Izkazalo se je, da je presenetljivo veliko možnosti za izboljšave. Umetna inteligenca v ozadju InstaTexta napreduje tako rekoč iz meseca v mesec, kakovost ponujenih predlogov preseneča celo lektorje in prevajalce.

EESO je leta 2017 podal mnenje glede varovanja podatkov v povezavi z umetno inteligenco. Na kakšen način v podjetju InstaText skrbite za varovanje osebnih podatkov, glede na to, da vaš program uporabljajo podjetja in zaposleni različnih profilov, ki z vašo pomočjo svoje tekste, bodisi zasebne bodisi poslovne, popravljajo?
Zavezali smo se, da besedil uporabnikov ne hranimo. Ob spletnem vmesniku za izboljševanje besedil je tudi ves čas prisoten napis, ki nam vseskozi daje vedeti, da naša zasebnost ni ogrožena: »Your texts are never stored.« Uporabnik v spletnem vmesniku na levi strani vnese svoje besedilo, na desni strani pa v le nekaj sekundah dobi predlog izboljšanega besedila. To besedilo se na strežniku takoj izbriše, uporabnik pa besedilo nato ureja pri sebi, lokalno, v spletnem brskalniku, lahko tudi brez internetne povezave – skratka, v njegovo delo nima vpogleda nihče. Napredni uporabniški vmesnik v brskalniku nam omogoča enostavno sprejemanje in zavračanje ponujenih predlogov, da lahko hitro pridemo do jasnega in kakovostnega besedila. Končni rezultat nato skopiramo z enostavnim stiskom na gumb in že ga lahko uporabimo v katerikoli drugi aplikaciji na našem računalniku.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost neformalnega izobraževanja oziroma izobraževanja nasploh v povezavi z umetno inteligenco?
Vloga in način izobraževanja v vsakem primeru doživljata velike spremembe. Nekateri spletni tečaji so že na zavidljivi kakovostni ravni, pokrivajo pa področja, ki se jim tradicionalne univerze niti še niso uspele posvetiti. Novejše generacije se bodo vse pogosteje odločale za pridobitev še zlasti visokošolske izobrazbe in uporabnih veščin kar prek spletnih gigantov na področju izobraževanja, torej izven običajnih okvirov. Vendar pa bo tudi pri tem treba zagotoviti mentorstva in bližino človeka – učitelja. Ker kakovostnih mentorjev nikoli ne bo dovolj za vse, bo umetna inteligenca v izobraževanju igrala zelo pomembno vlogo.

Za konec, če se vrnem k razvoju umetne inteligence – na primer Sophia: po videzu je sicer razvidno, da gre za robotko, po načinu izražanja, iskrivih in duhovitih odgovorih, v katerih se celo pošali, pa bi dejala, da gre za zelo inteligentno žensko; oziroma AlphaZero: računalniški program, ki se je sam naučil igranja šaha, go-ja in šogija (japonske različice šaha, op. a.) – ali se je treba razvoja umetne inteligence bati?
Priporočam branje omenjene knjige Nicka Bostroma ali pa njenih povzetkov. Najbolje bo, da si mnenje o tem vsak ustvari sam. Program AlphaZero je nazorno pokazal, da nas inteligentni programi lahko prehitijo na nepričakovane načine in bistveno hitreje, kot smo slutili. Prav gotovo se nam ni treba bati številnih orodij, ki nam lahko pomagajo, da smo srečnejši in uspešnejši, če jih uporabljamo na primeren način. V primeru izboljševanja besedil s pomočjo umetne inteligence je še vedno pomembna predvsem vsebina, o kateri pišemo, in na kakšen način ter s kakšnimi nameni skušamo predati svoje sporočilo. Jasna in učinkovita pisna komunikacija ima namreč lahko izjemno moč. Podobno kot umetna inteligenca. Kako bo ta moč uporabljena, pa je odvisno predvsem od ljudi.

Vir: DRPD Novo mesto

Avtor naslovne fotografije: Jože Suhadolnik/Delo

Prispevek Neformalno izobraževanje: Z InstaTextom do boljše pisne komunikacije v angleščini je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

“Neformalno izobraževanje v času korone? Zakaj pa ne? V času, ko smo morali ostajati doma, sem imela veliko časa za različne spletne seminarje in delavnice, saj zaradi karantene nismo smeli zapuščati svoje občine; podjetje, v katerem delam, je začasno takrat zaprlo svoja vrata, na faksu pa so vse dejavnosti potekale prek spleta; preostanek časa pa … nekako ga je bilo treba izkoristiti in zapolniti z zanimivimi dejavnostmi. Sama ne maram biti brez dela, zato sem se odločila, da na nek način nepričakovano »darilo« izkoristim, kar se najbolje da. Z učenjem, ne le na faksu, ampak neformalnim.

Lahko rečem, da je neformalno izobraževanje ponovno pokazalo svojo iznajdljivost. Že na samem začetku,ko smo se resnično zavedali, da se bo hitrost življenja spremenila, je neformalno izobraževanje hitro zavihalo rokave in se spopadlo z dano situacijo. Če zdaj gledamo za nazaj, vidimo, kako se je uspešnost neformalnih dejavnosti na trgu »razcvetela«. Dlje, kot smo bili v karanteni zaradi korone, več ponudbe za izobraževanje je bilo.

Zasluga za uspešnost NFE je seveda eno in edino spletno komuniciranje. Z uspešno uporabo različnih aplikacij in različnih možnosti komunikacije prek spleta ter njihovo izboljšavo je bilo neformalno izobraževanje eno izmed prvih resnih uporabnikov, ki je vedelo, kako učinkovito uporabiti »nove tehnologije« za svoje potrebe, medtem ko je ostali svet šele začenjal spoznavati in ugotavljati, da so takšne zadeve v resnici dostopne vsem in še za piko na i, celo zelo uporabne.

Moram pa priznati, da je neformalno izobraževanje kljub zagnanosti imelo precejšno prednost glede znanja o uporabi aplikacij za komuniciranje prek spleta. Že odkar se je pojavila tista mala kamera na računalnikih ter prvi vsem dobro poznan Skype, je neformalno izobraževanje videlo velik potencial v uporabnosti. Na žalost svet ter takratna, danes zaostala tehnologija nista bili pripravljeni na takšen razvoj komunikacijskih sredstev kot jih poznamo danes. Spletno komuniciranje je tako z razvojem tehnologije počasi pridobivalo na svoji prepoznavnosti. Neformalno izobraževanje kljub težavam ni obupalo nad spletnim komuniciranjem ter je do danes vestno investiralo tudi v tovrsten način dela. Glede na sedanjo situacijo so le vedeli, kaj počnejo.

Kot vsem je tudi meni internet med karanteno moral postati dober prijatelj, če nam je bilo to všeč ali ne, saj je bil edino sredstvo, ki smo ga imeli na voljo za povezavo z zunanjim svetom. Ko je minilo nekaj časa in je bilo vsem že dovolj počivanja in sproščanja, smo v karanteni postali nemirni. Takrat se je začelo postavljati vprašanje, verjetno ne le meni, ampak marsikateremu izmed nas vseh: »Kaj vendar početi za štirimi stenami? Kako premagati ujetost stanovanja in neznosno rutino, v kateri smo se znašli?« In takrat je bilo neformalno izobraževanje tisto, ki je bilo pripravljeno ponuditi storitev »od a do ž«. Lahko si se začel učiti – ples, vadba joge, pilatesa … prek spleta, inštrukcije na kateremkoli interesnem področju, spletni seminarji, ki so kar naenkrat pridobili novo ime – webinar…

Nastala situacija je človeka postavila pred dejstvo, da ni potrebno iti nekam ali k nekomu, da bi se nečesa naučil ali spoznal. Vse lahko narediš doma s pomočjo spleta. Tako smo na nek način kupili čas v svetu, ki ne obstaja več. Naš tempo življenja je postal tako hiter, da nam dejstvo, da lahko za marsikatero dejavnost, do katere smo se pred korono morali zapeljati, prihranimo čas in dejavnost s pomočjo spleta izvedemo kar od doma, pomeni izjemno veliko. To je popolnoma strateška ugotovitev. Ne le, da je bilo neformalno izobraževanje iznajdljivo in uspešno v času korone, ampak mu daje tudi nove možnosti za razvoj in zaslužek.

Vsi, ki kakorkoli sodelujejo v neformalnem izobraževanju, so eni od tistih posameznikov, ki lahko ta hip reče(mo)jo, da je v vsakem slabem vedno nekaj tudi pozitivnega in dobrega. Čas korone je postal nov mejnik na področju medo0sebne komunikacije in pri načinu dela, neformalno izobraževanje pa je bilo na pravem mestu ob pravem času. Upam, da bodo vsi, ki so vpeti v neformalno izobraževanje, znali to dejstvo dobro izkoristiti, saj se nemalokrat zgodi to, kar pravi oguljena fraza, ki jo tako neradi slišimo: »Priložnost zamujena ne vrne se nobena«.”

V kolikor ste spregledali njen intervju glede neformalnega izobraževanja, si ga lahko preberete tukaj: https://www.mlad.si/blog/mateja-lozar-ce-starsi-zaupajo-organizacijam-otroke-lazje-spustijo-v-svet/

Prispevek Neformalno izobraževanje v času korone je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

“Nada Žagar. Pozna jo skoraj vsak Črnomaljec; če ni potrkal na vrata Zavoda za izobraževanje in kulturo ter se želel vpisati v enega izmed ponujenih programov ali tečajev, jo pozna po njeni karizmatičnosti, prisrčnem nasmehu in izvrstnem stilu oblačenja. Nada Žagar je ženska, ki je za Črnomelj na kulturnem področju in področju razvoja neformalnega učenja naredila veliko. Ima dolgoletne izkušnje kot direktorica ZIK Črnomelj, po izobrazbi pa je magistrica znanosti in profesorica sociologije.

Kot omenjeno, ste direktorica Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj, ki je lansko leto praznoval pomemben jubilej, 60 let obstoja. Velika zasluga za to, da kljub tem težkim časom in nenehnim recesijam ZIK Črnomelj še vedno obstaja na zemljevidu Slovenije kot ustanova, kjer že vrsto let izvajate različne delavnice, tečaje in programe, gre tudi vam in vašim sodelavcem, tudi poslanstvo ZIK-a je vseživljenjsko učenje za vse in vsakogar.

Zato bi vas najprej prosila, da poveste nekaj besed o ZIK-u Črnomelj in vašem delu. 

Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj (ZIK) je ustanovila Občina Črnomelj leta 1959 in od ustanovitve izvaja izobraževanje odraslih kot glavno dejavnost, registriran pa je tudi za izvajanje dejavnosti na področju kulture. Ima dve organizacijski enoti, Ljudsko univerzo in Kulturni dom, ki delujeta na dveh različnih lokacijah, na Kolodvorski cesti 32 c in na Ulici Otona Župančiča 1. Na zadnjem naslovu ima ZIK svoj uradni sedež in upravlja s stavbo kulturnega doma, ki je kulturni spomenik državnega pomena.

Organizirano izobraževanje odraslih ima več kot šestdesetletno tradicijo z raznovrstno ponudbo izobraževalnih programov za odrasle. Zagotavlja enakomerno razpršenost ponudbe po celi Beli krajini, posledično tudi dostopnost do izobraževanja čim širšemu krogu uporabnikov.

Na ZIK-u sem zaposlena 33 let, vseskozi kot direktorica in sem v Sloveniji edina s tako dolgim stažem direktorovanja na ljudski univerzi. Moje delo me veseli tako kot prva leta, ker je dinamično, ustvarjalno in v blaginjo skupnosti.

Omenila sem, da ste vodilna organizacija na področju neformalnega oziroma vseživljenjskega izobraževanja v Beli krajini. Ponujate namreč veliko različnih programov in tečajev, od osnovne šole za odrasle, računalniških tečajev, tečajev tujih jezikov, NPK itd. Vaš izobraževalni program je kakovosten in imate, če tako lahko rečem, raznovrstno ponudbo.

Kdo so vaše ciljne skupine? Koliko vaših uporabnikov je iz skupine med 15. in 30. letom starosti in zakaj pridejo k vam? Česa bi se radi naučili? 

ZIK-ove ciljne skupine so udeleženci različne starosti in izobrazbe, od mladih do upokojencev, od ljudi z nedokončano osnovno šolo do najvišje izobraženih. Glede na status so brezposelni in zaposleni, največ jih prihaja iz občine Črnomelj (66 %), občine Metlika (17 %), občine Semič (10 %) in iz drugih občin 7 %. Približno petina je v starostni skupini od 15 do 30 let. Naši udeleženci se predvsem vključujejo v neformalne programe za odrasle, v osnovno šolo za odrasle in v socialno aktivacijo. Radi se učijo tujih jezikov in računalništva, zanima jih področje prehranske samooskrbe, zdravja, gibanja in osebne rasti.

Je znanje, ki ga pridobijo pri vas, certificirano? Sploh obstaja zakon, ki določa, kaj je to neformalno izobraževanje in na kakšen način je priznano? Če obstaja, mi lahko kaj več poveste o tem zakonu? 

Od leta 2018 je v veljavi nov Zakon o izobraževanju odraslih (ZIO), ki je določil javno službo in javno mrežo. V javno službo sodita osnovna šola za odrasle in svetovanje odraslim. Zaradi izvajanja javne službe je ZIK tudi del javne mreže organizacij za izobraževanje odraslih v Sloveniji, ki jo postavlja in sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Certifikat v smislu listine, s katero se kaj potrjuje, je na ZIK-u običajen dokument ob uspešno zaključenem izobraževalnem programu. V programu osnovne šole za odrasle pridobijo udeleženci javnoveljavno listino, in sicer spričevalo o končanem razredu osnovne šole oziroma spričevalo o končani osnovni šoli.

Ob koncu programov neformalnega usposabljanja in po uspešno opravljenih obveznostih udeleženci pridobijo ustrezno potrdilo, na podlagi katerega dokazujejo svoja znanja in spretnosti. Potrdila so uradni dokument tudi v postopkih ugotavljanja in priznavanja neformalno pridobljenih znanj.

Lahko bolj natančno opišete obstoječe strategije in akcijske načrte, ki opredeljujejo neformalno izobraževanje v Sloveniji? 

Spletna stran Andragoškega centra Slovenije: https://www.acs.si/podrocja-dela/neformalno-ucenje/: »Pri neformalnem izobraževanju in učenju ne gre za priložnostno nabiranje informacij in izkušenj, saj je organizirano, načrtovano in praviloma prilagojeno potrebam odraslih. Neformalno izobraževanje in učenje nista namenjena pridobivanju stopnje izobrazbe.«

ZIO v 21. členu opredeljuje neformalne izobraževalne programe za odrasle (v 2. členu pojasni/opredeli izraz in v 22. členu izvajalce).

Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2013–2020 (ReNPIO13–20) opredeljuje splošno izobraževanje odraslih kot prvo prednostno področje: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO34.

Iz leta 2007 imamo Strategijo vseživljenjskosti učenja, ki opredeljuje neformalno izobraževanje odraslih: https://asemlllhub.org/wp-content/uploads/attachments/Slovenia_-_Slovenian_lifelong_learning_strategy.pdf.

Ste tudi vi sodelovali pri razvoju strategij, zakona oziroma akcijskega načrta, ki bi bil povezan z neformalnim učenjem? Če ste, mi lahko poveste, ali so bili vaši predlogi uspešni?

ZIK Črnomelj je član Zveze ljudskih univerz Slovenije (ZLUS). V okviru združenja ZLUS sem se dejavno vključila v pripravo smernic in gradiv za umestitev neformalnega učenja za odrasle v zakonsko podlago za novi ZIO. Sodelovala sem tudi na javnih dogodkih, ki jih je organiziralo pristojno ministrstvo MIZŠ za strokovno javnost, kjer smo imeli možnost vplivati in dajati predloge za novi ZIO. V danih okoliščinah smo bili relativno uspešni, ker je bilo tudi veliko nasprotovanj za takšno zakonsko rešitev in položaj neformalnega izobraževanja odraslih.

Vem, da vaši programi temeljijo na neformalnem izobraževanju. Kako pa izvajate promocijo neformalnega izobraževanja v javnosti? Ali sodelujete tudi z ostalimi nevladnimi in vladnimi organizacijami v lokalnem okolju in širše? Na kakšen način? 

Ker ZIK pridobiva večino svojih sredstev na tržni način, prek javnih razpisov, mora dati veliko poudarka promociji svoje dejavnosti. ZIK je jeseni 2019 objavil Katalog izobraževalne in kulturne ponudbe, kjer je predstavil svojo dejavnost v celoti. Podrobne informacije o izobraževalnih in kulturnih projektih in programih kakor tudi vse pomembne informacije objavi ZIK na svoji spletni strani www.zik-crnomelj.eu in na Facebooku. Ostale oblike promocije so bile: zloženke o izobraževalnih programih, oglasne table v stavbi Kulturnega doma in enoti Ljudska univerza, transparenti, predstavitve učne pomoči, središče za samostojno učenje, svetovalna dejavnost brezposelnim ter drugim udeležencem, sporočanje javnostim prek medijev o vseh pomembnih dogodkih in izobraževalnih programih ter predstavitve ZIK-ove dejavnosti strokovni, politični in notranji javnosti. ZIK je v letu 2019 začel bolj intenzivno promovirati svojo dejavnost prek družbenih omrežij Facebook in Instagram.

Za udeležence v različnih programih in projektih je ZIK ob zaključku usposabljanja organiziral slavnostni dogodek, kjer smo udeležencem predstavili evalvacijo njihovega usposabljanja, ponudbo novih izobraževalnih programov in projektov ter pomen izobraževanja odraslih v okolju s poudarkom na virih financiranja.

Za različne programe in projekte (OŠO, svetovalna dejavnost, ugotavljanje in vrednotenje neformalno pridobljenih znanj, študijski krožki, šola za starše, izobraževalni programi za brezposelne, filmska vzgoja, jezikovno izobraževanje) ZIK organizira motivacijska srečanja, kjer je poudarek na predstavitvi program, a kakor tudi izobraževalne ponudbe z viri financiranja. Sodelovali smo z mediji (Dolenjski list, Televizija Vaš kanal, Belokranjec in drugi), ki so spremljali in predstavljali ZIK-ove projekte in programe.

Ali je med mladimi veliko zanimanja za vključevanje v neformalno izobraževanje? Na kakšen način ZIK pritegne mlade, da se vključijo vanj? Ali po vašem mnenju mladi sploh vedo, kaj to neformalno izobraževanje je oziroma poznajo razlike med neformalnim, formalnim in informalnim izobraževanjem?

Mladi so večinoma vključeni v različne oblike formalnega izobraževanja, kar pomeni, da jim ostaja manj časa za neformalno izobraževanje. Možnosti neformalnega učenja imajo tudi v ustanovah, kjer se izobražujejo. Kot rečeno, mladi v naši organizaciji predstavljalo približno petino udeležencev, vendar v vseh programih, torej tudi v formalnih (OŠO).

Andragoški center Slovenije je razvil nekaj programov neformalnega učenja, kot so študijski krožki, središča za samostojno učenje, programi na področju pismenosti, program usposabljanja za trajnostni razvoj in program za začetno integracijo priseljencev. Večina teh projektov se je v Sloveniji uveljavila, interes zanje narašča tudi v našem okolju.

Mladi se več vključujejo v programe na področju kulture, kjer je ZIK razvil tradicionalne projekte, ki spodbujajo ustvarjalnost mladih: glasbeno Glas mladih, literarno Župančičeva frulica, likovno Mednarodna kiparska kolonija mladih in filmsko Filmski tabor Kolpa. Tradicionalnim projektom se je pridružila ustanovitev nove skupine ZIK Teater, ki spodbuja gledališko ustvarjalnost mladih. Vključenost v kulturniške projekte predstavlja tudi pomemben del neformalnega učenja mladih, ki se naučijo komunikacije, samoiniciativnosti in povezovanja.

Težko ocenim, kako mladi poznajo strokovno terminologijo. Po mojem mnenju je bolj pomembno, da se vključujejo v različne oblike izobraževanja in učenja, da so zvedavi, dejavni in družbeno kritični.

Ali ste v proces vključevanja mladih vključili stvari, ki so pomembne za neformalno izobraževanje?

Na spletni stani ACS so zapisali: »Cilji neformalnega izobraževanja in učenja ostajajo isti kot nekoč:

• spoznati vrednost znanja in njegovega pridobivanja,
• potrebo po znanju približati tistim, ki je sami ne prepoznajo,
• omogočiti izobraževanje in učenje tistim, ki zanj preprosto nimajo (dovolj) možnosti« (konec citata).

ZIK dela v tem duhu.

Ali bi se morala politika oziroma vlada bolj dejavno vključevati in prispevati s sodelovanjem (na primer priznavanjem neformalnega izobraževanja, še več različnimi NPK-ji …), če govorimo o mladini in mladinski politiki? 

Moje mnenje je, da se vlada niti politika ne bosta odzivali, če ne bosta dobivali rednih pobud stroke in javnosti. Potrebe okolja narekujejo iskanje rešitev. Dejavno vključevanje mladih je predpogoj za razvoj različnih oblik in pristopov neformalnega učenja, še sploh v času, ko je virtualno okolje zamenjalo klasične učilnice. Znanje je danes bolj dostopno kot kadar koli prej, vendar je večja težava izbira informacij, ki so koristne in tvorijo celoto.

Po mojem vedenju je možnosti za pridobivanje certifikatov NPK več, kot je udeležencev, ki bi si jih želeli pridobiti. Sklepam, da je večja težava v motivaciji in pripravljenosti ljudi, da izkoristijo vse možnosti, ki jih imajo, za certificiranje znanj, ki so si jih pridobili po neformalni poti.

Ali menite, da bo v prihodnosti neformalno izobraževanje veliko pomembneje, kot je zdaj v Sloveniji? Še vedno se namreč pri zaposlitvi veliko več poudarka da na formalno izobrazbo kot pa neformalno in na izkušnje.

Ocenjujem, da je formalna izobrazba predpogoj za vključitev na trg dela, neformalna znanja in izkušnje pa kriterij za izbiro med več kandidati. Z drugimi besedami, kot delodajalka preverim izpolnjevanje formalnih pogojev, sodelavce pa izbiram predvsem na podlagi njihovih dodatnih (neformalnih) znanj in izkušenj, ki lahko bistveno koristijo doseganju ciljev organizacije.

Kaj menite, kakšna je prihodnost ZIK-a?

Verjamem, da bo ZIK tudi v prihodnje ugledna organizacija v okolju, ki se bo sproti odzivala na potrebe okolja. Pomembno je, da bo sledil stroki, novostim, drugačnim pogledom in se prilagajal spremembam. Predvsem pa je pomembno, kdo bodo ljudje, ki bodo zaposleni na ZIK-u, koliko bodo pripadni organizaciji, udeležencem in skupnosti.”

Prispevek Intervju Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto z Nado Žagar je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Namen projekta LEVEL UP je promoviranje metode uporabe igre v sistemu formalnega učenja, to je predvsem v osnovnih šolah, kakor tudi v programih neformalnega učenja. Skupaj s projektnimi partnerji iz Španije, Italije, Romunije, Poljske, Latvije in Madžarske verjamejo, da je uporaba igre kot metode učenja bistvena za bolj interaktiven, aktiven, vključujoč, nediskriminatoren rezultat pri učenju. O pomembnosti metode ne govorimo le pri učenju mladoletnikov, ki prihajajo iz lokalnega okolja, temveč je metoda zanimiva predvsem za učinkovitejše in bolj atraktivno učenje priseljencev in otrok z manj priložnostmi, ki zaradi svojega socialnega stanja težje najdejo motivacijo za sodelovanje in učenje.

Poleg ostalih aktivnosti so promovirali in prakticirali to metodo z učitelji osnovne šole Šmarjeta in DRPD-jevim dnevnim centrom. Sprva so se skupaj z učitelji formalnega učenja in ostalimi učitelji neformalnega učenja pogovarjali o efektivnosti in potencialu uporabe igre kot metode za učenje, delili nekaj že ustaljenih dobrih praks, iskali načine in rešitve, kako vključiti igro v že ustaljen proces učenja in prišli do zaključka, da na naslednji šolski uri izvedejo prvo igro. Igra je zelo dobro vplivala tako na učence kot učitelje. Med samo aktivnostjo je bilo predvsem čutiti večjo povezanost in potrebo po medsebojnem sodelovanju. Izkazala se je velika potreba po še večji integriranosti igre v učne načrte.

V sklopu projekta LEVEL UP bodo ustvarili množične odprte spletne tečaje (MOOC), v katerem se bodo lahko učitelji iz vse Evropske unije poučili in opolnomočili o metodi uporabe igre pri učenju. MOOC bo dostopen do začetka tega poletja.

Vir: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto

Prispevek DRPD zaključili z lokalno implementacijo delavnic v okviru projekta Erasmus+ LEVEL UP je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Kot znano, je SLOGA v začetku leta skupaj z UKOM in nevladnimi organizacijami skoordinirala in oblikovala katalog gradiv ter delavnic, ki so šolam na voljo za namen izobraževanja o medkulturnem dialogu in raznolikosti s poudarkom na migracijah in begunstvu. UKOM  je katalog po organizacijah objavil na svoji spletni strani. Sodelovalo je 9 organizacij. Sedaj ponovno vabimo še druge organizacije, dejavne na področju globalnega učenja.

Prvega kataloga smo se lotili zaradi dogovora, da bo MIZŠ katalog z okrožnico posredoval vsem šolam v državi. Do tega na žalost iz različnih razlogov ni prišlo.

Zato smo se odločili, da katalog razširimo na  vsebine globalnega učenja in ga sami izdamo v obliki samostojne publikacije. O razlogih verjetno ne rabimo izgubljati besed – naj omenimo le potrebo po tovrstnih informacijah. Katalog bo izšel kot del dejavnosti krepitve nevladnih organizacij na tem področju, ki ga podpira Veleposlaništvo ZDA. Zbrane informacije bomo uredili, lektorirali, oblikovali, natisnili in razposlali na šole.

Zato pozivamo nevladne organizacije, da nam do najkasneje 27. 7. posredujete podatke o svojih izobraževalnih dejavnostih na teme globalnega učenja oz. izobraževanj o medkulturnem dialogu in raznolikosti. Za to smo vam pripravili kratek obrazec – v priponki. Če je rok morebiti prekratek, nam prosim sporočite alternativnega.

Roki:
27. 7. Zbiranje gradiv
29. 7. Lektoriranje
29. 7. Draft katalog
2. 8. Pregled
5. 8. Oblikovanje kataloga
15. 8. Tiskanje in distribucija po šolah

Prispevek Katalog gradiv/delavnic za šole – promocija vsebin globalnega učenja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.