Kot je opisano v Unescovem globalnem poročilu o prihodnosti izobraževanja, preoblikovanje prihodnosti zahteva nujno ponovno vzpostavitev ravnovesja ali naših medsebojnih odnosov, odnosov z naravo in tehnologijo, ki prežemajo naša življenja in prinašajo prelomne priložnosti, hkrati pa povzročajo resne skrbi glede enakosti, vključenosti in demokratične udeležbe.

Letošnji mednarodni dan izobraževanja bo platforma za predstavitev najpomembnejših preobrazb, ki jih je treba spodbujati, da bi uresničili temeljno pravico vseh do izobraževanja ter zgradili bolj trajnostno, vključujočo in mirno prihodnost. Spodbudil bo razpravo o tem, kako okrepiti izobraževanje kot javno prizadevanje in skupno dobro, kako usmerjati digitalno preobrazbo, podpirati učitelje, varovati planet in sprostiti potencial vsakega človeka, da bi prispeval h kolektivni blaginji in našemu skupnemu domu.

Napočil je čas, da ponovno spodbudimo našo skupno zavezanost izobraževanju.

Antonio Guterres, generalni sekretar ZN

Prispevek Mednarodni dan izobraževanja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Prvič po več desetletjih revščina in lahkota ponovno naraščata. Milijoni otrok nimajo dostopa do izobraževanja. Neenakost se poglablja.

Kljub temu lahko uberemo drugačno pot.

Na današnji dan pred triinsedemdesetimi leti je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Načela, ki so določena v tej deklaraciji, so tudi danes ključna za uresničevanje vseh človekovih pravic – državljanskih, gospodarskih, kulturnih, socialnih in političnih – za vse ljudi na svetu. Okrevanje po pandemiji moramo izkoristiti kot priložnost za večje uresničevanje človekovih pravic in svoboščin ter ponovno vzpostavitev zaupanja. Zaupanje ljudi v pravičnost in nepristranskost zakonov ter institucij. Prepričanje, da je dostojno življenje na dosegu roke. Zaupanje, da ljudje lahko dobijo pošteno mediacijo in svoja nesoglasja razrešijo na miren način.

Združeni narodi se zavzemajo za pravice vsakega člana naše človeške družine.

Danes in vsak dan si bomo še naprej prizadevali za pravičnost, enakopravnost, dostojanstvo in človekove pravice za vse.

Srečen dan človekovih pravic.

Prispevek Antonio Guterres: Ponovno moramo vzpostaviti zaupanje je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Šest let po Pariškem podnebnem sporazumu je bilo šest najbolj vročih let v zgodovini.  Naša odvisnost od fosilnih goriv potiska človeštvo na rob. Soočeni smo s težko izbiro:  Ali jo bomo ustavili – ali pa bo ona ustavila nas.

Čas je, da rečemo: dovolj.

Dovolj je krutega uničevanja biotske raznovrstnosti.

Dovolj je ubijanja z ogljikom.

Dovolj je ravnanja z naravo kot s straniščem.

Dovolj je sežiganja, vrtanja in rudarjenja.

Sami si kopljemo grobove.

António Guterres. Foto: Wikimedia Commons

Naš planet se spreminja pred našimi očmi – od globin oceanov do vrhov gora; od taljenja ledenikov do neusmiljenih ekstremnih vremenskih pojavov. Morska gladina se dviga dvakrat hitreje kot pred 30 leti. Oceani so toplejši kot kdaj koli prej in se segrevajo vse hitreje. Deli amazonskega deževnega gozda zdaj izpuščajo več ogljika, kot ga absorbirajo.

Nedavne napovedi podnebnih ukrepov lahko dajejo vtis, da smo na dobri poti, da stvari spremenimo.

To je iluzija. Zadnje objavljeno poročilo o nacionalno določenih prispevkih je pokazalo, da bi svet še vedno obsodili na katastrofalno zvišanje temperature za 2,7 stopinje. Tudi če bi bile nedavne zaveze jasne in verodostojne – in o nekaterih od njih obstajajo resna vprašanja -, se še vedno bližamo podnebni katastrofi. Tudi v najboljšem primeru se bodo temperature dvignile za več kot dve stopinji.

Ob začetku te težko pričakovane podnebne konference se torej še vedno približujemo podnebni katastrofi. Mladi se tega zavedajo. To vidijo vse države. Male otoške partnerske države in druge ranljive države jo živijo. Zanje neuspeh ne pride v poštev. Neuspeh je smrtna obsodba.

Pred nami je trenutek resnice. Hitro se približujemo kritičnim točkam, ki bodo sprožile naraščajoče povratne zanke globalnega segrevanja. Toda vlaganje v gospodarstvo, ki je odporno na podnebne spremembe, bo ustvarilo lastne povratne zanke – pozitivne kroge trajnostne rasti, delovnih mest in priložnosti.

Napredek lahko še nadgradimo. Številne države so se verodostojno zavezale, da bodo do sredine stoletja dosegle ničelne neto emisije. Mnoge so prenehale z mednarodnim financiranjem premoga. Več kot 700 mest je vodilnih na poti k ogljični nevtralnosti.

Zasebni sektor se prebuja. Zveza lastnikov sredstev z ničelnimi emisijami – zlati standard za verodostojne zaveze in pregledne cilje – upravlja sredstva v vrednosti 10 bilijonov ameriških dolarjev in spodbuja spremembe v različnih panogah.

Vojska podnebnih ukrepov, ki jo vodijo mladi, je neustavljiva. So večji. So glasnejši. In zagotavljam vam, da ne bodo izginili. Imajo mojo podporo.

Znanost je jasna.  Vemo, kaj moramo storiti.

Najprej moramo ohraniti cilj 1,5 stopinje Celzija. Za to so potrebne večje ambicije pri blažitvi posledic in takojšnji konkretni ukrepi za zmanjšanje svetovnih emisij za 45 odstotkov do leta 2030. Države G20 imajo posebno odgovornost, saj predstavljajo približno 80 odstotkov emisij. V skladu z načelom skupne, a različne odgovornosti glede na nacionalne okoliščine morajo razvite države voditi prizadevanja.

Toda tudi gospodarstva v vzponu se morajo potruditi, saj je njihov prispevek bistven za učinkovito zmanjšanje emisij.

Za uspeh Glasgowa potrebujemo največje ambicije vseh držav na vseh področjih.

Razvite države in gospodarstva v vzponu pozivam, naj oblikujejo koalicije za ustvarjanje finančnih in tehnoloških pogojev za pospešitev dekarbonizacije gospodarstva in postopno opuščanje premoga. Te koalicije naj podprejo velike onesnaževalce, ki se pri prehodu iz sive v zeleno barvo soočajo z večjimi težavami, da jim bo to uspelo.

Ne delajmo si iluzij: če do konca te konference pogodbenic zaveze ne bodo izpolnjene, bodo morale države ponovno preučiti svoje nacionalne podnebne načrte in politike.

Ne vsakih pet let.  Vsako leto.  Vsak trenutek.

Dokler ne bo zagotovljeno, da bo temperatura ostala na 1,5 stopinje.

Dokler se ne odpravijo subvencije za fosilna goriva.

Dokler ne bo uvedena cena ogljika.

Dokler se premog postopoma ne ukine.

Potrebujemo pa tudi večjo jasnost. Primanjkuje verodostojnosti, hkrati pa se pojavlja presežek nejasnosti glede zmanjšanja emisij in neto ničelnih ciljev, ki imajo različne pomene in različne metrike. Zato – poleg mehanizmov, ki so že vzpostavljeni v Pariškem sporazumu – danes napovedujem, da bom ustanovil skupino strokovnjakov, ki bo predlagala jasne standarde za merjenje in analiziranje zavez nedržavnih akterjev o ničelni neto vrednosti.

Drugič, storiti moramo več za zaščito ranljivih skupnosti pred očitnimi in prisotnimi nevarnostmi podnebnih sprememb. V zadnjem desetletju je skoraj 4 milijarde ljudi utrpelo nesreče, povezane s podnebjem. To opustošenje se bo samo še povečevalo. Vendar prilagajanje deluje. Sistemi zgodnjega opozarjanja rešujejo življenja. Podnebno pametno kmetijstvo in infrastruktura ohranjata delovna mesta.

Vsi donatorji morajo polovico svojih sredstev za podnebne spremembe nameniti prilagajanju.  Javne in večstranske razvojne banke morajo začeti čim prej.

Tretjič, ta konferenca pogodbenic mora biti trenutek solidarnosti. Zaveza za financiranje podnebnih ukrepov v višini 100 milijard ameriških dolarjev letno v podporo partnerskim državam mora postati realnost v višini 100 milijard ameriških dolarjev za financiranje podnebnih ukrepov.

To je ključnega pomena za povrnitev zaupanja in verodostojnosti. Pozdravljam prizadevanja Kanade in Nemčije, da bi nam to pomagali doseči.To je pomemben prvi korak – vendar največjo podporo odloži za več let in ne daje jasnih zagotovil.

Poleg 100 milijard dolarjev pa partnerske države potrebujejo veliko več sredstev za boj proti covidu-19, krepitev odpornosti in trajnostni razvoj.

Najmanj razvite države in majhne otoške partnerske države, ki trpijo najbolj, potrebujejo nujna sredstva.

Več javnih sredstev za podnebne spremembe.  Več čezmorske razvojne pomoči.  Več nepovratnih sredstev. Lažji dostop do financiranja.

Večstranske razvojne banke pa si morajo veliko resneje prizadevati za mobilizacijo večjih naložb z mešanim in zasebnim financiranjem.

Sirene se oglašajo. Naš planet nam govori in nam nekaj sporoča. Tako kot ljudje po vsem svetu. Podnebni ukrepi so na vrhu seznama skrbi ljudi v vseh državah, starosti in spolu.  Prisluhniti moramo – in ukrepati – in izbrati moramo modro.

V imenu te in prihodnjih generacij vas pozivam:

Izberite ambicioznost.

Izberite solidarnost.

Odločite se, da zaščitite našo prihodnost in rešite človeštvo, in zahvaljujem se vam.

Prispevek Guterres na COP26: Čas je, da rečemo – dovolj je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Po poročanju medijev je cilj najnovejših diplomatskih prizadevanj, ki jih vodita Nemčija in Kanada, zbrati potrebna sredstva do leta 2023, torej tri leta po roku, določenem v Pariškem sporazumu.

“To skromno vsoto primerjam z milijardami, ki jih razvite države porabijo za odpravo posledic covida-19,” je Guterres dejal na dialogu voditeljev podnebno ranljivih držav na COP26.

Prilagajanje deluje

Generalni sekretar je poudaril pomen teh naložb in dejal, da prilagajanje deluje, sistemi zgodnjega opozarjanja rešujejo življenja, podnebno pametno kmetijstvo in infrastruktura pa ohranjata delovna mesta.

Zato Guterres vse donatorje še naprej poziva, naj polovico svojih sredstev za podnebne spremembe namenijo prilagajanju.

Trenutno je za prilagajanje namenjena le četrtina teh sredstev, približno 20,1 milijarde dolarjev. Ocenjuje se, da bi se lahko stroški prilagajanja za partnerske države do leta 2030 povečali na 300 milijard dolarjev letno.

Vodja ZN je to naložbo primerjal z ogromnimi sredstvi, ki jih države, ki si to lahko privoščijo, porabijo za odpravo posledic covida-19.

Razvita gospodarstva vlagajo skoraj 28 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda v oživitev gospodarstva. V državah s srednjimi dohodki je ta delež 6,5 odstotka. V najmanj razvitih državah je to manj kot dva odstotka.

Guterres je menil, da morajo imeti ranljive države hitrejši in lažji dostop do finančnih sredstev. Po njegovem mnenju bi to lahko dosegli z zmanjšanjem birokracije, zvišanjem pragov upravičenosti in ponudbo odpisa dolga.

Odločilna bitka desetletja

Po najnovejših podatkih Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) bi sedanji nacionalno določeni prispevki (NDC) povzročili še vedno katastrofalen dvig temperature za do 2,7 stopinje Celzija.

Guterres je dejal, da je ob napovedih v zadnjih dneh “težko izračunati”, kje je trenutno stanje na svetu, vendar je prepričan, da države skupine G20, ki skupaj prispevajo 80 odstotkov k onesnaževanju z ogljikom, potrebujejo “bistveno več ambicij”.

“Bitka za ohranitev vrednosti 1,5 bo v tem desetletju dobljena ali izgubljena,” je dejal.

Po njegovih besedah se morajo vse države in regije zavezati k ničelnim emisijam ter si prizadevati za konkretne in verodostojne kratkoročne cilje, da bi ta cilj ohranile pri življenju.

“Pozivam forum za podnebno ranljive skupine, naj še naprej deluje kot varuh podnebnih ambicij,” je sklenil.

Predsednik Generalne skupščine ZN Abdulla Shahid je na srečanju z voditelji držav in vlad Zveze malih otoških držav (AOSIS) poudaril, da nobena druga skupina držav ni tako ogrožena zaradi takojšnjih in hudih podnebnih vplivov in da nobena druga ni tako blizu frontne črte kot te države. Poudaril je tudi, da je bilo le malo držav, ki so tako ambiciozno pristopile k svojim nacionalno določenim prispevkom, kot so otoške države.

Prispevek COP26: Guterres poziva razvite, naj izpolnijo podnebno zavezo za ranljive države je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

“Po desetletju vojne, trpljenja in negotovosti se morajo (Afganistanci) spoprijeti z morda najnevarnejšim trenutkom,” je opozoril generalni sekretar ZN  Antonio Guterres, ki je prepričan, da prebivalcem Afganistana grozi humanitarna kriza.

ZN zato poziva države k doniranju finančnih sredstev – s 600 milijoni dolarjev pomoči bi prinesli olajšanje za “milijone”, je še dejal Guterres in dodal: “Danes eden od treh Afganistancev ne ve, kje bo dobil svoj naslednji obrok, stopnja revščine se viša, osnovne javne storitve pa so tik pred sesutjem. Več sto tisoč ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove, poleg tega pa Afganistanu preti suša – že druga v zadnjih štirih letih. Veliko ljudi bi lahko ostalo brez hrane že konec tega meseca, tik pred začetkom zime.”

Okoli tretjino teh sredstev bi dobil Svetovni program za hrano (WFP), ki je že opozoril, da mnogi Afganistanci nimajo dostopa do gotovine, s katero bi lahko kupili hrano.

ZN je ob tem pozval talibane, naj humanitarnim delavcem omogočijo neoviran dostop.

Evropska unija je vodilna donatorka v Afganistanu. Za humanitarne operacije v tej državi je po letu 1994 namenila več kot milijardo evrov. Pred današnjim sestankom je evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič poudaril pomen nujnih ukrepov v Afganistanu, “da bi se izognili sesutju osnovnih storitev za ljudi v stiski. EU podpira vsa prizadevanja mednarodne skupnosti, da bo še naprej solidarna z ljudmi v Afganistanu, ki trpijo zaradi vse večjih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, desetletij konfliktov in naravnih nevarnosti. EU je pred kratkim obljubila dodaten humanitarni paket v višini več kot 200 milijonov evrov. V sedanjem izzivu je EU še vedno osredotočena na nujno reševalno pomoč najbolj ranljivim skupinam prebivalstva. Vse spopadajoče se strani morajo spoštovati mednarodno humanitarno pravo in omogočiti dostop do reševalne humanitarne pomoči. Potreb v Afganistanu ni mogoče ublažiti s humanitarno pomočjo le za dolgoročnejšo rešitev za lajšanje človeškega trpljenja.”

Slovenski minister za zunanje zadeve Anže Logar je napovedal 300.000 evrov humanitarne pomoči za Afganistan.

Prispevek Eden od treh Afganistancev ne ve, kje bo dobil naslednji obrok je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Medtem ko se svet trudi ubežati pandemiji covida-19 in njenim posledicam, se moramo iz lekcij zadnjih 18 mesecev naučiti, kako okrepiti demokracijo pri soočanju z bodočimi krizami. To pomeni prepoznavanje in razvoj dobrih praks upravljanja v izrednih razmerah – najsi gre za krizo javnega zdravja, okolja ali finančno krizo.

Treba je odpraviti hude globalne krivice, ki jih je kriza razkrila; od vseprisotne neenakosti spolov in neustreznih zdravstvenih sistemov do neenakega dostopa do cepiv, izobrazbe, interneta in spletnih storitev. Skupaj z velikim človeškim davkom, ki ga plačujejo najbolj prikrajšani, so te vztrajne zgodovinske neenakosti tudi same grožnja demokraciji.

Krepitev demokracije pomeni tudi sprejemanje pristne udeležbe pri odločanju, vključno z mirnimi protesti, kar omogoči ljudem in skupnostim možnost izražanja, pri čemer so bili slednji tradicionalno izključeni. Utišanje žensk, verskih in etničnih manjšin, avtohtonih skupnosti, invalidov, zagovornikov človekovih pravic in novinarjev ovira ustvarjanje zdravih družb. Demokracija v odsotnosti državljanskega prostora preprosto ne more preživeti, kaj šele cveteti.

Nenazadnje, varovanje demokracije pomeni postopno opustitev pooblastil in zakonov v sili, ko se najhujša pandemija umiri. Nekatere države in institucije varnostnega sektorja se zanašajo na pooblastila za nujne primere, ker ti ponujajo bližnjice. Sčasoma lahko takšna pooblastila pronicajo v pravne okvire in postanejo trajna ter s tem spodkopljejo pravno državo in izničijo temeljne svoboščine in človekove pravice, ki so temelj demokracije.

Kot sem poudaril na vrhuncu pandemije covida-19, vsaka kriza ogroža demokracijo, saj so pravice ljudi, zlasti tistih najbolj ranljivih, prehitro ignorirane. Zato je zaščita pravic v času krize ključni element mojega poziva k ukrepanju za človekove pravice.

Ob tem mednarodnem dnevu demokracije, ko gledamo onkraj pandemije covid-19, si obljubimo prihodnost, v kateri bomo prepoznali človekove pravice in vladavino prava kot temelj demokracije. Zavežimo se, da bomo obvarovali načela enakosti, sodelovanja in solidarnosti, da bomo lahko bolje prebrodili vihar bodočih kriz.

Prispevek Kako okrepiti demokracijo pri soočanju z bodočimi krizami? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.