Ker se afriške države vse bolj osredotočajo na vzpostavitev odpornih prehranskih sistemov in kako doseči samozadostnost, se lahko njihove vlade učijo od drugih držav globalnega Juga. V šestdesetih letih 20. stoletja je Indija doživela tako imenovano zeleno revolucijo, ki je prinesla večjo proizvodnjo hrane in ji omogočila večjo samozadostnost, vendar je imela dramatične posledice za okolje in ljudi. Kaj se lahko afriške države naučijo iz uspehov in napak Indije, da bi vzpostavile odporne prehranske sisteme?

Egiptovsko predsedstvo je na dnevni red konference COP27 uvrstilo ključno potrebo po trajnostnem kmetijstvu in prehranskih sistemih, odpornih na podnebne spremembe. Obstajajo različni pogledi na to, kako to doseči na svetovni ravni. Medtem ko si številne afriške države prizadevajo za kmetijsko rast in samooskrbo s hrano, da bi nahranile naraščajoče prebivalstvo, primer Indije kaže, da ima ta ambicija svoje pomanjkljivosti in da jo je treba dopolnjevati z vzpostavljanjem odpornosti na podnebne spremembe.

S povečanjem proizvodnje hrane je Indija uspela zmanjšati lakoto in odvisnost od uvoza hrane – a hkrati je povzročila velike in nesorazmerne učinke na različnih območjih ter socialnih skupinah. Za nakup novih tehnologij so kmetje prisiljeni jemati posojila, kar je povzročilo nacionalno katastrofo, v kateri je nekaj stotisoč kmetov storilo samomor. Mnogi revnejši kmetje so kmetovanje opustili. S ciljem doseganja večjega pridelka so se spremenile tudi prakse kmetovanja, izjemno se je povečala uporaba pesticidov in umetnih gnojil, zelo se je povečalo namakanje ter uporaba noviih tehnologij. Vse to ima tudi velike negativne učinke na indijsko družbo, kjer 65 % populacije živi v ruralnih območjih in 58 % ljudi zaposluje v kmetijstvu.

Komentator izpostavlja, da ima lahko sodelovanje med Indijo in Afriko veliko priložnosti za razvoj bolj trajnostnih praks na področju pridelave hrane. Še posebej izpostavlja potrebo po uvajanju praks trajnostne rabe vode, uvajanja organskih gnojil in zagotavljanju pravičnih oblik in posojil, dostopnih malim kmetom, kar je pravzaprav tudi ključnega pomena.

Pri tem ima pomembno mesto tudi multilateralno sodelovanje med Indijo in Afriko na ravni skupine G77 ter drugih pobud sodelovanja med državami globalnega Juga.

Na podlagi prispevka ECDPM, How to feed Africa’s growing population: Lessons from India’s Green Revolution, avtor Isha Vajpeyi, pripravil AK

Prispevek Kaj se lahko Afrika nauči iz indijske zelene revolucije je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Banane so četrti najpomembnejši osnovni pridelek (po pšenici, koruzi in rižu) na svetu. Sektor pa se sooča z različnimi vprašanji trajnosti, vključno z boleznimi, vplivi podnebnih sprememb, prekomerno uporabo pesticidov in slabimi delovnimi praksami.

Glavne ugotovitve poročila so:

• Severna Amerika in Evropa spodbujata povpraševanje po trajnostno pridelanih bananah, ki na nekaterih trgih predstavljajo 10-odstotni delež.
• Od leta 2008 do 2016 je proizvodnja banan, skladnih s t.i. Voluntary Sustainabily Standard – VSS (Prostovoljni standardi trajnosti), zrasla in predstavlja vsaj 7 % sektorja (36% izvoza).
• Rainforest Alliance, Organic in Fairtrade so top VSS v sektorju.
• Ocenjuje se, da bo svetovna poraba banan do leta 2025 dosegla 136 milijonov ton, za 20 milijonov ton več kot leta 2017.
• Banane predstavljajo pomemben vir hrane in zanesljivo oskrbo za več kot 400 milijonov ljudi.
• Azija je regija z največjo pridelavo, vendar 80% izvoženih banan prihaja iz Latinske Amerike in Karibov.

Prvih pet poročil v seriji se osredotoča na kavo, kakav, čaj, sladkor in palmovo olje. Prihodnji poročili bosta zajeli bombaž in sojo.

Publikacija je sicer na voljo tudi v naši spletni knjižnici.

Prispevek Poročilo “Sustainable Marketplace Series: Bananas” je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.