Agencija za temeljne pravice (FRA) v nedavnem poročilu ugotavlja, da je civilna družba v EU ogrožena. Glede na ključno vlogo, ki jo ima za demokratične procese in spodbujanje človekovih pravic, morajo nosilci odločitev zagotoviti, da delo civilne družbe ne bo ogroženo s političnimi in pravnimi spremembami ter krčenjem sredstev. Agencija v poročilu opozarja, da so aktivisti izpostavljeni grožnjam, fizičnim in verbalnim napadom ter blatenju. Opaziti je tudi pravne spremembe, ki negativno vplivajo na civilno družbo, kot so omejitve svobode zbiranja, ki so pogosto vključene v protiteroristično zakonodajo. Civilna družba se prav tako sooča s krčenjem proračunskih virov in vse večjimi težavami pri pridobivanju finančne podpore. Ne nazadnje je tudi preslabo vključena v oblikovanje zakonodaje in politike.

Države članice morajo spoštovati predpise, tudi mednarodne standarde, ki priporočajo vključenost civilne družbe v politično odločanje. Pomembno je tudi zagotoviti, da novi ali spremenjeni predpisi in politike ne otežijo dela civilne družbe. Prav tako je treba zaščititi njihovo financiranje. Poleg tega bi bilo treba okrepiti dialog med civilno družbo in EU, da bodo njeni pomisleki slišani in obravnavani. Določiti je potrebno načine za zbiranje primerljivih in zanesljivih podatkov o izzivih civilne družbe, kot so grožnje, ustrahovanje in napadi. Nekaj priporočil in obetavnih praks za reševanje teh izzivov navaja tudi poročilo FRA.

CONCORD, evropsko združenje nevladnih organizacij na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja je v svojem zadnjem stališču odločno stopilo v bran civilni družbi. »Obstaja veliko različnih izrazov civilne družbe, ki imajo več vrst akterjev, vlog in mandatov. Ustanovitev organizacije je tako pravica kot sredstvo za sodelovanje in zavezanost ljudi za učinkovite in trajnostne spremembe«. Organizacije civilne družbe lahko pripomorejo k ojačanju glasov marginaliziranih in izključenih ljudi, pri zagovarjanju in uveljavljanju pravic ter z zahtevami po preglednosti in odgovornosti.

Omejitve prostora civilne družbe so v mnogih državah povezane z antidemokratskim razvojem na svetovni ravni, ki dvomi o univerzalnosti človekovih pravic. Vzroki teh poskusov so odločevalci, ki želijo krepiti svojo moč, hkrati pa se izogniti odgovornosti do ljudi. Demokratični prostor je ogrožen tudi v evropskih državah (kot je razvidno tudi iz poročila CIVICUS) zaradi podobnih nedemokratičnih, populističnih in nacionalističnih trendov. Zaprtje državljanskega prostora ima hude negativne učinke na vključujoči in trajnostni razvoj.

S kakšnimi razmerami za delo se srečujejo civilnodružbene organizacije na Poljskem in Madžarskem ter kakšno je stanje duha smo lahko slišali na konferenci vsebinskih mrež Slovenije o soodločanju, kjer sta predstavnici dveh nevladnih organizacij poročali o malodušju, vdanosti v usodo prebivalcev obeh držav. Zaradi razdeljenosti medijev in posledično družbe na dva dela na Poljskem skupne razprave o perečih izzivih sploh ni. Aktivnega državljanstva je vedno manj, saj ljudje ne vidijo pomena izražanja njihove volje, vedno bolj pa verjamejo sliki o civilnodružbenih organizacijah, ki jo izpostavljata obe vladi. Državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Ob pomanjkanju aktivnega državljanstva in vladah, ki jim pasivno volilno telo ustreza, tako nikakor ne moremo pričakovati soodločanja. A pozabljamo, da je participativna demokracija sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije in določa, da se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto ter v kar najtesnejši povezavi z državljani. Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami Evropske unije. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni ter državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

Fenomen aliberalnih demokracij zmanjšuje koncept demokracije samo na večstrankarski sistem, hkrati pa poskuša zatreti ali institucionalno marginalizirati vse ostale temeljne elemente, potrebne za ustrezno delovanje demokratične pluralistične družbe. V tem smislu politični voditelji tako imenovanih aliberalnih demokracij neposredno napadajo človekove pravice, zlasti tiste, povezane s svobodo zbiranja, združevanja in izražanja. Kritične organizacije civilne družbe, neodvisni mediji ter neodvisno sodstvo in druge institucije, ki so odgovorne za zaščito človekovih pravic in delovanje demokracije, so vse bolj izpostavljene tovrstnim pristiskom. Ta pojav je bil znan zunaj EU, vendar se je v zadnjih nekaj letih začel širiti tudi znotraj evropskih meja.

V Sloveniji zaenkrat ne moremo govoriti o radikalnem krčenju prostora civilne družbe, vsaj ne v smislu, da bi država hotela zelo načrtno in sistematično omejevati ali vplivati na delo civilne družbe. A nikakor nismo imuni na te pritiske. Kot ugotavljamo v Poročilu o aliberalnih trendih v demokraciji v letu 2017, ki je nastalo v sklopu projekta Več demokracije za več Evrope, smo v  odkrili prakse, ki jih je mogoče razumeti kot zgodnje opozorilne znake za preoblikovanje liberalne v aliberalno demokracijo. Razvojne platforme iz Slovenije, Madžarske, Hrvaške in Latvije smo na zaskrbljujoče stanje v državah opozorili tudi preko uspešne vseevropske kampanje, kjer trdimo, da mora Evropa spremeniti in sprejeti več demokracije ter zagotoviti večjo zaščito za vse vrednote človekovih pravic; od civilnih in političnih do socialnih ter ekonomskih pravic. Želimo živeti v družbah, kjer liberalne pravice ne obremenjujejo družbenoekonomskih pravic in obratno.

Do istih zaključkov so prišli tudi na posvetu Krčenje prostora civilne družbe, ki so ga organizirali društvo Focus, Umanotera in Ekologi brez meja. Opozorili so, da z omejevanjem ali celo izgubo dejavne civilne družbe izgubimo prav vsi, obenem pa je s tem pod vprašaj postavljena tudi demokracija v naši državi. Namen posveta je bil tako preprosto videti, ali bo šla Slovenija po poti Madžarske in številnih drugih držav, ki organizacije civilne družbe in civilne iniciative enačijo s tujimi vohuni in državnimi sovražniki, ali pa si bo za zgled vzela skandinavske države, kjer civilna družba pomembno prispeva k iskanju dobrih rešitev za družbo in okolje.

Številni dogodki in poročila so jasni: temo krčenja prostora za civilno družbo je potrebno postaviti pod žaromete in jo tam obdržati, dokler se pomen in vloga civilne družbe ne okrepita. Močna civilna družba namreč spodbuja višjo stopnjo participacije, več solidarnosti in pravičnosti, posoja glas šibkejšim ter tistim, ki ga nimajo, zagotavlja več okoljske in družbene odgovornosti ter omogoča več nadzora nad oblastjo in izvajanjem politik.

Patricija Virtič, SLOGA

More Democracy for More Europe – project supported by EU – Education, Audiovisual and Culture Executive Agency.

Prispevek Se civilni družbi v Evropi res slabo piše? In zakaj bi nas to moralo skrbeti? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Namen konference je bil narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Dogodek je izpostavil (z)možnosti civilne družbe za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev, izpostavil razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske ter predstavil, kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic.

Participativna demokracija je namreč sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«. Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

Na prvem panelu so se govorke in govorci osredotočili na lokalno raven. Davor Buinjac iz oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana (MOL) je povedal, da MOL za kulturne programe nevladnih organizacij nameni približno 3 milijone evrov letno, od tega za profesionalne organizacije okoli 2 milijona. Predstavil je delovanje projektne skupine za trajni dialog med nevladnimi organizacijami (NVO) in Mestno občino Ljubljana, ki je glavna oblika trajnega sodelovanja med MOL in predstavniki NVO. V tej diskusiji je sodelovala tudi Inga Remeta, podpredsednica Asociacije, ki je povedala da je bila ambicija predstavnikov NVO v tej dialoški skupini, da zaobjamejo celotno vsebinsko področje delovanja. Povedala je, da je še vedno aktualno vprašanje, kaj uspejo predstavniki NVO doseči in izpostavila, da je delo v takšnih skupinah tek na dolge proge, in da so premiki majhni, vendar so. Ocenjuje, da je praksa zato koristna, in da se pogoji dela v občini za NVO in samozaposlene tudi zaradi trajnega prostora za dialog premikajo na bolje. V diskusiji sta sodelovala tudi Matic Primc in predstavnica občine Ajdovščina, ki sta govorila o participativnem proračunu.

V drugem delu diskusije, ki jo je moderiral Albin Keuc iz platforme SLOGA, so se Simon Delakorda z Inštituta za elektronsko participacijo in mreže NVO-VID, Franci Zlatar iz Slovenske filantropije, Tomas Tišler z Direktorata za informacijsko družbo in Irma Šajn Meznarič iz Ministrstva za javno upravo osredotočili na državno raven in naslovili vprašanje reprezentativnosti – kdo je oz. kdo predstavlja civilno družbo pri soodločanju.

V zadnjih letih smo doživeli vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljša ilustracija politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela. Zaradi tega je bil tretji del konference, ki ga je moderirala Tina Divjak iz CNVOS, posvečen vključevanju civilne družbe v odločanje na naddržavni ravni – v Evropski uniji. Debata, v kateri so sodelovali Barbara Grabowska-Moroz iz Helsinki Foundation for Human Rights, Dóra Papp iz Krétakör Foundation in Zoran Stančič iz Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, se je razširila tudi na vključevanje civilne družbe v odločanje v drugih evropskih državah, kjer smo iz prve roke lahko izvedeli, kam vodijo aliberalni trendi v demokracijah, ki napadajo temeljne človeške pravice kot sta svoboda govora in izražanja, združevanja in združitve. Na skrajnem vzhodnem bloku Evropske unije je politični populizem na oblasti in vlada tako, da se zdi Bruslju potrebno proti njemu uperiti grožnjo pravnih ukrepov. Evropska komisija je Poljsko, Madžarsko in Češko, ker ne sodelujejo pri premeščanju beguncev iz Italije in Grčije napotila na sodišče Evropske unije. Proti Madžarski je začela celo več postopkov tudi zaradi zakona o nevladnih organizacijah, ki se financirajo iz tujine in univerzah, ki nimajo sedeža v Evropski uniji. »Javnomnenjske raziskave kažejo, da so ljudje začeli verjeti napadom na te organizacije, čeprav jih večina v resnici dela in pomaga ljudem, ki imajo stanovanjske in druge težave, ob katerih jim vlada ne pomaga,« je pojasnila Dόra Papp iz fundacije Krétakör, ki je dodala, da se ljudje zaradi malodušja sploh ne odzivajo na korupcijske škandale, saj so prepričani, da njihov boj nima nobenega učinka. Na Poljskem je družba po drugi strani globoko razdeljena, dialog pa skoraj ni mogoč, saj so mediji razdeljeni na dva pola – proti in za trenutno vlado, platforme, ki bi povezala družbo okoli perečih vprašanj, pa ni, je pojasnila Barbara Grabowska-Morozova. Za Bruselj je poljska reforma sistematična grožnja vladavini prava, kar pa poljskega parlamenta ni odvrnilo od potrditve zakonskih sprememb z veliki večino. »Začelo se je s sodiščem, sledilo je tožilstvo. Zdaj je generalni državni tožilec pravosodni minister, torej politik, ki lahko ukazuje vsem tožilcem v državi pri vsaki preiskavi. Najprej so se lotili medijev, zdaj so na vrsti nacionalni svet za pravosodje in vrhovno sodišče,« je pojasnila Grabowska-Morozova.

Fotografije dogodka

More Democracy for More Europe – project supported by EU – Education, Audiovisual and Culture Executive Agency.

Prispevek Vsebinske mreže spodbudile rešetanje o soodločanju je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.