Obljuba ni nastala le kot odziv na mednarodno leto odprave otroškega dela, temveč tudi zato, ker so vse oblike prisilnega in obveznega dela vključene v desetih načel globalnega dogovora ZN (na področjih človekovih pravic, dela, okolja in boja proti korupciji, v poslovne+ih strategijah in operacijah; podpisniki se zavežejo, da bodo vsako leto poročali o njihovem napredku).

Letošnje leto so Združeni narodi razlgasili za mednarodno leto odprave otroškega dela. Pandemija COVID-19 je 152 milijonom otrok, starih od 5 do 17 let, ki so po vsem svetu podvrženi otroškemu delu -samo poslabšala pogoje za najranljivejše otroke na svetu in ogrozila milijone drugih. Skoraj polovica (72,5 milijona) teh delovnih mest predstavljajo nevarna dela. 

Zaradi skupka številnih dejavnikov (vključno s socialnimi normami, pomanjkanjem dostojnih možnosti za delo odraslih in mladostnikov, migracijami in izrednimi razmerami) je delo otrok v veliki meri posledica revščine. Po nedavnem poročilu Mednarodne organizacije dela in Unicefa bi lahko samo eno odstotno povečanje revščine povzročilo 0,7 odstotne točke ali večje povečanje dela otrok.

Odprava otroškega dela je tudi eden od podciljev Agende 2030 za trajnostni razvoj, in sicer 8. 7: “Sprejeti učinkovite takojšnje ukrepe za odpravo prisilnega dela, sodobnega suženjstva in trgovine z ljudmi ter prepoved in izkoreninjenje najhujših oblik dela otrok, tudi novačenja in uporabe otrok vojakov, ter do leta 2025 odpraviti vse oblike dela otrok.” Več o globalnih ciljih na spletni strani www.globalni-cilji.si.

Več informacij

Pripravila: PV

Foto: Canva

Prispevek Nov zagon ZN za odpravo otroškega dela je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Poročilo je dostopno TU.

Prispevek Poročilo ILO o delu od doma je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Družine in ženske se v času pandemije COVID-19 soočajo po eni strani s povečanim neplačanim delom, kot je skrb za družino in starejše, po drugi strani pa z izgubo dohodka. Še posebej ranljive so matere samohranilke, ki bremena oskrbe ne morejo deliti in pogosteje delajo za nizke plače in v ranljivih poklicih. Ženske in njihove družine puščajo ukrepi za zajezitev širjenja še dodatno v negotovem položaju. Zato je še toliko bolj pomembno razumeti, v kolikšni meri je udeležba žensk na trgu dela povezana z družinskimi strukturami.

Publikacija, ki temelji na naboru podatkov in novih kazalnikih, ki sta jih razvila Agencija Združenih narodov za ženske (UN Women) in Mednarodna organizacija dela (ILO), kaže, da na udeležbo žensk na trgu močno vpliva delo doma in skrb za družino ter starejše, s čimer se moški na takšen način ne soočajo. Podatki, zbrani pred COVID-19, nudijo vpogled v porazdelitev gospodinjskih in drugih odgovornosti med različnimi vrstami gospodinjstev – vpogled, ki je v tem trenutku kritičen.

Publikacije na voljo v naši spletni knjižnici.

Prispevek Publikacija, ki osvetljuje cilj trajnostnega razvoja 8 je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V kontekstu trenutnega dominantnega razvojnega diskurza – Agende 2030 za trajnostni razvoj – je cilj »odpraviti vse oblike in razsežnosti revščine ter lakote in zagotoviti, da bodo vsi ljudje lahko dostojno, enakopravno in v zdravem okolju izkoriščali svoje danosti«. Uspešnost razvojnih programov, strategij ali politik bi torej morali gledati na samem dnu družbene lestvice. Ker pa je revščina izrazito feminizirana oziroma uspoljena, je ključno pogledati, kakšne učinke imajo razvojne strategije na (revne) ženske. S tem se ukvarjam v svoji doktorski disertaciji, ki jo žal ob (plačanem) delu v službi in (neplačanem) skrbstvenem delu doma, pišem s polžjo počasnostjo. V okviru terenske raziskave v Ruandi sem intervjuvala ženske, ki opravljajo delo hišnih pomočnic (najpogosteje jim v Ruandi rečejo kar house-girls ali domestic). Predvsem gre za mlajše ženske oz. dekleta iz revnih družin iz ruralnega okolja, ki se niso imele možnosti izobraževati (ali pa so izobraževanje morale prekiniti) in so se preselile v glavno mesto Kigali, kjer so se (neformalno, brez pogodbe) zaposlile kot house-girls. Praviloma pri družinah, za katere delajo, tudi živijo in to pomeni, da najpogosteje nimajo urnika dela, ampak morajo biti na razpolago od ranega jutra do poznega večera, noči. Opravljajo vsa opravila v hiši in okrog nje ter skrbijo za otroke. V družbi imajo izjemno pomembno vlogo, saj opravijo veliko večino skrbstvenega dela, kar staršem omogoča čas za delo, izobraževanje, usposabljanje, prosti čas itd. Ruanda se ponaša z uspehi na področju enakosti spolov, v parlamentu ima daleč največji delež žensk na svetu. A emancipacija žensk v Ruandi poteka tudi na račun house-girls, saj se obveznosti in skrbstveno delo namesto porazdelitve na partnerje prenese na te mlade ženske, ki so plačane nekje od 5 do 50 eur na mesec (redke imajo srečo, da prejemajo več). Kljub (pre)dolgim delovnikom ostajajo revne. In brez kakršnih koli delavskih pravic. Le kaj one praznujejo 1. maja?

Namesto daljšega razmišljanja o delu (dostojnem, plačanem, neplačanem, nedostojno plačanem, formalnem, neformalnem, fleksibilnem, prekernem, prisilnem …) sem se odločila deliti zgodbo prijateljice Aminathe, ki je delo hišne pomočnice opravljala v preteklosti. Na to obdobje ima slabe spomine. Najin zadnji pogovor v živo pred skoraj štirimi leti, ko sem že neštetič bila pri njej na večerji (med vsemi mojimi obiski Ruande je skrbela predvsem za to, da ne bom lačna), je začela tako: »Moja največja želja je, da bi moja otroka pridobila dobro izobrazbo in imela boljše življenje. Jaz nisem imela možnosti hoditi v šolo in zato sem morala opravljati težka dela, ki niso bila dostojno plačana.«

Aminatha se je leta 1968 rodila v Demokratični Republiki Kongo. Njeno otroštvo je bilo težko, oče je umrl, ko je bila stara dve leti. Med petimi otroki v družini je samo ena sestra hodila v šolo, drugi niso imeli te možnosti. Aminatha se torej v otroštvu ni učila niti pisati niti brati. Kljub težkemu otroštvu pravi, da je življenje takrat bilo bolj mirno, prijetno in v veliko pogledih tudi lažje kot danes, ob vsej tehnologiji, ki nam je na voljo. Pravi, da ima ta tudi številne negativne učinke na družbo.

Zaradi težke situacije v družini se je veliko selila in hitro je začela delati – predvsem kuhati. Še danes zelo rada kuha in vsi pravijo, da je najboljša kuharica daleč naokoli.

Pri 18-ih letih je začela delati kot house-girl – hišna pomočnica. Čistila je, kuhala, skrbela za otroke in delala, kar se je od nje zahtevalo. Zaradi vojne v D. R. Kongo je leta 1998 veliko ljudi bežalo v Ruando. Tudi njej je prijateljica iz Ruande pomagala, da se je s 3-letnim sinom preselila v Kigali. Aminatha je bila takrat stara 30 let.

V Kigaliju ji je prijateljica našla delo pri neki družini iz Indije – delala je kot hišna pomočnica. Zbujala se je ob 5. uri zjutraj, da bi bila pri tej družini pravočasno, da jim pripravi zajtrk. Potem je cel dan opravljala druga dela v hiši in okrog nje. Domov je hodila po 18. uri, ko je v Ruandi že tema. Njen sin je bil praktično cel dan sam oz. so za njega skrbeli sosedje, ki so mu tudi dajali hrano. Za delo, ki ji je vzelo več kot 12 ur na dan, je Aminatha prejemala plačilo 40 do 50 evrov mesečno. Če je kdaj po nesreči kaj zlomila, so ji odšteli od plače. Če je kdaj zbolela in ni prišla na delo, prav tako. Do nje so se obnašali zelo gospodovalno, ukazovalno in včasih tudi žaljivo. Tako je bilo tudi nekega dne, ko je Aminatha morala na upravno enoto po osebni dokument in je zaradi tega prišla v službo nekoliko kasneje. Ker so bili preveč žaljivi do nje in so jo poniževali, se je tisti dan odločila, da tega ne bo več prenašala ter je odšla. Pustila je službo, ki ji je pobrala večino dneva, a je bila hkrati neformalna, ji ni zagotavljala nobenih pravic, niti zadostnega zaslužka, da bi lahko plačala najemnino in ostale življenjske stroške.

Potem je bila nekaj časa brez službe in so ji pomagali prijatelji. Ker zelo rada kuha in še posebej, ker odlično kuha, se je spomnila, da bi lahko poskusila s prodajo hrane v centru mesta, kjer je veliko pisarn. Doma je zjutraj skuhala, hrano zložila v veliko vrečo in se z moto-taksijem odpeljala v center. Hitro se je razširil glas o njeni odlični hrani in prodaja je šla dobro. Zaslužila je več kot prej. Bila je tudi sama svoja šefinja, nihče ji ni ukazoval ali nalagal vedno več dela, počutila se je na nek način svobodno. Tudi časa za družino ji je ostalo več, saj je bila popoldne do 14. ali 15. ure že doma. Rodila je hčerko Jaziro in nekaj časa je imela dovolj denarja, da so (skromno) živeli. Ampak to delo je bilo delo na črno in je bilo tudi prepovedano. Ves čas je morala paziti, da je ne vidi policija, saj se je zavedala, da bi lahko v skrajnem primeru šla tudi v zapor. Bila je pod pritiskom in stresom, saj se je zavedala, da ima doma dva otroka, za katera mora sama skrbeti. Nekega dne se je ravno usedala na moto-taxi s polno torbo hrane, ko jo je zagledal policist. Vzel ji je vso hrano in jo na njeno srečo zgolj opozoril. Tisti dan je s prodajo na črno zaključila. Zopet je bila nekaj časa brez službe in prihodka. Pomagali so ji prijatelji.

Leta 2007 je že poznala skupino žensk, ki so nato ustanovile Ženski Center Nyamirambo. Leta 2008 je v okviru projektov, ki jih je Ženski center izvajal skupaj z Mirovnim inštitutom, začela delati kot čistilka. Ko je imela čas, se je udeleževala tudi tečaja opismenjevanja in angleščine. Tako se je pri štiridesetih končno naučila brati in pisati. Ker Ženski center sodeluje z Mirovnim inštitutom že okrog 12 let, in ker pogosto tja pridejo tudi prostovoljci iz Evrope ali ZDA in vse pogosteje tudi turisti, je imela možnost vaditi angleščino, ki se je zelo izboljšala in danes Aminatha precej samozavestno komunicira v angleščini. Francosko je znala že od majhnega.

Sčasoma, ko je v Ženskem centru pridobila nova znanja in veščine, je prevzemala tudi vse več dela ter tako postala asistentka predsednice Ženskega centra in koordinatorke projektov. Aminatha pravi, da ji je Ženski center Nyamirambo spremenil življenje.

Trenutno dela predvsem v okviru dveh dejavnosti – turistične in šiviljsko-prodajne. Ženski center ponuja vodeno turo po Nyamirambu, ki poleg razlage o lokalnem okolju vključuje tudi predstavitev Ženskega centra in aktivnosti ter pokušino lokalne hrane pri Aminathi. Vsak teden tako v njen dom prihajajo ljudje iz celega sveta in vsi so navdušeni nad njeno hrano. Tečaj šivanja, ki se je začel v okviru projektov z Mirovnim inštitutom, je NWC leta 2013 nadgradil in razvil v zadrugo po imenu Umutima. Trenutno v tej zadrugi dela več kot 50 žensk, tudi Aminatha. Skrbi za nabavo blaga in drugih materialov, nadzoruje delo šivilj ter pomaga pri prodaji. Dela približno od 8. do 17. ure. Pravi, da delo ni stresno niti preveč naporno, in da zelo uživa. Odnosi v službi so dobri, sproščeni, prijateljski in delo, ki ga opravlja je dostojno ter pošteno plačano. Njena plača sedaj zadostuje za najemnino in ostale življenjske stroške. Edino pri šolnini za otroka je potrebovala oz. še potrebuje pomoč, saj je ta  (še posebej za univerzitetni študij) v Ruandi zelo visoka. Hči Jazira, ki je stara 16 let, hodi v srednjo šolo, sin Jean Claude, ki je star 25 let, pa je s finančno pomočjo (okrog 1.000 eur na letnik) donatorjev iz ZDA doštudiral na Univerzi v Kigaliju.

Ker sama ni imela možnosti hoditi v šolo in je morala zelo mlada začeti delati, si za svoja otroka želi drugačno – boljše – življenje. Verjame, da je ravno kvalitetna izobrazba tista, ki jima bo omogočila dostojno zaposlitev in spodobno plačilo, da bosta lahko skrbela zase ter nekoč morda za svoje družine. Zase pa pravi, da si kljub temu, da v delu pri Ženskem centru Nyamirambo uživa, želi, da bi imela svojo restavracijo ali svojo trgovino z blagom in oblačili. Da bi bila sama svoja šefinja, lastnica svojega majhnega posla.

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Dostojno delo za dostojno življenje? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Naj spomnimo, da se je Slovenija zavezala, da bo spoštovala in si prizadevala, da do leta 2030 uresniči Agendo 2030 za trajnostni razvoj tudi na področju dostojnega dela in gospodarske rasti, s podpisom globalnih ciljev septembra 2015.

Oddajo Preverjeno si oglejte preko povezave

Prispevek Gospodarska rast, dobički … Kaj pa delavci? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.