Ta datum smo letos zaradi očitnih razlogov dosegli malce pozneje kot prejšnja leta – k čemur je botrovala zaustavitev večjega dela ekonomskih aktivnosti zaradi pandemije koronavirusa. Kljub trenutni (za)ustavitvi na globalni ravni pa še vedno živimo na način, ki nakazuje na to, da nam pripada več kot ena Zemlja; natančneje govorimo o 1,6 Zemlje. In ki poleg tega govori zgodbo o tem, kako se nismo iz nobene izmed dosedanjih kriz naučili ničesar. Čeprav se trenutnega podnebnega neravnovesja in iz tega izhajajoče podnebne krize počasi zavedamo že vsi ter ju v večji meri tudi že občutimo (pogostejši in močnejši ekstremni vremenski dogodki, dvig more gladine …), se namreč kaže, da so nas tekom zgodovine v želji po nenehni gospodarski rasti začasno zaustavile le epidemiološke krize in gospodarski zlomi. Tudi tokrat po že videnem lahko sklepamo, da govorimo zgolj o kratkoročni, delni zaustavitvi sistema, ki ne bo imela daljnosežnih posledic za reševanje podnebne problematike. Presenetljivo (ali pa tudi ne) je zatorej, kako kljub vsem svarilom iz narave še vedno vztrajno zasledujemo mit o eksponentni gospodarski rasti, ki pa na planetu s končnimi viri žal ni mogoča. Kruta resnica je namreč, da je edina eksponentna rast, ki smo ji bili lahko priča v preteklih šestdesetih letih, rast količine toplogrednih plinov v ozračju. In čeprav se lahko zdi, da se nam je s koronakrizo ponudila edinstvena priložnost, da zasukamo trajektorijo poti pred nami, je razvoj dogodkov v zadnjem času temu precej nenaklonjen. Še vedno se zdi, da so odločevalci prepričani v nedotakljivost naše vrste in zatorej polagajo vse upe v še neobstoječe tehnološke iznajdbe, s pomočjo katerih bomo našli izhod iz obstoječe podnebne krize – to pa bi pomenilo tudi, da se trenutni ustroj sistema ne rabi spremeniti niti za malo.

Če je tako še prejšnje leto ob okoljskih protestih v zraku vel duh optimizma in se je zdelo, da besede o prehodu v ogljično nevtralno družbo končno dobivajo na veljavi, se v zadnjih tednih upravičeno sprašujemo, koliko resnice je bilo v tem. Zopet se pozablja, da so za naslavljanje podnebnih sprememb, ki so še kako prisotne in ki jih lahko občutimo vsak dan bolj, poleg sprememb na individualni ravni, kjer je končno postalo jasno, da ločevanje odpadkov pač ne bo dovolj, še bolj pomembne tiste druge spremembe – na ravni sistema. Desetletja poudarjanja potrošnikove odgovornosti v boju proti podnebnim spremembam namreč več kot očitno niso prinesla željenih rezultatov, in postaja evidentno, da je edini izhod iz trenutnega neravnovesja odločitev za podnebno nevtralnost na nadnacionalni ravni. Spoštovanje in sprejemanje mednarodnih podnebnih dogovorov je ključnega pomena, če želimo kot človeštvo sploh imeti možnost obstati. Vedeti moramo namreč, da z reševanjem podnebne krize ne rešujemo našega planeta – ta je bil tu milijarde let pred nami in bo tu tudi ostal. Rešujemo pa zemeljske ekosisteme, od katerih smo življenjsko odvisni in brez katerih zatorej ne moremo preživeti.

Zato se lahko še enkrat upravičeno vprašamo, ali je zavoljo kratkoročnih gospodarskih interesov resnično vredno žrtvovati našo prihodnost? V luči sprejemanja vedno novih predlogov infrastrukturnih posegov v naravo, širitve avtocest, gradnje novih nakupovalnih središč in nepotrebnih industrijskih con ter spreminjanja gradbene zakonodaje, se je morda vredno za trenutek zaustaviti in premisliti, ali se iz zgodovine resnično nismo naučili ničesar. Morda bo zavedanje o šestem množičnem izumiranju živalskih in rastlinskih vrst, katerega del bomo tudi sami, odločevalce končno predramilo, da še enkrat premislijo pretekle korake, sprevidijo, da tako ne gre več naprej ter se odločijo za nujno ukrepanje. Letošnja epidemiološka kriza nam je namreč kljub vsemu pokazala nekaj pomembnega: radikalne spremembe so mogoče – in to zelo hitro. Sedaj je najverjetneje zadnji čas, da se iz te lekcije vsaj nečesa naučimo.

V Sloveniji smo ga sicer dosegli že 26. aprila, kar nam vsekakor ne more biti v ponos.

Čeprav gre za ciklične procese, je tokratno hitro izumiranje prvo, katerega odgovornost je pripisati izključno človeku.

Pripravila: Nika Tavčar, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorice in ne odraža stališč platforme SLOGA, drugih projektnih partnerjev, Ministrstva RS za zunanje zadeve ali Vlade RS.

Prispevek Razmišljanje: Kako se iz zgodovine ne naučimo ničesar je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Pokazalo se je, da se lahko kot družba zavzamemo za spremembe in v skrbi za soljudi solidarnostno radikalno spremenimo svoje navade in načine življenja. Za nekatere je to pomenilo zdrs v ekonomsko nezavidljive okoliščine in omreženost v slabe odnose, spet za druge je to pomenilo premislek načinov delovanja ter krepitev dobrih odnosov.

Pokazalo se je tudi, da lahko država sprejme celo malho ukrepov, ki so lahko namenjeni javnemu zdravju in podpori državljanom v času težkih ekonomskih ter zdravstvenih težav, gospodarstvo pa lahko najde alternative nekaterim škodljivim praksam (poglejmo samo na »odkritje« spletnih sestankov). Hkrati pa tudi, da lahko v časih, ko smo bolj previdni v medosebnih odnosih, država sprejme veliko škodljivih, nelegitimnih in celo nezakonitih pravil, mimo ustaljenih postopkov sodelovanja javnosti. V imenu boja proti epidemiji so se relativizirala pravila javnega naročanja, transparentnosti, svobode in sodelovanja javnosti.

Aktivno državljanstvo je prišlo do izraza na različne ustvarjalne načine – tako prek izražanja in udejanjanja solidarnosti, kot tudi prek izražanja nezadovoljstva ter predlaganja okvirov delovanja države, v kateri si želimo živeti, in kjer nikogar ne pustimo ob strani. Stopili smo na balkone, podpirali sosede, lepili svoje »poste« na nove medije – tokrat fizične. Okna so postala novi Windows. Kolo pa se je (ponovno) pokazalo kot sredstvo emancipacije. Najprej smo kolesarili po Trgu republike, nato pa po celi Sloveniji. Vsak petek.

Petki so že od pomladi 2019 v Sloveniji rezervirani za izražanje državljanskih pobud. Na začetku so mladi zahtevali boljše ravnanje z okoljem in podnebno pravičnost. S krčenjem prostora civilne družbe in sprejemanjem zakonodaje, ki je škodljiva okolju ter nekaterim družbenim skupinam pa so petki v času korona krize prerasli v proteste tisočih ljudi. Ker je klasična kritika protestniške oblike organiziranja pomanjkanje alternativ, so se začele organizirati ljudske skupščine in različne iniciative, ki poskušajo orisati okvire, v katerih si želimo živeti. Okvire, kjer ne pustimo nikogar ob strani, za vključujočo družbo, ki spoštuje omejitve enega planeta in vse raznolikosti človeškega bistva, pravičnost ter spoštovanje pravic za vse.

Kljub dejstvu, da so mladi aktivni na različnih področjih vsaj že od pomladi 2019, ko so se začeli petki za prihodnost v Sloveniji, jih še vedno ne jemljemo resno. Želijo si soodločati, a bi jih morali odločevalci (in odrasli na sploh) jemati kot enakovredne sogovornike. Saj lahko, neobremenjeni z omejitvami v glavah kaj je mogoče in kaj ni (te omejitve se dandanes premikajo na prej nepredstavljive načine), predlagajo rešitve za pravičen ter solidaren svet za vse. Gibanje mladih za podnebno pravičnost je ravno to tudi naredilo. 

V društvu Focus bomo v okviru projekta #GoEAThical skušali še bolj spodbujati angažiranost mladih na področju podnebnih sprememb. Osredotočili se bomo na temo hrane in pomagali, da odločevalci ideje in poglede mladih slišijo in razumejo. Tudi prek spodbujanja k vključevanju na različnih odločevalskih ravneh – bodisi neodvisno od struktur bodisi na občinski, državni ali EU ravni.

In kaj ima vse to opraviti z globalnim učenjem, okoljevarstvom in cilji trajnostnega razvoja?

Veliko. Pokazal se je potencial kritične misli in ustvarjalnosti ter posledice večdesetletnega spodbujanja aktivnega državljanstva. Pokazalo se je, da si ljudje želijo aktivno sooblikovati družbo, v kateri živimo in jim je pomembno, kaj puščamo zanamcem. Pokazalo se je, da je ključnega pomena, da spodbujamo mlade k sodelovanju, širjenju obzorij, spoštovanju vseh oblik raznolikosti in zavedanju okvirov, v katerem delujemo – to je en planet.

Pripravila: Živa Kavka Gobbo, Focus, društvo za sonaraven razvoj

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorice in ne odraža stališč platforme SLOGA, drugih projektnih partnerjev, Ministrstva RS za zunanje zadeve ali Vlade RS.

Prispevek Razmišljanje: Aktivno državljanstvo 2.0.2.0. je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Le-ti namreč po (že zastareli) definiciji iz Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 ne spadajo med begunce. Omenjena konvencija opredeljuje, kdo so begunci ter kakšno pravno zaščito, pomoč in socialne pravice jim morajo države, ki so podpisale konvencijo, zagotoviti. Konvencija opredeljuje tudi dolžnosti, ki jih imajo begunci do države gostiteljice, ter navaja, katere skupine ljudi (na primer vojni zločinci) niso upravičene do mednarodne zaščite. Zakaj menim, da je definicija zastarela? Ker je konvencija bila sprejeta leta 1951 in ker je bil njen prvotni namen zaščita evropskih beguncev po koncu 2. svetovne vojne. Nekoliko kasneje je sicer Protokol iz leta 1967 razširil njen namen, odstranil geografske in časovne omejitve ter tako konvencijo spremenil v univerzalni instrument zaščite. Vendar se je od takrat svet zelo spremenil, razlogi za beg ljudi pa niso več »samo« vojne, oboroženi spopadi in konflikti, temveč vse pogosteje tudi okoljske spremembe, ki so posledica načina življenja, brezmejnega izkoriščanja naravnih virov in onesnaževanja predvsem držav svetovnega centra (torej Zahoda ali Severa), ki so stoletja gradile svoje industrije (med drugim tudi) na račun okolja. Okoljski begunci po definiciji torej niso begunci in ne morejo zaprositi za mednarodno zaščito nikjer. Tudi mednarodne organizacije, kot sta UNHCR in IOM, zadržano omenjajo zgolj okoljske migracije in ne okoljskih beguncev, ki pa naj bi jih v naslednjih 30 letih bilo že več kot 200 milijonov.

Nekateri politiki in mediji (tudi v Sloveniji) nas poskušajo prepričati, da nimamo vsi enake pravice do dostojnega življenja in da nimamo vsi enakih človekovih pravic in da smo eni vredni več kot drugi samo zato, ker smo se na srečo rodili v delu sveta, kjer zaenkrat nimamo razlogov za beg. Prav tako nas poskušajo prestrašiti, da večina vseh ljudi, ki bežijo, prihaja ali je že prišla »k nam« v Evropo in da se bomo »mi« morali odreči marsičemu zaradi »njih«. Kar pa seveda ne drži. Več kot 80 % vseh beguncev namreč ostane v svojih sosednjih državah, le malo jih uspe do še manj pa v trdnjavo Evropo. Ne verjamete? Poročil o kriminalizaciji migracij na splošno, o kršitvah človekovih pravic, o nezakonitih vračanjih migrantov (push-backs), o smrti, o policijskem nasilju in drugih izjemno problematičnih postopkih na mejah evropskih držav je sedaj že ogromno. Pot v države EU, ki imajo za večino ljudi z globalnega Juga močno zaprta vrata, je za veliko večino t.i. iregularnih migrantov izjemno težka in nevarna in če bi obstajala legalna pot, bi jo z veseljem izbrali – bila bi krajša, hitrejša, varnejša in tudi cenejša. Vendar je edina možnost za večino ljudi »game« (iz angl. the game), torej »igra«, ki jo »igrajo« tudi več kot dvajset krat ali trideset krat, odvisno od tega, koliko krat jih pri poskušanju prečkanja državnih meja ujamejo policisti, ki jih vztrajno vračajo nazaj v Bosno in Hercegovino (pri tem pa jih po številnih poročilih brutalno pretepajo in mučijo).

In kaj potem, ko nekomu uspe priti v eno izmed EU držav in celo zaprositi za mednarodno zaščito ali azil? Kako je začeti novo življenje npr. v Sloveniji? Nimam odgovora, ne vem, saj sem se v Sloveniji rodila. Vem pa, da je tako prosilcev za azil kot tudi beguncev s statusom v Sloveniji izjemno malo – veliko manj, kot bi lahko sklepali glede na ostro protimigrantsko retoriko številnih politikov, ki spodbujajo sovraštvo do migrantov med splošno populacijo. Na dan 16.6.2020 je v Sloveniji 315 prosilcev za azil, 209 jih še čaka, da podajo prošnjo za azil, beguncev s priznanom statusom pa naj bi bilo 640. Od leta 1995 do 16.6.2020 je v Sloveniji mednarodno zaščito dobilo le 908 oseb, a številni so se (iz različnih razlogov) preselili v druge države. Za primerjavo – v Sloveniji je 1.1.2020 živelo 7,5 % tujih državljanov, kar je okrog 157.000 ljudi (velika večina iz držav nekdanje Jugoslavije). Begunci torej predstavljajo približno 0,4 % vseh tujcev. Precej malo, kajne?

V okviru projekta »Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije (NIEM)« smo pripravili primerjalno poročilo o izvajanju politik integracije oseb z mednarodno zaščito, ki zajema 14 EU držav. Poročilo sicer temelji na podatkih za leto 2018, saj se je raziskava izvajala v letu 2019, poročilo pa pisalo v letu 2019/2020. Projekt NIEM temelji na predpostavki, da bi moralo oblikovanje migracijske in integracijske politike temeljiti na zanesljivih uradnih podatkih – statističnih, pravnih, upravnih, finančnih in podatkih o javnih politikah. Brez tovrstnih informacij je težko oblikovati dobre politike oz. politike, ki temeljijo na znanju in empiričnih dokazih. Znotraj projekta smo razvili orodje za spremljanje in celostno vrednotenje integracije oseb z mednarodno zaščito ter za prepoznavanje dobrih praks in ovir pri integraciji.

Glavne ugotovitve primerjalne študije so:

• med letoma 2017 in 2019 se je zgodilo malo pozitivnih sprememb na področju integracije beguncev in le redko so pogoji in integracijske politike za njih zelo ugodni.
• nekoliko izboljšano medsektorsko sodelovanje, vendar so integracijske politike in ukrepi še vedno zelo centralizirani (npr. pod okriljem enega ministrstva) in spremembe počasne.
• še vedno so občutne razlike med osebami s statusom begunca in osebami s subsidiarno zaščito, predvsem na področjih urejanja prebivališča, združitve družine in državljanstva (nekoliko so se razlike zmanjšale v Franciji in na Poljskem, medtem ko so se v Italiji še povečale).
• največ pozitivnih sprememb na vseh področjih smo zabeležili v Franciji, Litvi, Latviji in Sloveniji, nobenih izboljšav ni bilo v Italiji, na Nizozemskem in Švedskem, Romunija pa je vodilna med državami z negativnimi spremembami na področju integracije beguncev. Na splošno pa sta glede na našo raziskavo Nizozemska in Švedska državi z najboljšimi in najbolj stabilnimi okviri integracije.
• področja, na katerih je med letoma 2017 in 2019 zabeleženih največ pozitivnih sprememb, so socialna varnost, zaposlovanje, zdravstvo in izobraževanje, področja, ki pa so za begunce in njihovo integracijo najmanj ugodna, pa so še vedno nastanitev oz. iskanje stanovanja (javnih stanovanj praktično ni), zaposlovanje in poklicna usposabljanja.

V Sloveniji smo torej v obdobju od 2017 do 2019 zabeležili nekaj pozitivnih sprememb, vendar se bojim, da bomo v naslednjem NIEM poročilu žal zabeležili nazadovanje na številnih področjih in zaostritev ne samo integracijskih temveč tudi migracijskih politik širše. Prva takšna negativna sprememba se že obeta in sicer trenutna vlada predlaga zelo sporno spremembo Zakona o tujcih, ki ni v skladu z Ustavo. Naslednji pa bo verjetno na vrsti Zakon o mednarodni zaščiti.

Pripravila: Maja Ladić, Mirovni inštitut

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorja_ice in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve ali platforme SLOGA.

Prispevek Razmišljanje: Svetovni dan beguncev je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Od začetka leta 2014, ko je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), ki deluje pod okriljem Združenih narodov, začela opazovati in beležiti migracije v Sredozemlju, je med poskusom prečkanja morja iz držav Afrike v države Evrope umrlo več kot 15 500 ljudi. Upravičeno lahko sklepamo, da je število verjetno še večje, ker nihče ne beleži, koliko ljudi se dejansko odpravi na življenje ogrožajoče prečkanje morja v neprimernih plovilih.

Ko smo prispeli na Lampeduso, smo hitro ugotovili, da na otoku ne vladajo izredne razmere. Na lokalno letališče vsak dan prileti nekaj potniških letal, ki pripeljejo (večinoma) italijanske turiste, ki pridejo na oddih in uživajo na peščenih plažah. Ko sem se kot spremljevalec skupine aktivistk sprehodil po mestu in prehodil glavno ulico, ki se raztega čez skoraj celo mesto, sem dobil občutek, da bi lahko bil v katerem koli drugem južnem italijanskem obalnem mestu. Upokojenci v senci stavb na ulici opazujejo mimoidoče, na glavnem trgu ulični trgovci prodajajo cenene spominke, v pristanišču ribiči pripravljajo opremo pred odhodom na odprto morje, mladi fantje pa kljub veliki konkurenci pametnih telefonov vseeno poskušajo na vespah pridobiti pozornost deklet pred cerkvijo. Izredno stanje, ki ga slikajo mediji in politiki, se na ulici ne opazi. To seveda ne pomeni, da prebivalci Lampeduse ne občutijo sprememb, ki so se zgodile v zadnjih letih. Če jih kdo občuti in vidi neposredno, so to prav oni. Vendar resne grožnje njihovemu standardu ne predstavljajo prišleki, ki se uspejo v obupnih pogojih prebiti do otoka. Domačini se bolj kot prebežnikov želijo otresti negativne podobe, da je na otoku izredno stanje in pozivajo k večji solidarnosti znotraj EU, kjer se veliko držav otepa kakršne koli solidarnosti z državami na jugu, ki zaradi geografske lege predstavljajo ne samo vstopno točko za Italijo, temveč vso Evropsko unijo. Srednješolci z Lampeduse, s katerimi so se srečale tudi aktivistke iz Slovenije, so pojasnjevali, da prebivalci niso jezni na Afričane, ki bežijo pred preganjanjem in pomanjkanjem, temveč so jezni in razočarani nad Evropejci, ki ne izpolnjujejo obvez, h katerim so se države zavezale znotraj EU, če osnovne človeške solidarnosti ljudi v najbogajtejših državah sveta niti ne omenimo. Poleg ribarjenja namreč velik del lokalnega gospodarstva predstavlja turizem, ki zaradi senzacionalističnega poročanja o »nevarnosti«, »invaziji« in »izrednih razmerah« trpi izgube. Sistem procesiranja prišlekov je namreč utečen že do te mere, da tihotapci ljudem na čolnih dajejo navodila, da pred obalo Lampeduse počakajo obalno stražo. Ta jih preda italijanskim organom, ki v sodelovanju z evropskimi organi, Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in IOM vodijo postopke ugotavljanja statusa. Iz sprejemnih centrov so ti ljudje premeščeni v migracijske centre po Italiji, od koder so nato nekateri premeščeni v okviru evropskega sistema premestitev in UNHCR-jevega sistema preselitev.

Na žalost nimajo vsi, ki se na obalah Libije in Tunizije odpravijo na nevarno pot, enake sreče. V Libiji obalna straža s finančno in materialno podporo Evropske unije namreč prestreza čolne, ljudi z njih pa vrača v Libijo v razmere, kjer so žrtve nesankcioniranih posilstev, umorov, izsiljevanja, ugrabitev ter prisilnega sodelovanja v oboroženih konfliktih. Prav tako so po poročanju Komisije za Libijo (ustanovljene s strani Varnostnega sveta Združenih narodov), dokumentirane kršitve človekovih pravic neposredno s strani libijske obalne straže vključno z usmrtitvami in mučenjem. To je razlog, da čolni odrinejo večinoma ob večernih urah, ko se na morje spusti tema. Tudi tisti, ki se prebijejo iz območja nadzora libijske obalne straže, še zdaleč niso na varnem. Večina čolnov je namreč neprimernih za plutje in so po vrhu preobremenjeni, da bi uspeli varno priti do katere od varnih obal na italijanskih otokih. Veliko čolnov se tako potopi ali v paniki obrne sredi morja, kjer jih zaradi izjemno agresivnega nastopa italijanskih oblasti pod nekdanjim notranjim ministrom Salvinijem ne rešujejo niti evropske uradne mornarice (operacija Mare Nostrum, ki je bila zagnana po grozoviti tragediji manj kot kilometer stran od italijanske obale, v kateri je utonilo več sto ljudi, je bila ustavljena že po enem letu), niti plovila mednarodnih organizacij, ki so jih italijanski organi pregona skoraj vse prisilili v ustavitev svojih operacij. Tako je usoda ljudi na morju odvisna samo še od naključja, ali jih bodo mogoče prestregle mimoidoče ladje italijanskih ribičev. Ti so se v grozoviti situaciji na morju izkazali za zadnji branik humanosti. Čeprav mednarodno pomorsko pravo zavezuje prav vsa plovila na morju, da pomagajo brodolomcem, obstajajo kredibilna poročila, da se mimoidoče ladje izogibajo reševanju. Ribiči, ki na morju preživijo velik del dneva, brodolomcem pomagajo ne glede na dejstvo, da je zaradi Salvinijeve zakonodaje ta pomoč po ovinkih postala kriminalizirana. Kot je povedal Carlo Giarratano, eden od mnogih italijanskih ribičev, ki okrutnih kazni za pomoč migrantom ne upoštevajo, v intervjuju za Guardian, »ne bi nikoli več zbral poguma, da se soočim z odprtim morjem, če bi ignoriral klice na pomoč.«.

Razmere, v katere se odpravijo ljudje iz severnih obal Afrike so izjemno nevarne, njihova usoda pa je odvisna od velikega števila naključij, na katera sami nimajo nikakršnega vpliva. Kot smo slišali v pričevanjih preživelih brodolomcev, se ljudje zavedajo, kakšna velika nevarnost jim preti, če ne znajo plavati, a se vseeno v temi odpravijo na odprto morje v razpadajočem čolnu. Kljub izjemni nevarnosti  se ti ljudje vseeno odločijo, da bodo vseeno preizkusili srečo, ker so razmere v Libiji tako slabe, da življenje-ogrožajoča pot na Lampeduso še vedno predstavlja boljšo alternativo. Da so razmere v Libiji slabe in zakaj je za veliko ljudi v Afriki zavestna odločitev za nevarno pot še vedno najbolj smiselna alternativa, smo lažje razumeli na podlagi številnih pričevanj ljudi iz različnih držav, ki so preživeli nevarno pot čez morje. Za nekatere mlajše udeleženke in udeležence, ki so prvič v živo pred sabo videli dejanske ljudi, ki so utrpeli grozote, za katere Evropejke in Evropejci slišimo samo po radiu ali po TV, so bila pričevanja čustveno intenzivni dogodki. Solze staršev, ki po enem letu še vedno niso izgubili upanja za dva otroka, izginula med brodolomom v morju sredi noči, se v živo človeka dotaknejo močneje, kot pa najbolj nazorne statistike.

Situacija se v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti ne bo radikalno izboljšala. Mnogim Evropejcem se zdi problematika neregularnih migracij čez Sredozemlje zaradi izjemne kompleksnosti neobvladljiva, reševanje pa otežujejo politične stranke, ki s poenostavljenimi populističnimi rešitvami probleme povečujejo, čeprav za hitro posredovanje obstajajo strokovno pripravljeni načrti ukrepanja. Koordinirano ukrepanje evropskih držav bi breme in odgovornost ukrepanja porazdelilo iz prekomerno obremenjenih držav na evropskem jugu na obvladljive prispevke vseh evropskih držav. Za krizo človečnosti v Sredozemlju poznamo rešitve, ki pa jih vlade evropskih držav niso sposobne ali voljne sprejeti in udejanjiti (primer predloga kriznega ukrepanja za evropske države Amnesty International in Human Rights Watch lahko preberete tukaj).

Trenutno je na svetu približno 26 milijonov beguncev, večina jih je nastanjenih v partnerskih državah. V luči projekcij IOM-a in IPCC-ja (Mednarodna komisija Združenih narodov za podnebne spremembe), ki napovedujejo do leta 2050 približno 50 milijonov dodatnih okoljskih beguncev, je zastrašujoče dejstvo, da unija najbogatejših držav na svetu, kjer je doma pol milijarde ljudi, ni sposobna sistemsko in v skladu s sprejetimi standardi človekovih pravic in mednarodnih zave oskrbeti približno 60 000 migrantov, ki bodo v letošnjem letu po neregularnih poteh prišli v Italijo, Španijo in Grčijo.

Na jutro, ko smo mladinske aktivistke in aktivisti, mentorji in predavatelji skupaj z naključnimi italijanskimi turisti na rednem letu odpotovali z otoka v udobnem letalu, nas je ulovila novica, da se je ponoči blizu otoka prevrnil še en čoln s približno petdeset ljudmi. Med 13 trupli, ki so jih že našli, so bile same ženske. Epiloga tragedije v Sredozemlju ni še nikjer na vidiku.

Pripravil: Samo Selimović, Amnesty International Slovenije

Prebivalci Lampeduse so v znak solidarnosti in kot upor proti nehumanim kaznim, ki jih prejemajo ribiči, ki brodolomcem rešujejo življenja in jih pripeljejo v italijanska pristanišča, zagnali akcijo #iosonopescatore (v prevodu »Tudi jaz sem ribič).

3. 10. 2013 je manj kot kilometer stran od obale Lampeduse življenje izgubilo več sto ljudi. Tragedija na žalost ni bila izoliran dogodek, IOM ocenjuje, da je od leta 2014 v Sredozemskem morju izgubilo življenje že več kot 15 000 ljudi. Preživeli brodolomci, prebivalci Lampeduse ter predstavniki različnih humanitarnih organizacij iz celotne Evrope smo obeležili tragedijo s spominsko slovesnostjo na kopnem in na morju.

Yosef and Teame sta preživela tragedijo 3. oktobra 2013. Povedala sta, da je v popolni temi nekdo na preobremenjeni ladji z več sto ljudmi zažgal odejo v upanju, da bi ogenj v temi videla obalna straža in ladjo prišla rešiti. Ogenj se je razširil, med bežanjem ljudi z ene strani ladje na drugo pa se je ta potopila in s sabo pod morje potegnila več sto ljudi.

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Raje smrt v morju kot mučenje v libijskem taborišču je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Statistike Unesca pravijo, da v svetu 57 milijonov otrok ne hodi v šolo, 103 milijone mladih je nepismenih, 60 % teh pa je žensk. Statistika govori tudi o tem, da 1 leto šolanja dlje za ženske lahko poveča njihov dohodek za 20 % in s tem njihovim družinam omogoči lažje življenje. Možnosti za preživetje otrok izobraženih žensk je za 50 % večja. 4. trajnostni cilj za razvoj predvideva kakovostno izobraževanje kot enega osnovnih gradnikov naslednjega tisočletja. Cilj stremi k temu, da bi do leta 2030 vsi mladi imeli možnost izobraževanja, osnovno raven pismenosti, in da bi se na splošno izboljšalo stanje ter upoštevanje človekove pravice do izobraževanja.

Če gledamo na izobraževanje iz vidika opazovalcev in tistih, ki smo bili v slovenski kontekst izobraževanja vključeni skoraj 20 let, lahko opazimo mnogo stvari. FRAN (Slovar inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) opredeljuje izobraževanje kot načrtno razvijanje sposobnosti, ki vključuje seznanjanje z dosežki različnih področij človekove dejavnosti. V procesu izobraževanja je njegova uniformnost postala utesnjujoča. Tisti, ki kakorkoli odstopajo od ustaljenega vzorca povprečnega ali nadpovprečnega učenca, se zdi, da so v šolskem prostoru pogosto izgubljeni. Na izobraževanje imajo vedno večji vpliv tudi starši in njihova prepogosto previsoka pričakovanja ter vse večji pritiski na učitelje in izobraževalce.

Zdi se, da je zadnji čas, da izobraževanje premislimo na novo. Da se transformira iz podajanja znanja v usmerjanje, raziskovanje in krepitve veščin ter iskanja inspiracije. V usmerjanje in spodbujanje potencialov posameznika. V spremembo iz uniformnosti v različnost. V tisto, kar naj bi po definiciji izobraževanje bilo – načrtno razvijanje sposobnosti za to, da mladi postanejo najboljša verzija sebe. Velika naloga je za to tudi na strani nas, izobraževalcev, ki moramo preko različnih neformalnih metod navdihovati tudi učitelje v šolah, ki so odprti za sodelovalne procese, za podporo razvoja potencialov mladih. Za to, da pri mladih skupaj spodbujamo pogum, kreativnost, domišljijo, da jim odpiramo prostor in jim ga pomagamo držati, takrat ko sami tega ne zmorejo. Da jim dovolimo, da so jezni, da so žalostni, da gredo skozi pot, ki jih preko frustracije pripelje do novih spoznanj, saj so ravno na tiste svoje dosežke najbolj ponosni. Do velikih stvari v življenju ni lahkih poti. Zato prevzemimo odgovornost in skupaj soustvarimo modele in prostore, ki zares izobražujejo mlade in malo manj mlade v odgovorne, empatične posameznike, ki skupaj soustvarjajo boljši in bolj solidarnostni jutri. In naj zaključimo z mislijo Nelsona Mandele »Izobraževanje je najbolj močno orožje, ki ga lahko uporabiš za spreminjanje sveta«. Uporabimo ga, vsak dan, za to, da spreminjamo svet – na bolje.

Maja Drobne, Kulturno izobraževalno društvo PiNA

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Prihodnost izobraževanja – individualna odgovornost ali družbeni izziv? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Pa vendar ni vse tako črno, in čeprav se mogoče zdi, da se spremembe sploh ne dogajajo, smo bili v tem letu priča kar nekaj dogodkom, ki nas lahko navdajajo z optimizmom. Ne smemo namreč pozabiti, da je bilo to tudi leto največjih globalnih podnebnih protestov, ko se je na ulicah mest po vsem svetu zbralo več milijonov ljudi, ki smo vsi zahtevali eno: »Dovolj nam je čakanja in prelaganja odgovornosti. Zahtevamo ukrepe tukaj in sedaj!« Podnebni štrajki, začeti s strani mladih (ki so dotlej veljali za bolj pasivne pripadnike družbe), so tako pokazali, da nam ni vseeno in da smo kot aktivni državljani pripravljeni zahtevati svojo pravico do zdravega in čistega življenjskega okolja za vse. Podnebno krizo je že razglasilo več evropskih držav; zatem se je za to potezo končno odločil tudi Evropski parlament. V Sloveniji žal na tak korak še čakamo. Hkrati je nujni poziv Vladi Republike Slovenije, naj podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo in jih kot take tudi začne obravnavati, že podpisalo 246 organizacij in skorajda 9000 posameznikov. Vse to nakazuje, da nam je mar.

Spremembe se seveda nikoli ne zgodijo same od sebe; sploh tiste na sistemski ravni ne. Sprijaznimo se – politiki niso nikdar narekovali trendov in tudi tokrat ne bo nič drugače. Vedno je potrebno strinjanje in podpora množice ljudi, ki se skupaj zavzemajo za isto stvar. Le odločitev na kolektivni ravni namreč lahko spodbudi odločevalce, da se zavejo resnosti situacije in sčasoma začnejo ukrepati skladno s tem.

V božično-novoletnem času, ki za mnoge predstavlja tudi čas brezštevilnih zaobljub in nenehnih iskanj odgovora na vprašanje »Kaj vse bo v novem letu drugače?«, je ena od možnih odločitev, ki jih kot posamezniki lahko sprejmemo za prihajajoče leto, tudi zaobljuba o letu brez leta. Kampanja, ki je »vzniknila« na Švedskem in ki počasi, a vztrajno nabira podpornike po vsej Evropi (in tudi drugod), želi sporočiti, da je možno (in nujno potrebno) potovati na drugačen način ter v skladu s tem tudi prilagoditi svoje dopustniške dni. Letenje (oziroma ne-letenje) je namreč izbira, ki lahko v največji meri pripomore k znižanju ogljičnega odtisa posameznika. Če se torej odpovemo enemu povratnemu letu iz Londona do New Yorka, smo na ta način prihranili enako količino izpustov toplogrednih plinov, kakor jih z letnim ogrevanjem svoje hiše proizvede povprečni Evropejec. Poleg tega tako na kolektivni ravni našim odločevalcem sporočimo, da smo se sami pripravljeni spremeniti in da sedaj čakamo na ukrepanje z njihove strani.

Glede na potek dogodkov v letošnjem letu lahko s prepričanjem zatrdim, da se naša globalna skupnost počasi prebuja in da so spremembe na vidiku. Jasno je postalo, da smo se za prihodnost vseh na tem planetu pripravljeni boriti in da odgovora »delamo vse, kar je v naši moči« ne sprejmemo več. Ravno zato na (skorajda) preteklo leto gledam s prikritim ponosom ter z optimizmom zrem v 2020, ki bo zagotovo prineslo še več izzivov. Hkrati pa ne dvomim v to, da jih bomo kot skupnost uspeli premagati. Ker nenazadnje »nihče nima večje moči za spremembo kot skupnost, ki odkrije, za kaj ji je mar«.

Nika Tavčar, Umanotera

* Margaret Wheatley

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Nihče nima večje moči za spremembo kot skupnost, ki odkrije, za kaj ji je mar* je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Kakav je precej zahtevna rastlina z zelo zanimivimi lastnostmi. Rase oziroma obrodi čez vse leto in na istem steblu lahko najdemo tako cvetove kot zrele stroke, ki jih je potrebno nenehno spremljati, negovati in obirati. Rase v vlažni klimi sredi ostalih dreves, ki mu nudijo senco za zaščito. Najdemo ga v pasu 20° severno in južno od ekvatorja, kjer se letne padavine gibljejo med 1000 in 2500 mm. Vročina, visoka vlažnost in zadostna količina padavin predstavljajo ugodne pogoje za rast, kar pa pomeni, da ker s klimatskimi spremembami prihaja do odstopanj, to negativno vpliva na uspevanje rastline. Manj pridelka, manj zaslužka za pridelovalce kakava.

Da bi preprečili zmanjševanje pridelka in kakavovec zaščitili pred boleznimi in zajedavci (ki imajo v takšnih pogojih odlično priložnost za razvoj), se kmetje poslužujejo za okolje in zdravje škodljivih škropiv, insekticidov, pesticidov, gnojil in fungicidov. Zaradi nizkih dohodkov od prodaje kakava in navadno nizke stopnje ozaveščenosti in informiranosti so kmetje primorani poseči po poceni škropivih, ki so jim na voljo. Nekateri med njimi so tudi prepovedani zaradi negativnih vplivov na človekovo zdravje (hormonski motilci, kancerogene snovi ipd.) ter kakovost pitne vode. Nevarnost za okolje predstavlja tudi izsekovanje gozdov v namene drugih oblik industrije (na primer rudarjenje) in kmetovanja (palmovo olje).

Poleg tega, da je delo na plantažah težko in zahteva nenehno delo, so kmetje podvrženi gibanju cen kakava na trgu. Več kot 70 % kakava pridelajo v državah Zahodne Afrike, kljub temu, da rastlina izvorno prihaja iz Južne in Srednje Amerike. Med njimi je daleč največja pridelovalka Slonokoščena obala, na drugem mestu je Gana. Za Slonokoščeno obalo pomeni trgovina s kakavom okrog 40 % prihodkov, kar pomeni, da v veliki meri sloni na tej obliki kmetovanja. Globalno gledano več kot 90 % kakava pridelajo majhni kmetje, katerih zemljišče v povprečju obsega le 4,8 hektarje (približno 4 nogometna igrišča); povedano drugače, od njega je odvisnih ca. 5,5 milijonov majhnih kmetov oz. 14 milijonov ljudi. Povprečno dnevni zaslužek plantažnega delavca znaša manj kot 1,25 USD, kar je pod absolutnim pragom revščine, ki ga je Svetovna banka oktobra 2015 postavila na 1,90 USD. Zaradi visokih stroškov delovne sile in izjemno nizkih prihodkov sta se v državah pridelovalkah razbohotila trgovina z ljudmi in otroško delo.

Zaradi neizsledljivosti in nezmožnosti zajetja trgovine z otroki se njihovo število povečuje, kljub obljubam in nameram držav pridelovalk, da bodo problem do leta 2020 drastično zmanjšale ali odpravile. Po nekaterih podatkih se samo v Gani in na Slonokoščeni obali število otroških sužnjev, ki za svoje delo ne prejemajo plačila, giblje okrog 2,1 milijona, vendar je zaradi nepreglednosti skoraj nemogoče oceniti, kolikšno je realno število. Otroke tihotapijo čez mejo sosednjih držav (Burkina Faso, Mali, Togo, Benin in druge), nekatere družine zaradi bede prodajo otroke tihotapcem, da bi si zagotovile pogoje za preživetje. Otroško suženjstvo krši osnovne otrokove in človekove pravice, kar je ena glavnih osnov za pregon.

Trgovina s kakavom ni vedno bila tako nepravična do pridelovalcev, v 80. letih prejšnjega stoletja je bil kos pogače za pridelovalce bistveno večji in je znašal okrog 16 %. Danes je podoba deleža udeležencev v trgovini s kakavom približno takšna:

• pridelovalci kakava – 6,6 %
• prevozniki in trgovci – 2,1 %
• predelovalci – 7,6 %
• davki in marketing – 4,3 %
• proizvajalci čokolade – 35,2 %
• prodajalci – 44,2 %

Delež, ki ga od trgovine s kakavom prejmejo pridelovalci, se je zmanjšal na račun velikih korporacij, pridelovalk čokolade, in prodajalcev. Korporacije, kot so Mars Wrigley (največja), Mondelez International, Hershey Co, Nestlé SA, Meiji Co Ltd in Ferrero Group, si lastijo več kot dve tretjini dobička od trgovine s kakavom, s špekulacijami na trgu pa dosegajo nihanje cen kakava, kar posledično najbolj občutijo ravno pridelovalci. V luči tega sta se junija letos največji pridelovalki kakava, Gana in Slonokoščena obala, izpogajali za najnižjo odkupno ceno za kakav, ki ostaja nespremenjena ne glede na gibanja na trgu, kar je gotovo premik na bolje.

Najpogostejše vprašanje na mladinski izmenjavi je bilo, kaj lahko kot posamezniki naredimo. Spoznavanje ne le industrije s kakavom, temveč tudi drugih (na primer banane in tropsko sadje, bombaž, kava, čaj), lahko posameznika navda z neprijetnimi občutki, obupom, zmedenostjo, nemočjo in odporom. Morda je vredno omeniti, da imamo kot potrošniki v rokah malo moči in se težko zoperstavimo kolesju kapitalizma. Kljub temu pa lahko dobrine, ki jih uvozimo na Zahod, pričnemo dojemati kot luksuz, ki ga zares ne potrebujemo in ne kot nekaj vsakdanjega in samoumevnega, cenovno dostopnega in stvar, ki nam nekako »pripada.«

Maruša Samobor Gerl,  Zavod Voluntariat

Viri:
    ^{The Observatory of Economic Complexity
    Ways to Cap: Cocoa production in Ivory Coast and the challenge of sustainability
    Business Day: Cocoa exports under threat due to tremors in Ivory Coast’s banking system
    Opinion Front: These are 10 Most Traded Commodities in the World
    International Cocoa Organization: The Chocolate Industry
    Focus: Grenko-sladka čokolada
    Wikipedia: Poverty Threshold: Absolute poverty and the Intrenational Poverty Line
    MsKandyrose: Documentary. The Dark Side Of Chocolate (video)
    Africa News: Cocoa industry stakeholders accept price dictated by Ghana, Ivory Coast}

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Temna stran sladkega greha je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V Gano sem vstopila iz Burkine Faso, kjer prav tako vodimo projekt podporništva. Pot iz glavnega mesta Burkine Fasao Ouagadougou do vasi Larabanga je trajala skoraj 14 ur. Ker nisem uspela dobiti avtobusnega prevoza, sem morala potovati s številnimi majhnimi kombiji. Bilo je neznosno vroče – april namreč velja za najbolj vroč mesec v letu. A prijazna večerna dobrodošlica našega lokalnega koordinatorja Fatawa Abdula Abubakarija in dobra večerja pri njegovi mami, sta polepšala zaključek dneva.Ob jutranjem sprehodu čez vas je bilo očitno, kako zelo se je le-ta spremenila od zadnjega obiska pred osmimi leti. V bližini knjižnice je država končno zgradila prvo zdravstveno kliniko v vasi, naslednje leto pa naj bi dobili tudi prvo srednjo šolo – najbližja je bila sedaj v sosednjem mestu Damango. V tem času so do Larabange oziroma do bližnjega nacionalnega parka Mole zgradili tudi cesto, s čimer se je pot iz največjega mesta v regiji Tamale skrajšala iz dobrih 6 na 2,5 uri.

Zaradi povečanega prometa so vzniknile tudi manjše privatne trgovine s hrano in pijačo ter umetniškimi izdelki, hkrati pa se je zaradi večje porabe in neustrezne infrastrukture očitno povečalo tudi smetenje. Na sploh upravljanje s smetmi v Gani ostaja velik problem.

Knjižnica v Larabangi, ki jo Humanitas vodi skupaj z lokalno organizacijo AEDIRG pod vodstvom koordinatorja Fatawa, še naprej ostaja pomemben prostor za branje in učenje. Slednje je še posebej pomembno zaradi dostopa do šolskih knjig, ki jih imajo otroci v knjižnici na razpolago, saj so drage in številnim družinam nedostopne. Knjižnica je predvsem polna ob večerih, ko se vročina poleže, hkrati pa nudi tudi svetlobo tistim, ki doma nimajo elektrike. Naši parterji so pred nekaj tedni knjižnico prenovili, skupaj s hišo za prostovoljce/ke ob strani in ki, kadar lokalnih ali mednarodnih prostovoljcev ni, služi tudi turistom.

Število otrok, vključenih v program podporništva, je v primerjavi z ostalimi lokacijami majhno, čeprav zato nič manj pomembno, saj šolanje za številne družine še vedno ostaja težje dostopno. Ker je število podpornikov našega programa v zadnjih letih upadlo, je danes botrskih otrok v Larabangi le 25. Med njimi je veliko deklet, ki pa so bile zelo sramežljive in so na moja vprašanje raje kimale kot odgovarjale. A vseeno so mi uspele povedati, kaj jim v šoli dela težave (predvsem matematika), kako doma pomagajo kuhati in delati na polju, pa tudi, da se v prostem času veliko učijo, še posebej tiste, ki jih letos čaka končni izpit.

Iz Larabange sem pot z avtobusom nadaljevala v glavno mesto Akra na jugu države, kamor sem šla na obisk k našemu partnerju Ebenezerju Parditeyu, direktorju organizacije EHT-Network. Gre za naš največji program podporništva, čeprav je tudi tu število botrov v zadnjih letih upadlo. Ne glede na to, je v program na jugu Gane – v mestu Akra z okolico in vasi Busua in sosednjimi vasmi – še vedno vključenih skoraj 150 otrok, ob tem pa potekajo tudi številni projekti, namenjeni lokalni skupnosti.

Akra je danes več milijonsko mesto, gradnja je nenehno v teku in mesto se hitro širi. Zaradi velikosti, onesnaženosti, prometa in hrupa, je zato zelo dobrodošel obisk v Zeleni vasi. Gre za projekt, ki ga je zasnoval Ebenezer. Zelena vas se nahaja na obrobju Akre pod manjšimi hribi, na katerih je rastje še vedno bujno, kar je neprecenljivo. Nenadzorovana sečnja dreves je namreč v Gani izredno velika težava. Prav zato je Zelena vas dobrodošel projekt, saj opozarja na pomen varovanja naravnega okolja, z ekološko pridelavo zelenjave in sadja, kjer sodeluje tudi Humanitas, pa opozarja na pomen naravi in zdravju prijazne kmetijske pridelave. Pri vrtnarjenju trenutno sodelujejo tudi otroci, vključeni v naš program podporništva. Na ta način se učijo ekološke pridelave, hkrati pa tudi delovnih navad in delovanja v prid skupnosti.

Ob sobotah Zeleno vas obiščejo številne družine, ki pridejo kupit sveže ribe iz ribje farme, a mnogi ostanejo na farmi dlje časa, da uživajo zeleno okolje in klepetajo z ostalimi obiskovalci in obiskovalkami. V času svojega obiska sva z Ebenzerjem obiskala tudi Busuo, manjšo vas ob morju, ki je zaradi svoje lokacije tudi popularna turistična točka. Regija je zaradi odkritja nafte in plina v zadnjih letih postala pomembna tudi za številne tuje investicije. Pot od regionalnega središča Takoradi v Busui, kjer je včasih raslo bujno zeleno rastje, ki so ga danes nadomestile tovarne velikih korporacij kot so Caterpillar in Halliburton, cesta pa je zaradi nenehnega tovornega prometa v vedno slabšem stanju.

V Busui vodimo knjižnico, namenjeno lokalni skupnosti. Del knjižnice je zadnje leto namenjen tudi zdravstveni ambulanti – edini zdravstveni ustanovi v bližnji okolici. Zdravniške sestre in bratje v ambulanti opravljajo cepljenja za otroke in odrasle, izvajajo redne preglede, zdravijo raznorazne bolezni, izvajajo ozaveščanja o higieni, vodijo pa tudi poseben program za mladostnike, saj je najstniška nosečnost razširjen problem. Slednje vključuje predvsem svetovanje in pogovor z mladimi, ozaveščanje o spolnosti in kontracepciji, ter izobraževanje po šolah v okolici. Vodja ambulante pove, da se veliko najstnikov obrača na njih, od lanskega leta pa se je zmanjšalo tudi število najstniških nosečnosti v skupnosti. 

S programom podporništva želimo podpreti naše partnerje pri izvajanju dejavnosti, ki stremijo k trajnostnemu razvoju lokalne skupnosti in k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Kljub številnim uspehom mnogoterih lokalnih iniciativ izzivi ostajajo, še posebej skladnost teh iniciativ z državnimi politikami, ki še vedno, kljub zavezam, prepogosto spodbujajo razvojne strategije z negativnimi vplivi na okolje in prebivalstvo.

Barbara Vodopivec, Humanitas

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Humanitas na obisku pri partnerskih organizacijah v Gani je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Nekateri politiki in mediji (tudi v Sloveniji) nas poskušajo prepričati, da večina vseh teh ljudi prihaja (ali je že prišla) »k nam« v Evropo. To ne drži. Več kot 80% vseh beguncev namreč ostane v sosednjih državah in to predvsem v državah globalnega Juga. Le redki uspejo do trdnjave Evrope. Zakaj? Ker je izjemno težko priti do Evrope, še težje pa v Evropo in v EU države. Ne verjamete? Vsem nam, ki smo se rodili v »pravih« delih sveta in držimo v rokah »prave« potne liste, res ni težko. Mi lahko potujemo kamorkoli želimo. A za večino ljudi na svetu to ne velja. Mnogi izjemno težko potujejo zgolj v sosednje države, kaj šele v države EU, ki imajo izjemno rigidna pravila in za večino ljudi z globalnega juga izjemno zaprta vrata.

Države, ki gostijo največje število beguncev, so: Turčija (približno 3,7 milijonov beguncev), Libanon (pr. 1,5 miljona), Pakistan (pr. 1,4 milijona), Uganda (pr. 1,2 milijona), Sudan (pr. 1,1 milijon) in Nemčija (pr. 1,1 milijon), ki so (z izjemo Nemči je) tudi vse »sosednje države«. Glede na število ljudi, ki so zaradi politične, gospodarske in humanitarne krize prisiljeni zapustiti Venezuelo, bi morda na ta seznam držav kmalu lahko uvrstili tudi Kolumbijo.

Nikakor ni moj namen tehtati med različnimi vojnimi/kriznimi žarišči na svetu, vendar se mi vseeno zdi pomembno omeniti, da mednarodna skupnost nedvomno veliko pozornosti namenja nekaterim – tistim, ki iz takšnega ali drugačnega razloga posegajo v geopolitične interese držav globalnega Severa – in zelo malo ali skoraj nič pozornosti drugim – tistim, ki se odvijajo recimo na območjih, kjer ni nafte ali drugih naravnih virov, po katerih bi pohlepno posegale države globalnega Severa. Ena takšnih je bila recimo Ruanda, ko je leta 1994 mednarodna skupnost »obrnila hrbet« in dopustila genocid nad Tutsiji.

Naj se vrnem k trditvi, da je izjemno težko priti do Evrope, še težje pa v Evropo in v EU države. In kaj potem, ko nekomu uspe priti v trdnjavo Evropo ali celo v eno izmed EU držav ali celo v prav željeno EU državo (Slovenijo?)? Ali imajo potem ljudje razlog za »praznovanje«? Nekateri prav gotovo – vsaj z vidika, da so uspeli zbežati in pribežati (in pri tem ostati živi). Nekateri kljub temu ne morejo praznovati, saj so izgubili preveč dragocenih ljudi, videli preveč groznih reči, ki jih še vedno preganjajo, in izgubili smisel v življenju, ki ga ni enostavno ponovno najti.

Brez tega pa življenje težko ponuja razloge za praznovanja. In kako je iskati nov smisel v življenju v Sloveniji? Nimam odgovora. Odgovorov je toliko, kot je begunk_cev. Predlagam vam, da sami vprašate katero ali katerega izmed teh nekaj begunk_cev, ki živijo med nami (ni jih težko spoznati, Slovenija je zelo majhna!). Od leta 1995 do (junija) 2019 je v Sloveniji mednarodno zaščito dobilo samo 858 oseb (za ilustracijo – to je približno toliko, kot je prebivalcev majhne vasi, iz katere prihajam jaz). Nekatere od njih so se iz Slovenije potem odselile, tako da po podatkih Urada za sprejem in integracijo migrantov trenutno v Sloveniji živi samo okrog 570 oseb z mednarodno zaščito. Za primerjavo – v Sloveniji živi več kot 176.000 ljudi, ki niso slovenski državljani. Begunci torej predstavljajo približno 0,32% vseh migrantov / tujcev / priseljencev ali kakor koli že imenujemo to skupino ljudi, ki se mora (hoče) v slovensko družbo vključiti (integrirati ali asimilirati?).

V okviru projekta »Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije (NIEM)« smo pripravili poročilo o izvajanju politik integracije upravičencev za mednarodno zaščito v Sloveniji, nato pa še primerjalno poročilo, ki zajema 14 EU držav. Obe poročili temeljita na podatkih za leto 2016, saj se je raziskava izvajala v letu 2017, poročili pa pisali potem v letu 2018/2019. Projekt NIEM temelji na predpostavki, da bi moralo oblikovanje migracijske in integracijske politike temeljiti na zanesljivih uradnih podatkih – statističnih, pravnih, upravnih, finančnih in podatkih o javnih politikah. Brez tovrstnih informacij je težko oblikovati racionalno politiko, zato je pomembno ustvarjati in izvajati »politiko, ki temelji na dejstvih«, tj. politiko, ki temelji na znanju in empiričnih dokazih.

Znotraj raziskovalnega dela projekta je bilo razvito orodje za spremljanje in celostno vrednotenje integracije upravičencev do mednarodne zaščite ter za prepoznavanje dobrih praks in ovir pri integraciji beguncev. Glavne ugotovitve primerjalne študije (nekakšno povprečje stanja v 14 EU državah):

• Kakovost politik integracije oseb z mednarodno zaščito se, kljub standardom, ki jih določa pravo EU in mednarodno pravo, od države do države zelo razlikuje. Evropa še zdaleč ne zagotavlja enakih pogojev za begunce, da bi dosegli boljše življenje.
• Med sektorji, ki si najbolj prizadevajo pomagati, sta v večini držav zdravstveni in izobraževalni sektor. Veliko težje je za
• begunce na področju nastanitve (javna stanovanja), zaposlovanja in usposabljanja.
• Države so veliko boljše pri zagotavljanju dostopa do pravic kot pri izvajanju politik in ukrepov, ki potem v praksi zagotavljajo uživanje teh pravic (torej integracijo).
• Administrativne ovire so zelo razširjene, zlasti pri dostopu do stanovanj.
• Eden največjih izzivov evropskih držav je usklajevanje politik in vključevanje lokalnih prebivalcev in beguncev v oblikovanje rešitev.
• Za razvoj in izvajanje svojih politik večina nacionalnih vlad ne deluje v partnerstvu s civilno družbo ter lokalnimi in regionalnimi vladami.

Tudi pri nas ne vem, če se vlada zaveda pomena in pomembnosti delovanja civilne družbe. V Sloveniji deluje kar nekaj organizacij/iniciativ civilne družbe (in posameznikov), ki si prizadevajo za izboljšanje integracijskih možnosti za begunce (in migrante), ki nudijo različne oblike podpore pri vključevanju v družbo in ki begunce ne tretirajo kot nemočne žrtve temveč kot sebi enako-
vredne ljudi z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ki jih vsak od nas ima. Pogo- sto namreč opažam (tudi v medijih), da se od beguncev (migrantov) pričakuje, da so prijazni, delovni, vljudni, spoštljivi, pošteni, talentirani, izjemni (in še kaj) ter da nimajo oz. vsaj ne kažejo nobenih slabih lastnosti. Zakaj že?

Maja Ladić, Mirovni inštitut

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Svetovni dan beguncev je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V kontekstu trenutnega dominantnega razvojnega diskurza – Agende 2030 za trajnostni razvoj – je cilj »odpraviti vse oblike in razsežnosti revščine ter lakote in zagotoviti, da bodo vsi ljudje lahko dostojno, enakopravno in v zdravem okolju izkoriščali svoje danosti«. Uspešnost razvojnih programov, strategij ali politik bi torej morali gledati na samem dnu družbene lestvice. Ker pa je revščina izrazito feminizirana oziroma uspoljena, je ključno pogledati, kakšne učinke imajo razvojne strategije na (revne) ženske. S tem se ukvarjam v svoji doktorski disertaciji, ki jo žal ob (plačanem) delu v službi in (neplačanem) skrbstvenem delu doma, pišem s polžjo počasnostjo. V okviru terenske raziskave v Ruandi sem intervjuvala ženske, ki opravljajo delo hišnih pomočnic (najpogosteje jim v Ruandi rečejo kar house-girls ali domestic). Predvsem gre za mlajše ženske oz. dekleta iz revnih družin iz ruralnega okolja, ki se niso imele možnosti izobraževati (ali pa so izobraževanje morale prekiniti) in so se preselile v glavno mesto Kigali, kjer so se (neformalno, brez pogodbe) zaposlile kot house-girls. Praviloma pri družinah, za katere delajo, tudi živijo in to pomeni, da najpogosteje nimajo urnika dela, ampak morajo biti na razpolago od ranega jutra do poznega večera, noči. Opravljajo vsa opravila v hiši in okrog nje ter skrbijo za otroke. V družbi imajo izjemno pomembno vlogo, saj opravijo veliko večino skrbstvenega dela, kar staršem omogoča čas za delo, izobraževanje, usposabljanje, prosti čas itd. Ruanda se ponaša z uspehi na področju enakosti spolov, v parlamentu ima daleč največji delež žensk na svetu. A emancipacija žensk v Ruandi poteka tudi na račun house-girls, saj se obveznosti in skrbstveno delo namesto porazdelitve na partnerje prenese na te mlade ženske, ki so plačane nekje od 5 do 50 eur na mesec (redke imajo srečo, da prejemajo več). Kljub (pre)dolgim delovnikom ostajajo revne. In brez kakršnih koli delavskih pravic. Le kaj one praznujejo 1. maja?

Namesto daljšega razmišljanja o delu (dostojnem, plačanem, neplačanem, nedostojno plačanem, formalnem, neformalnem, fleksibilnem, prekernem, prisilnem …) sem se odločila deliti zgodbo prijateljice Aminathe, ki je delo hišne pomočnice opravljala v preteklosti. Na to obdobje ima slabe spomine. Najin zadnji pogovor v živo pred skoraj štirimi leti, ko sem že neštetič bila pri njej na večerji (med vsemi mojimi obiski Ruande je skrbela predvsem za to, da ne bom lačna), je začela tako: »Moja največja želja je, da bi moja otroka pridobila dobro izobrazbo in imela boljše življenje. Jaz nisem imela možnosti hoditi v šolo in zato sem morala opravljati težka dela, ki niso bila dostojno plačana.«

Aminatha se je leta 1968 rodila v Demokratični Republiki Kongo. Njeno otroštvo je bilo težko, oče je umrl, ko je bila stara dve leti. Med petimi otroki v družini je samo ena sestra hodila v šolo, drugi niso imeli te možnosti. Aminatha se torej v otroštvu ni učila niti pisati niti brati. Kljub težkemu otroštvu pravi, da je življenje takrat bilo bolj mirno, prijetno in v veliko pogledih tudi lažje kot danes, ob vsej tehnologiji, ki nam je na voljo. Pravi, da ima ta tudi številne negativne učinke na družbo.

Zaradi težke situacije v družini se je veliko selila in hitro je začela delati – predvsem kuhati. Še danes zelo rada kuha in vsi pravijo, da je najboljša kuharica daleč naokoli.

Pri 18-ih letih je začela delati kot house-girl – hišna pomočnica. Čistila je, kuhala, skrbela za otroke in delala, kar se je od nje zahtevalo. Zaradi vojne v D. R. Kongo je leta 1998 veliko ljudi bežalo v Ruando. Tudi njej je prijateljica iz Ruande pomagala, da se je s 3-letnim sinom preselila v Kigali. Aminatha je bila takrat stara 30 let.

V Kigaliju ji je prijateljica našla delo pri neki družini iz Indije – delala je kot hišna pomočnica. Zbujala se je ob 5. uri zjutraj, da bi bila pri tej družini pravočasno, da jim pripravi zajtrk. Potem je cel dan opravljala druga dela v hiši in okrog nje. Domov je hodila po 18. uri, ko je v Ruandi že tema. Njen sin je bil praktično cel dan sam oz. so za njega skrbeli sosedje, ki so mu tudi dajali hrano. Za delo, ki ji je vzelo več kot 12 ur na dan, je Aminatha prejemala plačilo 40 do 50 evrov mesečno. Če je kdaj po nesreči kaj zlomila, so ji odšteli od plače. Če je kdaj zbolela in ni prišla na delo, prav tako. Do nje so se obnašali zelo gospodovalno, ukazovalno in včasih tudi žaljivo. Tako je bilo tudi nekega dne, ko je Aminatha morala na upravno enoto po osebni dokument in je zaradi tega prišla v službo nekoliko kasneje. Ker so bili preveč žaljivi do nje in so jo poniževali, se je tisti dan odločila, da tega ne bo več prenašala ter je odšla. Pustila je službo, ki ji je pobrala večino dneva, a je bila hkrati neformalna, ji ni zagotavljala nobenih pravic, niti zadostnega zaslužka, da bi lahko plačala najemnino in ostale življenjske stroške.

Potem je bila nekaj časa brez službe in so ji pomagali prijatelji. Ker zelo rada kuha in še posebej, ker odlično kuha, se je spomnila, da bi lahko poskusila s prodajo hrane v centru mesta, kjer je veliko pisarn. Doma je zjutraj skuhala, hrano zložila v veliko vrečo in se z moto-taksijem odpeljala v center. Hitro se je razširil glas o njeni odlični hrani in prodaja je šla dobro. Zaslužila je več kot prej. Bila je tudi sama svoja šefinja, nihče ji ni ukazoval ali nalagal vedno več dela, počutila se je na nek način svobodno. Tudi časa za družino ji je ostalo več, saj je bila popoldne do 14. ali 15. ure že doma. Rodila je hčerko Jaziro in nekaj časa je imela dovolj denarja, da so (skromno) živeli. Ampak to delo je bilo delo na črno in je bilo tudi prepovedano. Ves čas je morala paziti, da je ne vidi policija, saj se je zavedala, da bi lahko v skrajnem primeru šla tudi v zapor. Bila je pod pritiskom in stresom, saj se je zavedala, da ima doma dva otroka, za katera mora sama skrbeti. Nekega dne se je ravno usedala na moto-taxi s polno torbo hrane, ko jo je zagledal policist. Vzel ji je vso hrano in jo na njeno srečo zgolj opozoril. Tisti dan je s prodajo na črno zaključila. Zopet je bila nekaj časa brez službe in prihodka. Pomagali so ji prijatelji.

Leta 2007 je že poznala skupino žensk, ki so nato ustanovile Ženski Center Nyamirambo. Leta 2008 je v okviru projektov, ki jih je Ženski center izvajal skupaj z Mirovnim inštitutom, začela delati kot čistilka. Ko je imela čas, se je udeleževala tudi tečaja opismenjevanja in angleščine. Tako se je pri štiridesetih končno naučila brati in pisati. Ker Ženski center sodeluje z Mirovnim inštitutom že okrog 12 let, in ker pogosto tja pridejo tudi prostovoljci iz Evrope ali ZDA in vse pogosteje tudi turisti, je imela možnost vaditi angleščino, ki se je zelo izboljšala in danes Aminatha precej samozavestno komunicira v angleščini. Francosko je znala že od majhnega.

Sčasoma, ko je v Ženskem centru pridobila nova znanja in veščine, je prevzemala tudi vse več dela ter tako postala asistentka predsednice Ženskega centra in koordinatorke projektov. Aminatha pravi, da ji je Ženski center Nyamirambo spremenil življenje.

Trenutno dela predvsem v okviru dveh dejavnosti – turistične in šiviljsko-prodajne. Ženski center ponuja vodeno turo po Nyamirambu, ki poleg razlage o lokalnem okolju vključuje tudi predstavitev Ženskega centra in aktivnosti ter pokušino lokalne hrane pri Aminathi. Vsak teden tako v njen dom prihajajo ljudje iz celega sveta in vsi so navdušeni nad njeno hrano. Tečaj šivanja, ki se je začel v okviru projektov z Mirovnim inštitutom, je NWC leta 2013 nadgradil in razvil v zadrugo po imenu Umutima. Trenutno v tej zadrugi dela več kot 50 žensk, tudi Aminatha. Skrbi za nabavo blaga in drugih materialov, nadzoruje delo šivilj ter pomaga pri prodaji. Dela približno od 8. do 17. ure. Pravi, da delo ni stresno niti preveč naporno, in da zelo uživa. Odnosi v službi so dobri, sproščeni, prijateljski in delo, ki ga opravlja je dostojno ter pošteno plačano. Njena plača sedaj zadostuje za najemnino in ostale življenjske stroške. Edino pri šolnini za otroka je potrebovala oz. še potrebuje pomoč, saj je ta  (še posebej za univerzitetni študij) v Ruandi zelo visoka. Hči Jazira, ki je stara 16 let, hodi v srednjo šolo, sin Jean Claude, ki je star 25 let, pa je s finančno pomočjo (okrog 1.000 eur na letnik) donatorjev iz ZDA doštudiral na Univerzi v Kigaliju.

Ker sama ni imela možnosti hoditi v šolo in je morala zelo mlada začeti delati, si za svoja otroka želi drugačno – boljše – življenje. Verjame, da je ravno kvalitetna izobrazba tista, ki jima bo omogočila dostojno zaposlitev in spodobno plačilo, da bosta lahko skrbela zase ter nekoč morda za svoje družine. Zase pa pravi, da si kljub temu, da v delu pri Ženskem centru Nyamirambo uživa, želi, da bi imela svojo restavracijo ali svojo trgovino z blagom in oblačili. Da bi bila sama svoja šefinja, lastnica svojega majhnega posla.

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Dostojno delo za dostojno življenje? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Nenavadno je, ko na protestu vidiš desetletno dekle z ličnim transparentom v roki, na katerem je z velikimi črkami zapisano »Pustite nam našo prihodnost«. Še bolj nenavadno je, da se deklica, ki je na protest prišla v družbi starih staršev, zaveda nečesa, česar se precej bolj učeni ljudje na visokih položajih v družbi, kot kaže, ne. Dejstva, da ko govorimo o podnebnih spremembah in o njihovih posledicah, ne govorimo zgolj o svoji prihodnosti ali pa o prihodnosti nekega polarnega medveda, ki ga ne bomo videli nikoli, ker živi tam daleč na Arktiki. Dejstva, da podnebne spremembe naznanjujejo možnost, da se človeštvo morda nikoli ne bo seznanilo s stotinami bitij, ki obstajajo nekje na našem prelepem planetu, pa jih še nismo imeli priložnosti spoznati. Na naši Zemlji kot človeška vrsta namreč še nismo dovolj dolgo, da bi pokukali v vse njene kotičke. Pa vendar smo v teh nekaj stoletjih uspeli s svojim delovanjem na novo definirati odnos med človekom in naravo. Antropocen je namreč prva geološka doba, katere glavna značilnost je, da je človek s svojim delovanjem postal eden ključnih vzrokov za spremembe. In to nikakor ni nekaj, na kar smo lahko ponosni – še več, to je absolutni znak za alarm. Ozračje se segreva in prvič smo kot človeška vrsta priča novemu množičnemu izumiranju živalskih in rastlinskih vrst. Vendar je tokrat odgovornost na naši strani. Kar tako zgovorno nakazuje dekličin transparent je torej, da govorimo o preživetju vseh živih bitij na tem planetu, kajti nenazadnje je naš svet uravnotežen le, dokler je vsak njegov najmanjši del v ravnovesju. Ni torej naključje, da je tako tema letošnjega dneva Zemlje, ki ga že skoraj pol stoletja obeležujemo 22. aprila, postala »Zavarujmo naše vrste« (Protect our species).

Sodeč po nekaterih škodoželjnih komentarjih in pokroviteljskem odnosu odločevalcev in prenekaterih medijev do protestnikov, bi lahko sklepali, da so spremembe na individualni ravni dovolj za izhod iz podnebne krize. Mnogi izmed udeležencev Podnebnega štrajka so že pred njim počeli, kar je bilo v njihovi moči, da bi zmanjšali svoj ogljični odtis in s tem svoj vpliv na podnebni sistem in naravo. Prepričana sem, da je kar nekaj posameznikov med samim protestom našlo kakšne nove ideje, kako do okolju bolj prijaznega življenjskega sloga. Vendar na žalost tokrat to ne bo dovolj. Več kot očitno je namreč, da so zadnja desetletja poudarjanja potrošnikove odgovornosti prinesla nezadovoljive rezultate. Breme, ki se prelaga na nas, je enostavno preveliko. Seveda moramo kot posamezniki narediti vse, kar je v naši moči, neizpodbitno dejstvo pa je, da ne moremo storiti vsega, da bomo kos temu civilizacijskemu izzivu. Jasno je, da so potrebne sistemske spremembe, na primer bolj učinkovit javni prevoz, ukinitev okolju škodljivih subvencij, obdavčitev živil glede na njihov okoljski odtis…

Neskončna rast na planetu, ki je končen, je nedvomno nemogoča in kot taka že na začetku obsojena na propad. Zdi se, da se tega zaveda vse več ljudi. To je bilo tudi več kot očitno tisti petek, ko je v zraku kljub temu vel optimizem in ko si na vsakem koraku lahko začutil izredno željo in voljo po spremembah. Spremembah na boljše; spremembah, ki bi vsem živim bitjem omogočale dostojno življenje.

Pot do njih je jasna in boj, v katerega smo se podali, je zagotovo najpomembnejši v našem življenju. Še več, gre za najpomembnejši boj v zgodovini človeštva. In iz njega bomo izšli kot zmagovalci ali poraženci. V primeru neukrepanja v naslednjih letih bo po zagotovilih znanstvenikov to namreč zadnja kriza, ki ji bomo priča. Tega se zaveda na sto tisoče posameznikov, ki so tistega sončnega dne korakali po ulicah premnogih mest. Le kot aktivni državljani, ki se povezujemo in ki delujemo skupaj, lahko namreč dosežemo potrebne premike na boljše. Kajti nenazadnje v naravi nič ne obstaja samo. Tudi mi ne.

*Rachel Carson, 1962

Pripravila Nika Tavčar, Umanotera

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: V naravi nič ne obstaja samo*. Tudi mi ne. je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Zdi se, da je pravzaprav cel marec posvečen ženskemu spolu ali »nežnejšemu«, »šibkejšemu« kot na žalost še prevečkrat preberem. Če smo iz 8. marca, mednarodnega dneva žensk pogosto naredili le praznik za trgovce in se še, več kot 100 let od prve obeležitve, vedno sprašujemo, zakaj to ni le dan, ko ženskam podarimo šopek rož in čokolado, materinski dan praznujemo 25. marca, od druge svetovne vojne naprej, v Sloveniji se je uveljavil po letu 1991.

Porod v Sloveniji je varen, umrljivost novorojenčkov in mater majhna, po rezultatih je Slovenija primerljiva s skandinavskimi državami. V Sloveniji je neonatalna umrljivost, torej prvih 28 dni po rojstvu, najnižja v Evropi in znaša 0,7 na 1000 živorojenih otrok, medtem ko je evropsko povprečje 2,2 na 1000 živorojenih otrok.

Smrtnost mater po svetu pa je nesprejemljivo visoka. Vsak dan okoli 830 žensk umre zaradi zapletov, povezanih z nosečnostjo ali porodom. Skoraj vse te smrti so se zgodile v okoljih z nizkimi dohodki, najstniškimi nosečnostmi in večino bi jih bilo mogoče preprečiti. Vsak dan rodi več kot 20.000 deklet, mlajših od 18 let, ki prihajajo iz držav z nizkimi in srednjimi dohodki.

Kar 99 % smrti mater se zgodi v državah globalnega juga. Več kot polovica teh smrtnih primerov se zgodi v podsaharski Afriki, skoraj ena tretjina pa v južni Aziji. Veliko število smrti mater na nekaterih območjih po svetu odraža neenakost pri dostopu do zdravstvenih storitev in opozarja na vrzel med bogatimi ter revnimi. Več kot polovica mater umre v krhkih okoljih, kjer so humanitarne potrebe zelo velike. Neenak dostop do zdravstvenih storitev za ženske je kruta resničnost tudi v Evropski uniji, v kateri 1 od 10 žensk v prvih mesecih nosečnosti nima dostopa do storitev materinske nege.

Ustrezna strokovna oskrba pred, med in po porodu lahko reši življenja žensk in novorojenčkov. Zaradi različnih ukrepov se je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije med letoma 1990 in 2015 umrljivost mater po svetu zmanjšala za približno 44 %. Med letoma 2016 in 2030, kot del ciljev trajnostnega razvoja, je cilj zmanjšati svetovno stopnjo umrljivosti mater na manj kot 70 na 100 000 živorojenih otrok.

Vlaganje v matere prinaša tudi ekonomske prednosti. Številne matere so zaposlene (Slovenija je po odstotku zaposlenih mater ena prvih med članicami EU), matere pa so tudi tiste, ki opravijo večino skrbstvenega neplačanega dela v svojih družinah. Ženske bi lahko ob izboljšanju dostopa do enakih virov in storitev, kot ga imajo moški, po napovedih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), v državah globalnega juga povečale donos na svojih kmetijah za 20 – 30 %. Delež podhranjenih ljudi na svetu bi se tako lahko zmanjšal za 150 milijonov!

Kako to deluje v praksi lahko preberete v zadnji izdaji Najboljših novic iz sveta, posvečenih enakosti spolov. Zgodbe, med njimi prvič tudi zgodbe projektov slovenskih nevladnih organizacij, nosijo sporočila o številnih prizadevanjih za trajnostno usmerjen svet, ki je vedno bolj povezan in soodvisen.

Zakaj bi nam torej moralo biti mar za mame po svetu? Lahko bi vas skušala prepričati, da je vaša akcija potrebna, ker živimo v globaliziranem svetu, v katerem so življenja ljudi močno prepletena in dejanja ljudi na enem koncu sveta vplivajo na življenje na drugem. Da je zaradi te prepletenosti ključno, da se kot posamezniki zavedamo svoje vloge v svetu in prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in dejanja naših skupnosti, držav. S cilji trajnostnega razvoja, zgodovinskim dogovorom mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zaščite okolja za sedanje in bodoče generacije, smo dobili tudi konkretne usmeritve.

Lahko bi. Lahko pa vas le pozovem, da skupaj pomagamo uresničiti zaključne verze Pavčkove pesmi:

… naj ne ostane brez mame

nihče na širnem svetu,

naj žive naše mame,

mame – najlepše na svetu!

Pripravila: Patricija Virtič, platforma SLOGA

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Naj žive naše mame! je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.