Od sprejetja Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 je razvojno financiranje potekalo v pogojih nizkih obrestnih mer in visoke likvidnosti na svetovnih finančnih trgih. To se je z nedavnim preobratom v politikah določanja obrestnih mer zelo spremenilo. Poročilo prinaša trenutne trende, analizo posledic za financiranje trajnostnega razvoja v državah globalnega Juga in oblikovana politična priporočila, kako se lahko države globalnega Juga in njihovi finančni partnerji na severu odzovejo na dvig obrestnih mer.

Ameriška centralna banka Federal Reserve od marca 2022 rekordno hitro in v velikih korakih zvišuje ključne obrestne mere. Zlasti partnerske države so jim morale slediti s še večjimi koraki, da bi ostale privlačne kot naložbene lokacije za nestanovitni kapital in da bi preprečile množične odlive kapitala.

Posledice so ogromne in večplastne. Naraščajoči stroški obresti močno bremenijo proračune partnerskih držav in jemljejo omejena sredstva, potrebna za razvoj in javne dobrine. Beg kapitala in pomanjkanje likvidnosti na svetovnih finančnih trgih pomenita, da partnerske države težko dostopajo do novega kapitala za naložbe v gospodarski razvoj in družbeno-ekološko preobrazbo ali pa le ob previsokih stroških. Število držav, ki so se znašle v akutni dolžniški krizi, hitro narašča.

Optimalna kombinacija instrumentov razvojnega financiranja se spreminja z višino obrestnih mer. Obrat obrestnih mer spreminja tudi razvojno financiranje. Zahteva temeljno spremembo politike. Ker se obrestne mere zvišujejo, je uporaba zasebnega financiranja pod tržnimi pogoji racionalna in dostopna manjšemu številu držav in za manj namenov. Hkrati postajajo pomembnejši kanali financiranja, kot so domače financiranje iz davčnih prihodkov ali zunanje financiranje iz nepovratnih sredstev uradne razvojne pomoči, saj ti niso odvisni od ravni obrestnih mer.

Obrat v obrestnih merah še poslabšuje humanitarno krizo v državah globalnega Juga, kjer so prebivalstvo močno prizadele številne krize na področju energije, hrane, podnebja in koronavirusov. Kratkoročno lahko mednarodna skupnost globalnemu Jugu zagotovi likvidnost, na primer z novo izdajo posebnih pravic črpanja Mednarodnega denarnega sklada (MDS). V partnerskih državah je treba uvesti tudi svežnje pomoči za zaščito ranljivih skupin, naložbe v trajnostni razvoj pa je treba v težkih razmerah še še naprej povečevati. Pravična in učinkovita obdavčitev, odpis dolga in nepovratna sredstva uradne razvojne pomoči lahko povečajo fiskalni prostor za to.

To stanje vpliva tudi na podnebno fiannciranje, namenjeno predvsem podpori ukrepom prilagajanja in blaženja učinkov podnebnih sprememb. Vse to bo prav tako zelo zaznamovalo srečanje pogodbenic Pariškega sporazuma (COP27), ki bo novembra v Egiptu. Pakistan je že izrazil nujnost odškodovanja najbolj ranljivih držav, ki trpijo učinke podenbnih sprememb. Razvite države so se namreč s Pariškim sporazumom zavezale, da bodo za podnebno financiranje mobilizirale 100 milijard USD na leto.

Na podlagi sporočila za javnost GPFE pripravil. AK

Platforma SLOGA je partner projekta #ClimateOfChange, ki ga sooblikuje in izvaja 16 evropskih organizacij civilne družbe. Cilj projekta je prispevati k dvigu ozaveščenosti evropskih državljanov in njihovega kritičnega razumevanja migracij, ki jih povzročajo podnebne spremembe kot eden največjih izzivov današnjega soodvisnega sveta. Projekt sofinancirata Razvojni program Evropske komisije za izobraževanje in ozaveščanje (DEAR) in Ministrstvo za zunanje zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Evropske unije in/ali Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Višanje obrestnih mer še dodatno izpostavlja države globalnega juga je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Prilagajanju podnebnim spremembam je bila na COP26 posvečena resna pozornost. To je nekakšna zmaga za Afriko. Po drugi strani pa sedanje zagotavljanje podnebnih finančnih sredstev za prilagajanje ostaja nezadostno – za prilagoditev podnebnim spremembam bi bilo treba nameniti desetkrat več sredstev. Glas podnebno ranljivih držav je bil v Glasgowu slišan, ne pa tudi uslišan. V končni dokument ni bil vključen instrument za povrnitev škode.

Toda za Afriko je uspeh v podnebnih pogajanjih povezan tudi z iskanjem skupne zgodbe o tem, kaj zeleni prehod pomeni za vse afriške države. Gre za skupno prizadevanje za dosego cilja 1,5. Afriško skupno stališče o podnebnih spremembah postavlja na prvo mesto “prilagajanje” ter “izgubo in škodo” (skupaj z zahtevo, da morajo bogate države zmanjšati emisije). V skupno stališče pa ni vključeno vprašanje energije, saj o tem nimajo skupnega stališča.

Prevladujoča razprava o zelenem prehodu v Afriki se osredotoča na pravico do uporabe nafte in plina pri tem prehodu, kar dodatno otežujejo pereči izzivi, kot sta visoka rast prebivalstva in vse večja urbanizacija.

Komentatorka tudi opozarja, da se afriške države ne smejo zanašati samo na sredstva za podnebne spremembe, ki jih zagotavljajo mednarodni partnerji, temveč morajo tudi v največji možni meri mobilizirati lastna sredstva. To za najrevnejše države, zlasti kratkoročno, ni lahek cilj.

Toda poleg povečanega financiranja je pomembna tudi učinkovita izraba teh sredstev. Trenutno so podnebne spremembe skrb ministrstev za okolje, v prihodnje morajo biti integrirane v delo vseh vladnih uradov.

Komentar preberi v celotni na spletni strani ECDPM.

Prispevek COP26: Kakšna naj bo skupna afriška zgodba zelenega prehoda je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Naše pričakovanje je temeljilo na spoštovanju dane besede. Če si se zavezal (glej točko 98) pred globalno skupnostjo, da boš nekaj naredil, si to tudi dolžan storiti. Z dano besedo spodbudiš pričakovanja in vplivaš na strateško odločanje drugih. Z neizpolnitvijo vsem sporočaš, da nate ne morejo računati. Če pa bi naše pričakovanje vezali na vnaprej znane interese posameznih pogodbenic, potem bi pričakovanja morali prilagoditi. Navzdol. Na srečo na srečanjih pogodbenih velja (izjemno pomembno) formalno pravilo, da se odločitve sprejemajo soglasno. Pomembno zato, ker to pravilo zagotavlja moč tudi najmanjšim in najšibkejšim, da lahko vplivajo na končne odločitve in dogovore.

Albin Keuc, direktor Platforma SLOGA

Kot so zapisali v Umanoteri, je eden največjih neuspehov konference, “da ni bil dosežen napredek pri vzpostavitvi mehanizma za finančno podporo skupnostim, ki katastrofalne in nepovratne posledice ekstremnih vremenskih dogodkov doživljajo že danes. Bogate države so se v Glasgowu ponovno izognile svoji odgovornosti.” Rečeno z drugimi besedami: cilja, da zagotovimo za podnebne finance 100 milijard USD do 2020, ne bomo izpolnili. To se bo zgodilo 2023. Vmes je preteklo 14 let od dane obljube.

Po drugi strani so fosilna goriva prvič neposredno zapisana v besedilu končne odločitve (glej točko 36). Predlagana opustitev rabe fosilnih goriv se je v pogajanjih spremenila v zmanjšanje rabe fosilnih goriv, “phasing down” namesto “phasing out“. A vendar je prvič jasno zapisano! Četudi pri nas pravimo, da “beseda ni konj”, so se te besede materializirale na papirju, podpisanem s strani vseh držav. To ne bo ostalo brez posledic.

Slovenija se je pridružila Zavezništvu za krepitev izstopa iz premoga (“Powering Past Coal Alliance”). Pohvalno. Razpravo o tem, ali je jedrska energija primeren vir za nadomeščanje premoga, je tako pred nami.  Pridružili smo se tudi pomembni deklaraciji voditeljev iz Glasgowa o gozdovih in rabi tal. In še kaj.

Vzajemna povezanost sodobnega sveta v soočenju s podnebnimi spremembami razkriva njegovo elementarno ranljivost. Kar počnemo s seboj, vpliva na druge. Zato je pomembno sporočilo, mimo katerega ne moremo in ne smemo, to, da je pot naprej samo v vključevanju vseh, ki imajo pri podnebnih spremembah svoj delež. Zato bo na naslednjem COP-u treba zagotoviti večjo udeležbo mladih, žensk in staroselskih ljudstev ter omejiti prisotnost podpornikov fosilnih goriv na obstranske sejemske prostore.

Za najbolj ranljive države, ki so večinoma tudi države z najnižjimi dohodki, je ključno, da nismo stopili nazaj. Da je obljuba še veljavna. Tudi zato smo na vse poslanske skupine v Državnem zboru naslovili predlog amandmaja k proračunu Republike Slovenije, s katerim bi v letu 2022 za uradno razvojno pomoč namenili 2 milijona EUR več. Vsem smo predtem poslali tudi senčno poročilo AidWatch 2021. Amandma so podprle poslanske skupine SD, LMŠ, Levice in SAB. Za AidWatch so se zahvalili iz NSi. Vlada amandmaja ne podpira.

Američani imajo reklo “put your money where your mouth is”, podloži svoje besede s svojim denarjem. S tem postaneš član kluba tistih, ki stojijo za svojimi besedami. To stabilizira ta naš svet, ki se zdi s tečajev. Če želimo kot država prispevati k stabilizaciji razmer in podpreti razvojno sodelovanje, moramo izpolniti svojo zavezo, da bomo za uradno razvojno pomoč namenili 0,33 % BND.

Za solidarnost besede niso dovolj.

Albin Keuc

***

***

Še več komentarjev Albina Keuca:

Komentar: Modra raba mehke moči

Komentar: Brez vode enostavno ne gre!

Komentar: Ohranjanje in širjenje vrednot ali o prihodnosti Evrope

Komentar: Krepitev multilateralizma ali razdeljeni svet

Komentar: Kigali, Rim, Glasgow

Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« financira Evropska unija in izvajajo Združenje nemških razvojnih in humanitarnih nevladnih organizacij (VENRO), Portugalska platforma nevladnih razvojnih organizacij (Plataforma ONGD), SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, ter Evropsko združenje nevladnih organizacij za pomoč in razvoj (CONCORD). Projektne aktivnosti v Sloveniji sofinancirata Evropska unija, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za javno upravo (iz Sklada za nevladne organizacije). Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev.

Prispevek Komentar: Solidarnost po Glasgowu je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V sporočilu za javnost so v Umanoteri med drugim zapisali:

“Pričakovanja javnosti do vlad pred COP26 so bila upravičeno velika, vendar tudi precej nerealna. Trenda naraščanja globalnih emisij toplogrednih plinov namreč še nismo niti zaustavili, kaj šele zaobrnili. Ukrepi v nacionalnih načrtih, ki so jih predložile države na COP26 – tudi če bi bili ti v celoti izvedeni – še vedno vodijo v povečanje emisij do leta 2030. Potrebni so večji prispevki držav za kratkoročno in srednjeročno zmanjšanje emisij in učinkovite politike za dejansko uresničitev takšnih ambicioznejših ciljev.”

Zato je po mnenju Umanotere največji dosežek COP26 dogovor, da se bodo države že od leta 2022 dalje letno vračale za pogajalsko mizo z namenom povečanja ambicioznosti nacionalnih prispevkov.

Eden od ključnih sklepov COP26 poziva države, naj pospešijo razvoj, uvajanje in razširjanje tehnologij ter sprejetje politik za prehod na energetske sisteme z nizkimi emisijami. Globalnega segrevanja ne moremo zaustaviti pri 1,5 °C brez popolne opustitve premoga, opozarja Umanotera, “zato je eksplicitna navedba fosilnih goriv v zaključnem dokumentu konference zgodovinska.”

Po drugi strani pa je po mnenju Umanotere eden največjih neuspehov konference ta, da ni bil dosežen napredek pri vzpostavitvi mehanizma za finančno podporo skupnostim, ki katastrofalne in nepovratne posledice ekstremnih vremenskih dogodkov doživljajo že danes. Bogate države so se v Glasgowu ponovno izognile svoji odgovornosti.

»Če pričakujemo, da se bo na podnebni konferenci nenadoma oblikovala svetovna vlada s strogimi cilji za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter z oprijemljivimi ukrepi za njihovo izvedbo, bomo vsakič znova razočarani. V skladu s Pariškim sporazumom sta blaženje podnebnih sprememb in finančna podpora najbolj prizadetim državam na koncu odvisni od pripravljenosti za sodelovanje vseh držav podpisnic. Res je, da smo na COP26 videli premalo dobre volje in sodelovanja. Toda tudi boljše končno besedilo ne bi spremenilo dejstva, da se na koncu vsa implementacija dogaja na nacionalni ali celo lokalni ravni. Besede svetovnih voditeljev resnično niso dovolj ambiciozne. Vsi mi pa lahko spregovorimo skozi naša odločna dejanja – kot menedžerji, kot lokalni politiki in kot državljani.«

Jonas Sonnenschein, Umanotera 

Več na spletni strani Umanotere.

Prispevek Umanotera: Med zavezami COP26 in potrebnimi ukrepi zeva velika  vrzel je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Ta sredstva bodo po njegovih besedah nujna tudi za obvladovanje posledic, vključno z močnejšo vročino, vse večjimi sušami ter močnejšimi neurji in poplavami, ki porabijo vse večji delež BDP. Glede na nedavno študijo nekatere afriške države za prilagajanje podnebnim spremembam že zdaj porabijo več kot za zdravstvo in izobraževanje.

“Pogovori o financiranju trajajo dlje časa, zato moramo zdaj imeti načrt z jasnimi mejniki za doseganje ciljev po letu 2025, da bi zagotovili vsakoletne prilive denarja,” je dejal diplomat iz Gabona.

Gre tudi za vprašanje pravičnosti. Podnebni problem so v veliki meri ustvarile Evropa, Severna Amerika in vzhodna Azija, vendar so najhujše posledice na južni polobli. Leta 2009 so bogate države obljubile 100 milijard dolarjev na leto, kar je veljalo za predplačilo in pomembno gesto zaupanja.

Po podatkih študije Gospodarske komisije Združenih narodov za Afriko Kamerun za prilagajanje podnebnim spremembam namenja skoraj 9 % BDP, Etiopija 8 %, Zimbabve 9 %, Sierra Leone, Senegal in Gana pa več kot 7 %. Tudi pri teh visokih deležih domačega financiranja je študija ugotovila približno 80-odstotno vrzel med potrebami in izdatki.

Gabon spada med peščico držav, ki že imajo ogljično negativno gospodarstvo, saj njegovi obsežni tropski gozdovi v porečju Konga absorbirajo več toplogrednih plinov, kot jih izpustijo tovarne, avtomobili in mesta. Pred kratkim je sprejel ambiciozen podnebni zakon, katerega cilj je zagotoviti, da bo država še naprej odvisna od gozdov in kmetijstva, ne pa od industrije fosilnih goriv. Za dosego tega cilja potrebuje zunanjo podporo, da bo lahko vlada še naprej dvigovala življenjski standard.

Številne afriške države so odvisne od premoga za proizvodnjo električne energije in se niso pridružile izjavi več kot 40 držav o opustitvi tega najbolj onesnaževalnega fosilnega goriva. Gahouma-Bekale je dejal, da je ta zaveza pomemben korak naprej, vendar bodo partnerske države potrebovale več časa.

“To je zelo dobra novica za svet,” je dejal. “Če želimo uspeti pri doseganju pariških ciljev, moramo postopoma opustiti vsa fosilna goriva, med katerimi je tudi premog. Vendar pa so naše razmere v Afriki drugačne. Še vedno smo na poti razvoja. Premoga in nafte ne moremo drastično ukiniti. Za zdaj jih moramo uporabiti za izkoreninjenje revščine in dostopa do energije. Za prehod bomo potrebovali podporo. In biti moramo prilagodljivi. V petih do desetih letih moramo oboje uporabljati skupaj, da bo prehod potekal nemoteno.”

Ta prehod bo odvisen od finančnih sredstev. Afriške države vztrajajo, da morajo bogate države enako strogo izpolnjevati svoje finančne obljube kot obljube o zmanjšanju emisij. To pomeni redno poročanje o višini zagotovljene, potrebne in prejete pomoči.

Prispevek COP26: Afriške države pričakujejo dogovor o financiranju je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Po poročanju medijev je cilj najnovejših diplomatskih prizadevanj, ki jih vodita Nemčija in Kanada, zbrati potrebna sredstva do leta 2023, torej tri leta po roku, določenem v Pariškem sporazumu.

“To skromno vsoto primerjam z milijardami, ki jih razvite države porabijo za odpravo posledic covida-19,” je Guterres dejal na dialogu voditeljev podnebno ranljivih držav na COP26.

Prilagajanje deluje

Generalni sekretar je poudaril pomen teh naložb in dejal, da prilagajanje deluje, sistemi zgodnjega opozarjanja rešujejo življenja, podnebno pametno kmetijstvo in infrastruktura pa ohranjata delovna mesta.

Zato Guterres vse donatorje še naprej poziva, naj polovico svojih sredstev za podnebne spremembe namenijo prilagajanju.

Trenutno je za prilagajanje namenjena le četrtina teh sredstev, približno 20,1 milijarde dolarjev. Ocenjuje se, da bi se lahko stroški prilagajanja za partnerske države do leta 2030 povečali na 300 milijard dolarjev letno.

Vodja ZN je to naložbo primerjal z ogromnimi sredstvi, ki jih države, ki si to lahko privoščijo, porabijo za odpravo posledic covida-19.

Razvita gospodarstva vlagajo skoraj 28 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda v oživitev gospodarstva. V državah s srednjimi dohodki je ta delež 6,5 odstotka. V najmanj razvitih državah je to manj kot dva odstotka.

Guterres je menil, da morajo imeti ranljive države hitrejši in lažji dostop do finančnih sredstev. Po njegovem mnenju bi to lahko dosegli z zmanjšanjem birokracije, zvišanjem pragov upravičenosti in ponudbo odpisa dolga.

Odločilna bitka desetletja

Po najnovejših podatkih Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) bi sedanji nacionalno določeni prispevki (NDC) povzročili še vedno katastrofalen dvig temperature za do 2,7 stopinje Celzija.

Guterres je dejal, da je ob napovedih v zadnjih dneh “težko izračunati”, kje je trenutno stanje na svetu, vendar je prepričan, da države skupine G20, ki skupaj prispevajo 80 odstotkov k onesnaževanju z ogljikom, potrebujejo “bistveno več ambicij”.

“Bitka za ohranitev vrednosti 1,5 bo v tem desetletju dobljena ali izgubljena,” je dejal.

Po njegovih besedah se morajo vse države in regije zavezati k ničelnim emisijam ter si prizadevati za konkretne in verodostojne kratkoročne cilje, da bi ta cilj ohranile pri življenju.

“Pozivam forum za podnebno ranljive skupine, naj še naprej deluje kot varuh podnebnih ambicij,” je sklenil.

Predsednik Generalne skupščine ZN Abdulla Shahid je na srečanju z voditelji držav in vlad Zveze malih otoških držav (AOSIS) poudaril, da nobena druga skupina držav ni tako ogrožena zaradi takojšnjih in hudih podnebnih vplivov in da nobena druga ni tako blizu frontne črte kot te države. Poudaril je tudi, da je bilo le malo držav, ki so tako ambiciozno pristopile k svojim nacionalno določenim prispevkom, kot so otoške države.

Prispevek COP26: Guterres poziva razvite, naj izpolnijo podnebno zavezo za ranljive države je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Na konferencah sta sodelovala tudi predstavnika Climate Action Network Europe (CAN) Sven Harmeling in Rachel Simon. V razpravi sta sodelovala še Aljoša Petek, PIC in Barbara Kvac iz Fokusa. Stališča Mladih za podnebno pravičnost sta predstavila Maša Cvetežar in Jakob Sever Klasinc. Okoljski diskurz z vidika spola je osvetlila mlada raziskovalka s Centra za socialno psihologijo FDV Dora Matejak. V svoji analizah ugotavlja, da podnebne spremembe niso spolno nevtralne – bolj prizadevajo ženske kakor moške in da po eni strain veljajo za glavne žrtve podnebnih sprememb, po drugi pa glavne nosilke sprememb.

O obeh razpravah je temeljito poročalo Delo:

Maja Prijatelj Videmšek o tem, kam nas vodi globalna politika.

Borut Tavčar o financiranju podnebne pravičnosti.

Aljoša Petek, PIC in Mladi za podnebne spremembe, je bil tudi eden od treh gostov v Okoljskem vročem mikrofonu na Valu 202.

Prispevek Nevladniki pred COP 26 brez velikih pričakovanj je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Če si želite izvedeti, kakšna so izhodišča in pričakovanja za COP26, Focus, PIC in Umanotera vabijo na spletna seminarja:

v ponedeljek, 25. oktobra, med 14.00 in 15.30: Kam nas vodi globalna podnebna politika?
v torek, 26. oktobra, med 14.00 in 15.30: Podnebno financiranje

Na spletnih seminarjev bodo pred letošnjim zasedanjem pogodbenic konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 26) s pomočjo tujih in domačih predavateljic in predavateljev predstavili aktualno mednarodno podnebno politiko, vlogo podnebnega financiranja in finančnih podnebnih mehanizmov, o katerih bo govora na konferenci ter različno obravnavo spolov v okviru preteklih konferenc pogodbenic Konvencije. Med predavateljice in predavatelje pa bodo povabili tudi predstavnice in predstavnike mladih, ki bodo predstavili svoj pogled tako na vlogo mladih pri kreiranju podnebnih politik kot na financiranje pravičnega prehoda v trajnostno družbo.

Dogodek bo potekal v angleškem jeziku. Podrobnejši program TUKAJ.

Prijavite se TUKAJ.

Prispevek Pred COP 26: Kam nas vodi globalna podnebna politika? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V letošnjem poročilu »Setting the standard« evropska mreža ActAllience ocenjuje podnebno financiranje, ki ga države članice EU in EFTA namenjajo partnerskim državam.

Članice EU in EFTA so skupaj z drugimi razvitimi državami obljubile, da bodo reševanje podnebnih izzivov zagotovile 100 milijard ameriških dolarjev letno kot pomoč partnerskim državam.

Poročilo analizira sklop dvoletnega poročila OZN na podlagi podatkov, ki so jih države poročale do leta 2019.

Prispevek ActAllience pripravil priporočila glede podnebnega financiranja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Poročilo predstavlja ocene OECD o količini financ, ki so jih letno pridobile in mobilizirale razvite države v tem časovnem obdobju. Te ocene vključujejo bilateralno in multilateralno javno financiranje, uradno podprte izvozne kredite in mobilizirane zasebne finance. Poročilo je OECD pripravila v odgovor na zahtevo razvitih držav po pomoči pri razumevanju trendov javnega podnebnega financiranja.

Analiza OECD kaže, da so zagotovljena in mobilizirana sredstva za podnebje v razvitih državah dosegla 71,2 milijard ameriških dolarjev v letu 2017, kar je povečanje z 58,6 milijard v letu 2016. Medtem ko podatka za 2016 in 2017 ne moreta biti neposredno primerjana z ocenami za zgodnejša leta, je splošni trend povečevanje. Poročilo prinaša nadaljno analizo po temah, finančnih instrumentiv in regijah, kot tudi informacije o metdologiji in podatkih.

Podatki o financiranju iz javnih sredstev se skladajo s prejšnjimi projekcijami OECD. Ocene financiranja iz zasebnih virov za leti 2016 in 2017 pa kažejo, da je možno narediti več. Doseganje željene ravni celotnega podnebnega financiranja za leto 2020 bo zahtevalo še nadaljnji trud pri povečevanju javnega financiranja in povečanje učinkovitosti pri mobiliziranju zasebnih financ.

Celotno poročilo v angleščini lahko prenesete tukaj.

Oxfamov svetovalec za podnebne politike, Jan Kowalzig je poročilo komentiral: “Mednarodna skupnost je zapustila revne skupnosti na prvi liniji podnebne krize. Kot razkriva to poročilo, samo petina denarja, ki je na voljo, gre za pomoč najranljivejšim skupnosti pri prilagajanju na najbolj nepredvidljivo in ekstremno vreme, in tri četrtine podpore je v obliki posojil, ki jih je potrebno vrniti – za razliko od resnične pomoči.”

“V izogib podnebnemu apartheidu, kjer si lahko samo tisti z bogastvom in močjo privoščijo zaščititi se, morajo bogate države podvojiti denar, ki je na voljo za pomoč revnejšim državam pri prilagajanju, zagotoviti, da je dnear, ki je na voljo v obliki pomoči, in ne posojil, ter da finančno podporo usmerjajo proti najrevnejšim skupnostim, ki jih najbolj potrebujejo.”

Vir: OECD, Oxfam

Prispevek Poročilo OECD o podnebnem financiranju v razvitih državah v obdobju 2013-2017 je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.