Antropologija pozna ta pojav, dokazovanja prevlade, politične in vojaške moči preko ženskih teles. Evropa je ranjena in podvržena nevarnostim, a vsak maščevalen ukrep, ki ni posameznikov, temveč formalen in na ravni države, je vprašanje, ki nima enoznačnega odgovora. A eno ostaja, muslimani so največje žrtve ekstremizma.

Hidžab ima zelo močno simboliko, muslimankam daje identiteto, jih osvobaja zahodnokulturnega imperializma in prevlade. Čutijo se kot unikatno bitje, saj tovrstno oblačilo izraža pogum, moč in osebnost.

Komercializacija ženske golote je pri nas velika. Pravila oblačenja so značilnost vsakega civilizacijskega okolja, v skladu z univerzalnim načelom, da se naša svoboda končuje tam, kjer se začne svoboda drugega.

O boljšem in pravičnejšem svetu morajo sanjati ključni ljudje. Še preden zaspijo, pa jim je potrebno vcepiti, da je zahodna kultura res preplavila svet, toda ideje liberalizma in predvsem individualizma imajo v drugih civilizacijah zelo malo odziva. Nekomu v imenu vrednot evropskega sekularizma ukazovati, naj se sleče, je podobno, kot nekomu v imenu islama ukazovati, naj se popolnoma zakrije. Če bi namesto pasti čustvenih in prvinskih odzivov, uporabili znanje, izkušnje in intelekt, bi oblačilno prakso muslimank zelo cenili.

Hidžab različnim ljudem predstavlja različne stvari, nekaterim predanost, drugim svobodo, nekaterim podrejenost, drugim zatiranost. Meni osebno pa orodje za socialno participacijo in aktivacijo v javnem življenju ter širši družbi ne da bi ogrozila svoje vrednote.

Hidžab sem kot simbol dostojanstva začela nositi pred petnajstimi leti, kar je bila ena najboljših življenjskih odločitev in investicij. Muslimanke so v Sloveniji v svojih oblačilnih praksah zelo prikrajšane, saj ne obstaja niti ena trgovina, ki bi se ukvarjala s prodajo tovrstnih oblačil. Islamska oblačilna praksa pa ni homogena. Deluje kot komunikacijska koda, ki tvori identiteto nosilke. Smo težko zaposljive, delodajalci se ne odločajo za zaposlitev ženske, ki nosi hidžab, ne glede na njeno izobrazbo, kvalifikacije in kompetence.

Ob porastu islamofobije, tudi v Sloveniji, muslimanke postajamo ogrožene. Dokler se bodo ustvarjali zakoni o nas brez nas, me noben zakon in sprejeta strategija ne bosta presenetila. Ker ne spim in ne hodim naokoli z zaprtimi očmi, budno spremljam vse politične scenarije. Ob številnih in kar vsakodnevnih grožnjah, ki jih prejemam, sporočam, da bo sovražnika potrebno iskati drugje, predvsem in najprej v sebi.

Nekdo mora razložiti razliko med zdravim patriotizmom in nezdravim nacionalizmom, drugače nas bodo prekrili populizem, nacionalizem in agresija do vsega tujega.

Slovenci smo bipolarni, na eni strani hočemo ohraniti načelo spoštovanja in privlačnosti, na drugi pa čutimo islam in muslimane kot popolnoma nasprotne vrednotam enakopravnosti med spoloma in osebni svobodi. Ne definiramo več  ekonomskih razlik, ki terjajo življenja, niti političnih, ki podpisujejo poboje in genocide. Najpomembnejše so nam kulturne razlike, hidžab postaja nacionalna nevarnost, barva kože ogroža prihodnost …

Vsak človek si utira svoje mesto v družbi, a le pod pogojem, da je svoboden. Muslimani na evropskih tleh sobivamo že stoletja in še vedno smo obravnavani kot tujci. Musliman je tisti, ki je danes prišel od nekod in jutri ostane za vedno. Kar predstavlja spolzek teren za socialno vključevanje najbolj ranljivih in najbolj ogroženih. Ljudje bežijo pred vojno in se v mirni ter demokratično opevani Evropi soočijo z novo. Veliko bolj zahrbtno.

Faila Pašić Bišić, Človekoljubno dobrodelno društvo UP

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Ostati ženska v času zla je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Agencija FRA med ključnimi ugotovitvami izpostavlja, da je 76 % muslimanov navedlo, da so močno navezani na državo, v kateri živijo. V zadnjih petih letih je bilo 31 % muslimanov diskriminiranih pri iskanju zaposlitve. 42 % udeležencev raziskave, ki jih je v zadnjem letu preverila policija, pa je navedlo, da se je to zgodilo, ker so migranti ali pripadniki manjšin.

»Najmanjša nevključenost pripadnikov drugih etničnih skupin v večinsko družbo, politična nezastopanost in kulturne razlike so dobile politični pomen. Med večinskimi Evropejci se je tako razširila odločitev, da so muslimani nezaželeni, razloge za to pa so poiskali v domnevnih kulturnih predispozicijah. S pozivi k strpnosti ne moremo in ne smemo celotne odgovornosti premostiti na prebivalstvo oz. posameznike. Oblasti morajo biti v eni sapi sposobne oblikovati in uveljaviti modele za strpno sobivanje. Strpnost nikoli ne more nadomestiti politike enakopravnosti. Muslimanom dovoljujemo integracijo v družbo skozi folkloro in kulinariko in v tem cirkusu maksimalno uživamo. In pot do sovražnega govora je lahko zelo kratka in ne zahteva veliko truda. Poniževanje, blatenje, žaljenje pod krinko svobodnega izražanja lastnega mnenja vsako družbo obsodi na propad. Muslimani smo del skupnega evropskega prostora, civilizacije, ki je močno vplivala na razvoj zahodne civilizacije in kot taki si ne želimo biti obravnavani kot večni drugi. Nenazadnje govorimo isti jezik in imamo isti potni list. Vedno znova povezovati muslimane s terorizmom, s konstruktom nasilja in netolerantnosti je skrajno krivično,« je povedala Faila Pašić Bišić, Človekoljubno društvo UP.

Agencija FRA predlaga več rešitev, vključno z učinkovitimi sankcijami za kršitve protidiskriminacijske zakonodaje, okrepitvijo zaupanja v policijo s ciljno usmerjenimi dejavnostmi ozaveščanja ter večjim prizadevanjem za povečanje udeležbe muslimanov pri odločanju.

Raziskava je zajela 10.527 oseb, ki so se opredelile kot muslimani, potekala pa je v 15 državah članicah EU, tudi Sloveniji.

Celotno sporočilo

***

Novica je nastala v sklopu projekta Glasniki strpnosti. Projekt sofinancira Urad Vlade RS za komuniciranje v okviru prizadevanj za spoštovanje in sprejemanje pripadnikov različnih etičnih skupin, beguncev in migrantov.

Prispevek 21. september – akcijski dan boja proti sovražnemu govoru proti muslimanom je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

“Za tiste, ki so bili osupli nad tem, da se je Donald Trump v ameriški volilni bitki prebil do zmage na platformi strahu, ksenofobije in sovraštva, je obstajala tolažba, da je morda ta strupena kampanjska retorika le strategija za doseganje volilnih glasov. Stil pred vsebino. Le besede.

A novi predsednik je s skrb vzbujajočo hitrostjo urno podprl svoj sovražni govor s serijo konkretnih političnih odločitev, ki predstavljajo hudo in takojšnjo grožnjo človekovim pravicam v ZDA in zunaj njih.

Serija represivnih izvršilnih ukazov, ki jih je Trump sprejel v prvih dveh mesecih na funkciji, bo imela daljnosežne, katastrofalne posledice. In to še zdaleč ni le težava ZDA. Politika Trumpove Bele hiše bo odzvanjala v vseh kotičkih sveta, najbolj prizadeti pa bodo najbolj ranljiivi.

Ne bi smelo presenečati, da sta Trumpovi poglavitni tarči v Ovalni pisarni enaki, kot jih je izpostavljal med kampanjo: muslimani in begunci. Če ste begunec, ki je slučajno tudi musliman, še toliko slabše.

Z izvršilnim ukazom s 27. januarja – “Protecting the Nation from Terrorist Attacks by Foreign Nationals” – je Trump napovedal vojno muslimanskim beguncem po vsem svetu. Njegovo zmedeno izvrševanje je hitro zasejalo strah in kaos.

Ko je ameriško okrožno sodišče (District Court) 3. februarja ukazalo ustavitev tega očitno diskriminatornega ukrepa, kar je veljalo za vso državo, je prišlo olajšanje, a bilo je kratkega veka.

Po nekaj tednih čakanja na trnih, kaj se bo zgodilo, je v ponedeljek, 6. marca, Bela hiša objavila spremenjen izvršni ukaz. Nekaterim kozmetičnim popravkom navkljub gre pri tem le za slabo prikrit napad na sodstvo ter ostaja prepoved za muslimane pod drugim imenom.

Z zamahom peresa je predsednik vnovič zaprl vrata vsem – vključno z begunci – iz Sirije, Irana, Libije, Somalije, Sudana in Jemna. Ne le, da so to države s pretežno muslimanskim prebivalstvom; gre za območja, s katerih beži največ ljudi, ki potrebujejo zaščito pred spopadi in kršitvami človekovih pravic.

Z manjšim ožanjem obsega novega izvršilnega ukaza je administracija predsednika Trumpa morda nekoliko popravila nekatere od ustavnih pomanjkljivosti prejšnje verzije ukaza. A ukaz ostaja grobo diskriminatoren ter ponovno uvaja številne od najbolj zavržnih sestavin originala.

Trump trdi, da blokira vstop “teroristom”, ki bi škodili ZDA. V resnici ni nikakršnih podatkov, ki bi podpirali stališče, da begunci – najsi so to muslimani ali ne – predstavljajo večje tveganje za izvrševanje terorističnih dejanj kot državljani. Trump je določil tudi največje letno število sprejetih beguncev pri 50.000. Upoštevaje, da se je Obamova administracija že prej zavezala, da bodo ZDA v aktualnem proračunskem letu sprejele 110.000 begunk in beguncev, bo ta ukaz samo v letošnjem letu prizadel 60.000 ranljivih ljudi.

Brezobzirno okrutnost ukrepa osvetljuje dejstvo, da do tega prihaja sredi globalne izredne situacije, ko je 65 milijonov ljudi razseljenih s svojih domov zaradi vojn in preganjanja.

A v dobi “lažnih novic” in izmišljenih “alternativnih dejstev” resnica predsednika očitno ne zanima.

Za begunce in migrante, ki morajo sprejemati resnične odločitve o življenju in smrti, pa pretvarjanje in lažnost nista luksuz, ki bi si ju lahko privoščili. Od sprejetja prvega ukaza smo v Amnesty International in tudi drugi naleteli na zgodbe neizmernega trpljenja v različnih državah po svetu. Ločene družine, življenja na čakanju, preko noči razbita upanja za nove začetke.

Kot na primer moški, ki je šel v Iran na očetov pogreb in se je nenadoma znašel pred možnostjo, da se ne bo mogel vrniti nazaj domov v ZDA. Ali jemenska družina v New Yorku, katerih enoletna deklica je zdaj v tisoče kilometrov oddaljeni Maleziji, ker jih je prepoved potovanj prisilila, da so jo pustili tam. Ali preganjan sudanski novinar, ki v strahu za življenje živi v tajnosti v Egptu in se zdaj sprašuje, kako varne sploh so Trumpove ZDA za prošnjo za azil.

Potem je tu še veliko število beguncev v drugih državah – predvsem na “globalnem jugu” – ki se morda zdaj počutijo zapuščene s strani mednarodne skupnosti.

Ali bo Trumpova prepoved vplivala na te države gostiteljice in bo prihajalo do povečanja prisilnih izgonov beguncev?

Kampanja Amnesty International I Welcome je močna platforma za milijone državljank in državljanov sveta, ki se odločajo za solidarnost z begunci. Trumpove varnostne mejne politike, temelječe na sovraštvu in strahu, predstavljajo neposredno nasprotje tega gibanja.

V šestih tednih, odkar je nastopil funkcijo, je Donald Trump bojeval totalno vojno s človekovimi pravicami. Odzivanje z zgroženostjo ne zadostuje. Čas – in odgovornost vseh, ki cenijo te pravice – je, da se bojujemo nazaj.

Prispevek AI: Zadnja salva v Trumpovi vojni proti muslimanom je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.