Iz svoje domovine je zbežalo 5,5 milijonov sirskih beguncev, 6 milijonov Sircev je razseljenih znotraj države. 5,4 milijonov razseljenih Venezuelcev. Več kot dva milijona notranje razseljenih ljudi v Etiopiji. Kot navaja The Humanitarian, so to posledice le nekaterih največjih humanitarnih kriz in dolgotrajnih konfliktov, zaradi katerih so ljudje prisiljeni zbežati od doma. Prisilno razseljevanje je tesno povezano z drugimi vzroki in posledicami humanitarnih kriz, kot so oboroženi konflikti, negotova preskrba s hrano in naravne nesreče. The Humanitarian opozarja, da se od 20 držav, ki so najbolj občutljive na podnebne spremembe, kar 13 držav sooča s humanitarno krizo, v večini držav potekajo tudi konflikti. Visoki komisariat Združenih narodov (ZN) za begunce (United Nations High Commissioner for Refugees – UNHCR) opozarja, da so “podnebne spremembe ključna kriza našega časa in zlasti vplivajo na razseljene osebe”; leta 2019 se je zaradi z vremenom povezanih tveganj razselilo 24,9 milijonov ljudi v 140 državah.

Število prisilno razseljenih narašča

Medtem ko je svoboda gibanja temeljna človekova pravica, opredeljena v 13. členu Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, deklaracija v naslednjem členu zagotavlja posameznici oz. posamezniku tudi pravico do zaščite oz. azila: “Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.” Ključni mednarodnopravni instrument mednarodne zaščite je Konvencija ZN o beguncih, sprejeta pred 70 leti, in njena protokola iz leta 1967. Konvencija v 1. členu opredeli, da je begunec_ka oseba, ki se “zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noe uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo.” 

Po 70-ih letih od sprejema konvencije je ta še vedno ali morda še bolj relevantna, saj število prisilno razseljenih oseb narašča. Konec leta 2020 je bilo po podatkih UNHCR zaradi preganjanja, nasilja, kršitev človekovih pravic in dogodkov, ki resno ogrožajo javni red in mir, prisilno razseljenih 82,4 milijona ljudi (leta 2019: 79,5 milijonov; leta 2018: 70,8 milijonov, leta 2015: 65,3 milijonov, leta 2010 pa 41 milijonov). Več kot odstotek svetovnega prebivalstva je bil torej prisiljen zbežati od doma zaradi konfliktov in preganjanja. Medtem ko otroci predstavljajo 30 odstotkov svetovnega prebivalstva, predstavljajo kar 42 odstotkov prisilno razseljenega prebivalstva. Po podatkih UNHCR je največ prisiljeno razseljenih oseb zbežalo iz Sirije (6,8 milijonov), Venezuele (4,9 milijonov), Afganistana (2,8 milijonov), Južnega Sudana (2,2 milijona) in Mjanmarja (1,1 milijon). Leta 2020 je bilo 48 milijonov oseb notranje razseljenih, kar pomeni, da so živeli v svoji državi, vendar so bili prisiljeni zbežati iz svojega kraja. Letno poročilo UNHCR za leto 2020 navaja, da kar 86 odstotkov prisilno razseljenih oseb gostijo partnerske države, 73 odstotkov prisilno razseljenih oseb živi v kateri od sosednjih držav svoje matične države. Največ beguncev gosti Turčija (3,7 milijonov), sledijo ji Kolumbija (1,7 milijona), Pakistan in Uganda (po 1,4 milijona) in Nemčija (1,2 milijona).

Kršitve načela nevračanja

Leta 2020 je na izid postopka za priznanje mednarodne zaščite po podatkih UNHCR čakalo 4,1 milijonov prosilcev za azil. Osrednje načelo konvencije iz leta 1951 je načelo nevračanja (non-refoulement), ki določa, da se begunca ne sme vrniti v državo, v kateri bi lahko bilo resno ogroženo njegovo življenje ali svoboda. Vendar pa številne mednarodne in nevladne organizacije opozarjajo na kršitev tega načela na t. i. balkanski migrantski poti, tudi v Sloveniji, na kar opozarjata Amnesty International v svojem poročilu za leto 2020 in European Center for Constitutional and Human Rights. 

V evropskem kontekstu nosilci oblasti v povezavi z nedovoljenim priseljevanjem pogosto poudarjajo pomen naslavljanja temeljnih vzrokov migracij  (npr. izjava ministra za zunanje zadeve dr. Anžeta Logarja glede zunanje razsežnosti migracij v pogajanjih o evropskem paktu o migracijah in azilu, marec 2021). Vendar tudi na področju zagotavljanja zadostnih sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč številne države članice Evropske unije (EU) zaostajajo za danimi zavezami. Slovenija se je zavezala, da bo do leta 2030 za uradno razvojno pomoč namenjala 0,33 odstotka bruto nacionalnega dohodka, po podatkih poročila AidWatch je v letu ta delež znašal 0,16 odstotkov; delež v zadnjih letih stagnira.

Ko govorimo o prisilnem razseljevanju, govorimo o globalni krizi solidarnosti. Cilji trajnostnega razvoja, ki so jih države članice OZN sprejele leta 2015 v okviru Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, predstavljajo skupni imenovalec človekovega dostojanstva in dostojnega življenja ob spodbujanju blaginje v okviru omejitev varovanja planeta. V okviru 10. cilja trajnostnega razvoja (zmanjšanje neenakosti) 10.7 podcilj določa: “/o/mogočiti urejene, varne, zakonite in odgovorne migracije ter mobilnost ljudi, tudi z izvajanjem načrtovanih in dobro upravljanih migracijskih politik”. Države si morajo v okviru mednarodnih partnerstev prizadevati za polno uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, vključno z zagotavljanjem zadostnih sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč, ter tako prispevati k izboljšanju življenjskih pogojev in dostojnega življenja v partnerskih državah. Po drugi strani mora EU in njene države članice omogočati varne in zakonite poti posameznikov ter posameznic na begu, vključno s sodelovanjem v programu trajne preselitve beguncev, ki ga koordinira UNHCR (po podatkih UNHCR je bilo leta 2020 trajno preseljenih 34.400 beguncev, le tretjina v primerjavi z letom 2019), in v shemi premestitev prosilcev za mednarodno zaščito znotraj EU ter z vzpostavitvijo humanitarnega vizuma, da se preprečijo tvegane poti in smrtne žrtve na poti proti Evropi, na katere se posamezniki podajo zaradi nedostojnih življenjskih pogojev v izvornih državah. 

Pomen krepitve globalnega učenja

Prav tako je s ciljem krepitve strpne in vključujoče družbe potrebno krepiti globalno učenje – učenje, ki odpira oči in um ljudi resničnosti globaliziranega sveta ter jih prebuja, da ustvarijo svet večje pravičnosti, pravičnosti in človekovih pravic za vse. Tudi v Sloveniji številne nevladne organizacije izvajajo programe na temo begunstva in migracij, ozaveščajo o migracijah in mobilnosti kot sestavnem delu človeške narave in zgodovine ter o begunstvu in obveznostih države na področju mednarodne zaščite ter tako prispevajo h krepitvi globalne ozaveščenosti in solidarnosti. Med temi je mednarodno nagrajena izkustvena gledališka predstava Skozi oči begunca Društva Humanitas, ki udeležencem in udeleženkam skozi izkustveno gledališko predstavo približa zgodbe in izkušnje beguncev. “V imenu moje države, kulture, ljudi bi se vam rada opravičila za vse slabo, kar ste doživeli, in vam želim uspešno življenje, polno varnosti, topline” in “Upam, da vas bodo ljudje, kjerkoli že boste, sprejeli medse in vam ponudili enake možnosti za življenje, kot jih imajo v državi pribežališča,” sta zapisala udeleženec ali udeleženka predstave Društva Humanitas Skozi oči begunca.

Konvencija – instrument, ki rešuje življenja

Le s celovitim pristopom k prisilnem razseljevanju in naraščajočim nestabilnostim ter neenakostim lahko mednarodna skupnost zagotovi polno uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja za vse in pri tem nikogar ne pusti ob strani, vključno z begunci. Države morajo vsekakor prispevati k odpravi nestabilnosti in neenakosti, ki so vzrok prisilnega razseljevanja, omogočati zakonite poti ljudi na begu ter dostojne življenjske pogoje v državah, kamor se zatečejo. Kot je ob 70. obletnici Konvencije ZN o beguncih dejal visoki komisar ZN za begunce Filippo Grandi, konvencija “ostaja instrument, ki rešuje življenja.”

Več na spletni strani UNCHR.

Pripravila: AA

Na fotografiji: Prihod sirskih in iraški beguncev na grški otok Lezbos leta 2015. Vir: Wikimedia Commons

Prispevek Več kot odstotek svetovnega prebivalstva so begunci je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Upadanje ni bilo povsod enakomerno, več skupnosti je sprejelo nepričakovano veliko število prebežnikov. Apila 2020 je bil večji upad, število pa se je zatem ponovno dvignilo.

V prvih desetih mesecih leta 2020 je v EU za azil zaprosilo 390.000 oseb (od tega jih je 349.000 za azil zaprosilo prvič).

Države članice so zmanjšale zaostanke pri nerešenih azilnih zadevah. Konec oktobra 2020 je bilo nerešenih 786.000 zadev, kar je 15 % manj kot konec leta 2019. Kljub temu pa je na ravni EU število zaostalih zadev večje kot število prošenj, ki se vložijo v enem letu, pri čemer so velike razlike med državami članicami. Ugodno je bilo rešenih 43 % prošenj za azil.

Posodobljeni podatki o skupnem prirastu prebivalstva, vključno z zakonitimi migracijami, ki predstavljajo veliko večino migracij v EU, bodo na voljo pozneje letos. Zaradi veljavnih omejitev je pričakovati, da bodo pokazali splošno zmanjšanje migracij.

Prečkanje Sredozemskega morja je še vedno nevarno. Čeprav se je po tej poti v letu 2020 podalo manj ljudi, jih je umrlo oziroma bilo pogrešanih 1 754 (leta 2019 pa 2 095)

Celotno sporočilo

Pripravila: PV

Prispevek Pandemija covid-19 vplivala na migracije v EU je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Število prihodov se je v treh zaporednih letih stalno zmanjševalo, sedanja raven pa dosega zgolj 10 % ravni z vrhunca v letu 2015. Leta 2018 je bilo na zunanjih mejah EU odkritih približno 150.000 nedovoljenih prečkanj. Kljub upadu nedovoljenih prihodov pa je verjetno, da se bo migracijski pritisk še nadaljeval. Zato je bistven celovit pristop k upravljanju migracij in varovanju mej.

Komisija je v zadnjih štirih letih vključila ukrepe za odpravljanje vzrokov za nedovoljene migracije v vsa področja zunanjih odnosov EU. Več kot 5,3 milijona ranljivih oseb prejema osnovno podporo prek nujnega skrbniškega sklada EU za Afriko, prek 60.000 ljudi pa po vrnitvi prejema podporo za ponovno vključevanje. EU je okrepila tudi boj proti mrežam za tihotapljenje z ljudmi ter ukrepe za vračanje in ponovni sprejem, zlasti z novimi dogovori s partnerskimi državami. EU bi morala tudi hitro sprejeti predlog Komisije o vračanju, ki bi omejil zlorabe in pobege oseb v postopku vračanja v EU.

Komisija med takojšnjimi ukrepi na zahodnosredozemski poti izpostavlja nadaljevanje podpore Maroku za upravljanje meja in nadaljevanje pogajanj o ponovnem sprejemu in vizumskih olajšavah Na osrednjesredozemski poti je treba izboljšati razmere v Libiji, na vzhodnosredozemski poti pa okrepiti upravljanje migracij v Grčiji. Prav tako lahko začasni dogovori zagotovijo bolj sistematičen in usklajen pristop EU k vprašanju izkrcanj.

Na področju upravljanja meja je ključno vlogo prevzela Evropska agencija za mejno in obalno stražo. Komisija je leta 2018 predlagala okrepitev agencije s stalno enoto 10.000 mejnih policistov, Evropski parlament in Svet EU pa poziva, da predlog sprejmeta še pred evropskimi volitvami.

 V zvezi z zaščito in azilom bo EU še naprej zagotavljala podporo beguncem in razseljenim osebam v tretjih državah ter nudila zatočišče osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Od leta 2015 je bilo preseljenih več kot 50.000 oseb. Migracijska kriza je pokazala, da je treba prenoviti pravila EU na področju azila in vzpostaviti pravičen sistem, ki bo kos morebitnemu porastu migracijskih pritiskov. Komisija poziva k sprejetju predlogov pred volitvami.

 Zakonite migracije odvračajo od nedovoljenih odhodov in so pomemben element za vzpostavitev urejenega vstopa v EU. Za uspešnost migracij je ključno tudi uspešno vključevanje oseb s pravico do prebivanja. Iz proračuna EU je bilo v obdobju 2015–2017 za vključevanje namenjenih več kot 140 milijonov evrov.

Prispevek Evropska agenda o migracijah: EU mora ohranjati napredek iz zadnjih štirih let je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Varuh je v razpoložljivi dokumentaciji pogrešal (resno) obravnavo osebnih okoliščin vsakega posameznika na način, ki bi lahko odpravil dvom, ali je imela oseba, ki se je nahajala v pridržanju na policijski postaji, namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, pa je bila ta morda preslišana. Varuh je zato predlagal sprejem ukrepov v smeri doslednejšega dokumentiranja vseh okoliščin policijskih postopkov s tujci (vključno z njihovimi izjavami), da bi to tudi kasneje dopuščalo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev. V delu s tujci je tudi pomembno, da so policisti ustrezno usposobljeni, tudi pri zaznavi oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

Varuh opozarja, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ravnanje slovenskih policistov, na podlagi katerega bi se tujca, ki je v času, ko se je nahajal na slovenskem ozemlju, izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, odstranilo iz Republike Slovenije, brez da bi se mu omogočilo, da se njegova upravičenost do mednarodne zaščite ugotovi v postopku, ki ga zahteva pravni red Republike Slovenije in Evropske unije (in je v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve ter ne policije), bi bilo nezakonito. Vendar Varuh na podlagi obstoječe dokumentacije ne more potrditi, da ni bila zaradi ravnanja policistov nekaterim osebam, ki so v juniju 2018 nedovoljeno prestopile državno mejo na območju Policijske postaje Črnomelj, kljub temu, da so izrazile namen podati prošnjo za mednarodno zaščito (kot naj bi zatrjevale same), onemogočena obravnava njihovih osebnih okoliščin v postopku, ki je namenjen ugotavljanju upravičenosti do mednarodne zaščite. Opore za to ne dajejo niti statistični podatki. Ti kažejo na občuten upad namer za mednarodno zaščito v in po mesecu juniju. Vendar bi bila zgolj na podlagi izpostavljenih podatkov vsaka ocena o različnih dejavnikih, ki so lahko vplivali tako na ravnanje tujcev kot tudi policistov in s tem posledično na število zabeleženih namer za podajo prošnje za mednarodno zaščito, prepuščena zgolj ugibanju.

Pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve, da se mešane slovensko-hrvaške patrulje izvajajo v skladu s protokolom, sprejetim med notranjima ministrstvoma obeh držav, po mnenju Varuha policistov ne odvezuje obveznosti, da morajo pri svojem delu upoštevati pravice in svoboščine, zagotovljene z našo ustavo, zakoni in drugimi predpisi. Ravnanje slovenskih policistov, ki tujca, ki se nahaja na slovenskem ozemlju in ga obravnava mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, preda v obravnavo hrvaškim varnostnim organom (in to celo če je v času, ko se je nahajal v Republiki Sloveniji, izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito), je tako po oceni Varuha v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena Zakona o mednarodni zaščiti, na podlagi katerega vlagatelj namere do vložitve prošnje ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

Varuh tudi meni, da izvajanje sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o vračanju ne sme spodbujati k sprejemanju vprašljivih odločitev glede vrnitve, ki sicer ne bi bile sprejete, če takšnih sporazumov ne bi bilo. Pri tem je pomembno, da policisti postopke vodijo in beležijo na način, ki ne bo dopuščal resnega dvoma, ali je imela oseba, ki se je nahajala v pridržanju na policijski postaji, namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, pa je bila ta morda preslišana.

Varuh meni, da je v primerih, ko je odločitev o vrnitvi izvedena v kratkem roku od časa pridržanja, pomembno, da policisti vsem osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, po potrebi zagotovijo tudi ustrezne informacije glede azilnih postopkov v jeziku, ki ga razumejo, in jim omogočijo dovolj časa, da se lahko izrazijo, če bi želeli podati prošnjo za azil, in če želijo, da jim to tudi omogočijo. Po mnenju Varuha so plakati in zloženke pri informiranju tujcev nedvomno koristen pripomoček, pomembno pa je, da so jim dejansko tudi dostopni na mestih, kjer imajo dovolj časa, da se z njihovo vsebino seznanijo.

Državni preventivni mehanizem, ki deluje v okviru Varuha človekovih pravic, tudi meni, da je v prihodnje treba več pozornosti nameniti spremljanju teh postopkov, zlasti pa neodvisni, nepristranski in strokovni obravnavi očitkov zoper policiste, tudi ko gre obravnavo migrantov oziroma beguncev. Seveda ob tem ne gre pozabiti na potrebo po krepitvi zavedanja vloge državljanskega in drugega nadzora nad postopki policistov ter na podlagi ugotovitev stremeti k višanju standardov varstva človekovih pravic v vseh policijskih postopkih.

Pravno-informacijski center nevladnih organizacij dodaja, da poročilo Državnega preventivnega mehanizma s tematskih obiskov policijskih postaj v Iliriski Bistrici, Metliki in Črnomlju kaže, da bo policijske postopke s tujci ter uresničevanje priporočil Državnega preventivnega mehanizma potrebno še naprej redno spremljati; trenutni način vodenja postopkov s tujci namreč ne daje zagotovil, da so pravice tujcev v celoti spoštovane, in tako možnost t. i. push-backov še vedno ni preprečena.

Na poročilo Varuha človekovih pravic se je odzvala Policija, da vmesna poročila Varuha ne navajajo, da so bile pri tem ugotovljene nepravilnosti delovanja policije, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje.

Prispevek Ugotovitve preiskave Varuha človekovih pravic o ravnanju policistov s tujci na meji s Hrvaško je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Vsaka suverena država ima seveda pravico izvajati nadzor na svojem ozemlju in mejah, temu pač nevladne organizacije nikoli nismo oporekale, vendar pa mora to izvajati skladno s svojo nacionalno zakonodajo ter z mednarodnopravnimi obveznostmi, tj. ob spoštovanju vseh temeljnih človekovih pravic posameznikov, ki jih v zvezi s tem obravnava. Splošna deklaracija človekovih pravic v 14. členu določa, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem. Pravica do azila je priznana tudi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Slovenija se je zavezala zagotavljati pošten in učinkovit azilni postopek, v katerem se lahko presodi o potrebi po zaščiti vseh, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito, prosilcev za azil brez ustreznih postopkov ali brez utemeljenih razlogov zato ne sme zavrniti. Pri tem je Slovenija dolžna spoštovati tudi načelo nevračanja (non-refoulement); to je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državam, da bi kogarkoli poslale, bodisi posredno ali neposredno, nekam, kjer bi obstajal dobro utemeljen sum, da se bo tam soočal z resno nevarnostjo, da bo podvržen mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Dosedanja praksa obravnave prebežnikov ni kazala, da bi slovenska policija sistematično kršila zakonodajo na tem področju, zato so bile informacije, ki smo jih v juniju 2018 pridobili od novinarskih kolegov in nevladnih organizacij na Hrvaškem in v Bosni nove in smo se jih odločili podrobneje preveriti in analizirati. Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC je tako še v istem mesecu opravil obisk Velike Kladuše ter Bihaća z namenom preverjanja informacij o domnevnih nezakonitih praksah policije pri vračanju posameznikov, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško  in njihovem posledičnem vračanju v Bosno in Hercegovino.  Sočasno s poročanji o domnevnih nezakonitih praksah policije pri vračanju smo zaznali tudi izrazit upad števila novo vloženih prošenj za mednarodno zaščito.

Na podlagi opravljenih intervjujev, pregleda ter preučitve dokumentacije, na podlagi statističnih in ostalih podatkov, ki smo jih zbrali smo zaključili, da je s strani slovenske Policije prišlo do omejevanja učinkovitega dostopa do azilnega postopka tujcem, ki so vstopili v Slovenijo, s tem pa tudi pravice do azila; pribežniki niso bili ustrezno informirani o tem, kako lahko zaprosijo za mednarodno zaščito, in niso bili obravnavani v predhodnem postopku, ki bi jim omogočil nadaljevanje podaje prošnje za mednarodno zaščito.

S tem je tudi Slovenija prispevala h množičnim  kršitvam pravic pribežnikov, ki so prišli v Evropo po zatočišče, dostojno in varno življenje. Težava niso zgolj posamične kršitve, ki v tem primeru kažejo tudi na sistemsko kršenje nacionalne in mednarodne zakonodaje, pač pa prispevek oz. negativni pristop Slovenije k reševanju globalne migracijske krize. Namesto, da bi Slovenija okrepila svoje delovanje na področju preprečevanja konfliktov v izvornih državah beguncev, se zavzemala za financiranje gradnje šol, bolnišnic in druge infrastrukture, ki bi ljudem omogočala dostojno življenje v svojih državah, se je pridružila skupini evropskih držav, ki očitno brez slabe vesti potepta svoje zaveze in zanika odgovornost, ki jo ima do ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove.

Namesto tega kako preprečevati vstop v  našo državo, bi se Slovenija  morala spraševati zakaj starši tvegajo svoje življenje ali življenje svojih otrok, da bi zapustili svoj dom in se napotili v neznano in kaj je treba storiti, da bi to preprečili. O tem v novi študiji OECD Stanja krhkosti (States of Fragility) razglablja tudi Jorge Moreira da Silva, direktor za razvoj in kooperacijo pri OECD in poudarja, da če mednarodna skupnost ne bo spremenila načina investiranja v izvornih državah, svet ne bo dosegel glavnega namena Združenih narodov pri globalnih ciljih trajnostnega razvoja: da se nikogar ne pusti ob strani.

Kaj bo torej storila Slovenija?

Katarina Bervar Sternad, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC 

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Prispevek Razmišljanje: Kako Slovenija prispeva h globalni migracijski krizi? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Poročilo povzema ugotovitve in opažanja s terenskega obiska Pravno-informacijskega centra nevladnih orgaizacij – PIC v Veliki Kladuši in Bihaću v Bosni in Hercegovini (BiH) junija 2018.

Namen tega poročila je celostno in sistematično prikazati postopke vračanja v Republiki Sloveniji ter oceniti njihovo izvajanje z vidika spoštovanja človekovih pravic, predvsem v juniju 2018.

Poročilo je pripravljeno v okviru sodelovanja z Evropskim odborom za begunce in izgnance (European Council on Refugees and Exiles – ECRE).

Poročilo o izvajanju postopkov vračanja – PIC

Prispevek Poročilo PIC o izvajanju v postopkih vračanja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V prvih štirih mesecih letošnjega leta je v EU, na Norveškem in v Švici za azil zaprosilo 197.000 oseb, kar je manj kot v enakih obdobjih v zadnjih treh letih. Leta 2017 je bilo vloženih 728.470 prošenj za azil, kar pomeni upad za 44 % v primerjavi z letom 2016, ko jih je bilo 1,3 milijona. Leta 2018 so bile glavne države izvora še vedno Sirija, Irak in Afganistan.

V Sloveniji je leta 2017 za azil zaprosilo 1.475 oseb, kar je 13 % več kot leto poprej. Največ prosilcev je bilo iz Afganistana, in sicer 39 %.

Prispevek Letno poročilo EASO o stanju na področju azila v EU je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Ker Slovenija – sledeč restriktivni politiki Evropske unije – večino prošenj za azil zavrača, je velika večina intervjuvanih negativne odločbe že dobila ali pa jih v kratkem pričakuje. Film tako zajame nek minljiv trenutek, v katerem ljudje, ki iščejo boljša življenja, a se soočajo s hladnim birokratskim odzivom, ki ga življenje ne zanima, premišljujejo svoje usode in svojo negotovo prihodnost.

Dokumentarni film pokaže na problematičnost restriktivne evropske azilne zakonodaje, ki trenutno zmaguje v soočenju s  krhkostjo človeškega življenja.

Film si lahko brezplačno ogledate na povezavi.

Na voljo so slovenski in angleški podnapisi.

Prispevek Negativ – dokumentarni film o prosilcih za azil v Sloveniji je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Sodišče je obšlo dejstvo, da je v času množičnega prihoda beguncev med septembrom 2015 in marcem 2016 šlo za izredne okoliščine, v katerih Republika Hrvaška niti približno ni imela zadostnih kapacitet za sprejem in izvedbo postopkov mednarodne zaščite z ljudmi, ki so potovali prek njenega ozemlja. Če bi ostale evropske države že v tistem času ravnale skladno z včerajšnjo sodbo in iskalce mednarodne zaščite vračale v Republiko Hrvaško, bi zaradi preobremenjenosti verjetno že v nekaj dneh prišlo do razmer, ko vračanje po Dublinski uredbi v skladu z mednarodnim pravom človekovih pravic ne bi bilo več dopustno (podobno je bila iz “dublinskega” sistema zaradi preobremenjenosti oziroma sistemskih pomanjkljivosti do nadaljnjega izključena Grčija in sicer tako na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice kot sodbe Sodišča Evropske unije).

Glede na navedeno ocenjujejo, da gre pri sodbi za razliko od predhodnega mnenja generalne pravobranilke E. Sharpston za bolj politično kot pravno odločitev. Ta bo žal imela težke posledice za več sto prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo po več kot enemu letu bivanja v Evropi prisiljeni prekiniti proces integracije v državi, v kateri se nahajajo, in se podrediti prisilnemu vračanju v Republiko Hrvaško.

Prispevek Sodba Sodišča Evropske unije glede zakonitosti prehodov v času Evropske krize pomeni odmik od evropskih vrednot je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Komisar Muižnieks pozdravlja sodelovanje Slovenije v shemi Evropske unije za premestitve in trajne preselitve prosilcev za azil iz sosednjih držav Sirije, vendar državo spodbuja k sistemskim prilagoditvam, da bo lahko obravnavala vse večje število prošenj za azil. »Slovenija postaja za prosilce za azil ciljna država in oblasti morajo izboljšati kakovost storitev, ki so prosilcem na voljo, vključno s skrajšanjem trajanja azilnih postopkov. Oblasti naj se tudi vzdržijo aktiviranja sprememb Zakona o tujcih iz leta 2017, saj le-ta nima ustreznih jamstev pred vračanji in jamstev za dostop vseh posameznikov do pravice zaprositi za azil in azil tudi uživati,« je dejal komisar. Da pravice do azila ni mogoče suspendirati, so bili enotni pravni strokovnjaki in nevladne organizacije na razpravi, ki jo je PIC organiziral v januarju zaradi umanjkanja javne razprave o takrat še predlogu sprememb in dopolnitev Zakona o tujcih, ki jih Vlada Republike Slovenije poslala v sprejem Državnemu zboru v nujnem postopku. Usoda sprememb zakona je trenutno v presoji Ustavnega sodišča, saj je varuhinja človekovih pravic v aprilu sprožila postopek ustavne presoje novele zakona.

Komisar Muižnieks Sloveniji priporoča ukrepe za izboljšanje obravnave otrok brez spremstva, tako tujcev kot tistih, ki zaprosijo za azil, zlasti s prepovedjo pridržanja migrantskih otrok, z zagotavljanjem podpore ustrezno usposobljenega osebja mladoletnim prosilcem za azil in z reformo sistema zakonitega zastopanja. Prenova skrbniškega sistema je bila med priporočili projekta spremljanja uresničevanja pravic migrantskih otrok v Sloveniji, ki ga je PIC v partnerstvu z UNICEF-om izvajal v preteklem letu. Pri prenovi skrbniškega sistema mora država upoštevati tudi potrebe migrantskih otrok, zato je prenova skrbniškega sistema vključno z vzpostavitvijo specializiranih skrbništev ključnega pomena za zagotavljanje uresničevanja načela največje otrokove koristi v praksi. Med priporočili omenjenega projekta je tudi izvajanje vladnega pilotnega projekta nastanitve mladoletnikov brez spremstva v dijaških domovih za vse skupine migrantskih otrok brez spremstva, saj je omejitev gibanja mladoletnih migrantov z nastanitvijo v Center za tujce v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah in Zakonom o tujcih, ki nastanitev v Centru za tujce predvideva le kot skrajni ukrep.

Čeprav komisar Muižnieks pozdravlja nekatere pozitivne ukrepe na področju integracije, vključno z ustanovitvijo vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov, komisar Slovenijo spodbuja h krepitvi integracije prosilcev za azil – zlasti tistih, katerim bo priznan status begunca – z zagotavljanjem jezikovnih tečajev in dostopa do trga dela v zgodnejši fazi integracije. Med priporočili je odprava zamud pri izplačevanju denarne socialne pomoči beguncem, saj so zaradi zamud begunci posebej izpostavljeni tveganjem revščine. Slovenske oblasti se morajo vzdržati sprejema ukrepov, ki bi omejili možnosti beguncev združitve z družino. Komisar državi priporoča krepitev prizadevanj v boju proti sovražnosti, predsodkom in diskriminaciji prosilcev za azil ter beguncev, kar je zaznati pri delu prebivalstva, z ozaveščanjem in odgovornim javnim diskurzom o tej temi s strani vodilnih političnih osebnosti. K omejevanju poudarjanja varnostnega vidika migracij in zagotavljanju celovitih informacij v komuniciranju z javnostmi Koordinacija nevladnih ter humanitarnih organizacij Vlado Republike Slovenije poziva že od jeseni 2015, ko je čez Slovenijo potekala t. i. zahodnobalkanska begunska pot; le tako bo namreč zagotovljena pravična in poštena obravnava pomoči potrebnih.

Poročilo o obisku

Kratko poročilo

Odziv slovenskih oblasti na komentarje

Izjava PIC

Prispevek Komisar Sveta Evrope za človekove pravice Slovenijo poziva k odpravi azilnih zaostankov in krepitvi zaščite migrantskih otrok je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Osrednja naloga novega urada bo skrb za oskrbo in nastanitev tujcev, ki jim je v Sloveniji dovoljeno zadrževanje, razseljenih oseb, oseb z začasno zaščito, prosilcev za mednarodno zaščito in oseb z mednarodno zaščito. Urad bo skrbel tudi za integracijo določenih skupin migrantov, ki zajema vse vidike vključevanja migrantov v družbo: nastanitev, zdravstveno oskrbo, vključevanje v izobraževalne in delo. Urad bo skrbel tudi za upravljanje azilnih domov, integracijskih hiš in nastanitvenih centrov.

Urad bo med drugim skrbel tudi za to, da bodo pri organiziranju nastanitve upoštevali položaj in posebne potrebe ranljivih oseb, kot so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, starejši, nosečnice, žrtve trgovine z ljudmi, in tudi drugih, na ravni EU-ja dogovorjenih standardov nastanitve teh oseb.

Urad bo imel v skladu s finančnim načrtom letos na voljo 4,3 milijona evrov. Prostore za delo urada je zagotovilo ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), in sicer v Azilnem domu v Ljubljani. V uradu bodo zaposlili 34 ljudi, ki prihajajo s štirih ministrstev, ki so se doslej ukvarjala s to problematiko. Največ kadrov je v urad prišlo iz sektorja za nastanitev, oskrbo in integracijo MNZ-ja.

Ustanovitev urada kot posebne vladne službe je izhajala iz potrebe po usmerjenem in nadzorovanem delovanjem pri oskrbi migrantov, ki vstopijo v Slovenijo, so sporočili iz vladnega urada za komuniciranje. Predvidela ga je februarja uveljavljena novela zakona o tujcih, vlada pa ga je ustanovila z odlokom.

Prispevek Urad za integracijo začel delovati je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Pod kakšnimi pogoji lahko begunci pridobijo državljanstvo v posameznih državah EU? Koliko časa mora otrok povprečno čakati na sprejem v šolo od trenutka, ko zaprosi za azil v Sloveniji, na Poljskem ali v Italiji? Kakšna so v različnih evropskih državah pravila dostopa beguncev do trga dela? Odslej boste lahko novice, podatke in raziskovalne rezultate o stanju na področju evropskih politik vključevanja beguncev spremljali na novem spletnem mestu “Forintegration.eu”.

Spletno mesto “Forintegration.eu” bo vsebovalo celovite informacije o politikah vključevanja beguncev v Evropi, na njem pa bodo predstavljeni tudi raziskovalni rezultati projekta “Nacionalni mehanizem za evalvacijo integracije (NIEM): Merjenje in izboljševanje integracije oseb s priznano mednarodno zaščito«. Gre za enega največjih raziskovalnih projektov v Evropi s področja preučevanja integracije beguncev.

V okviru projekta NIEM, ki poteka od leta 2016, si projektni partnerji prizadevamo za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti politik za vključevanje beguncev v petnajstih evropskih državah. V naslednjih šestih letih bodo raziskovalci in raziskovalke iz treh evropskih raziskovalnih centrov in številnih vodilnih nevladnih organizacij, ki delujejo v posameznih evropskih državah, ustvarili kompleksne mehanizme za ocenjevanje politik za vključevanje beguncev.

Spletno mesto “Forintegration.eu” je bilo postavljeno z namenom zapolnitve pomanjkanja znanja na tem področju. Anna Piłat, urednica spletnega mesta in analitičarka migracijskih politik na Inštitutu za javne zadeve na Poljskem, se nadeja, da bo spletno mesto postalo največji in najbolj verodostojen vir podatkov na področju vključevanja beguncev v Evropski uniji.

Spletno mesto bo projektna skupina vseskozi posodabljala s pomočjo bogatih raziskovalnih izsledkov, ki jih bodo v okviru projekta pridobivali projektni partnerji celotnega raziskovalnega konzorcija. To novo spletno mesto ponuja tudi hiter in enostaven dostop do različnih poročil s sestankov, konferenc in drugih dogodkov, ki  jih organiziramo v okviru projekta NIEM. Vsebuje tudi napovednik  prihajajočih dogodkov, ki so povezani s temo vključevanja beguncev v različnih državah EU.

Spletno mesto je na voljo v angleškem jeziku, nekateri deli pa bodo na voljo tudi v lokalnih jezikih.

Prispevek Zagon novega evropskega spletnega mesta na temo integracije beguncev je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.