Samo v letu 2020 so naravne nesreče povzročile 30,7 milijona selitev po vsem svetu, kaže zadnje poročilo Centra za spremljanje notranjega preseljevanja (IDMC). Večino so povzročili vremenski dogodki, kot so nevihte in poplave. Čeprav bi bilo vse napačno pripisovati škodljivim učinkom podnebnih sprememb, dokazi kažejo, da podnebne spremembe povečujejo pogostost in intenzivnost nekaterih vremenskih dogodkov. Nedavne raziskave ETH iz Züricha kažejo, da se z vsako stopinjo globalnega segrevanja tveganje za selitev zaradi poplav poveča za več kot 50%, opozarja Alexandra Bilak, direktorica IDMC.
A ne le nepričakovane vremenske ujme, tudi suša, dvig morske gladine ali umik ledenika so neposredno povezani s škodljivimi učinki podnebnih sprememb, ki lahko prisilijo ljudi, da zapustijo domove. Do tega pogosto pride, ko ti vplivajo na druge dejavnike, kot so kronična revščina, marginalizacija ali omejen dostop do plodne zemlje.
Na podnebne spremembe najbolj občutljive države večinoma ležijo v jugovzhodni Aziji in podsaharski Afriki. Številne od njih se hkrati soočajo tudi s politično nestabilnostjo, konflikti in nasiljem ter s hitro rastočim številom prebivalstva, zlasti na urbanih območjih. In vse to znatno poveča tveganje za migracije. Izračuni IDMC kažejo, da se je lani 95% vseh novih selitev, ki so jih povzročili konflikti, zgodilo v državah, ki so ranljive ali zelo občutljive na učinke podnebnih sprememb.
Čeprav je ranljivost na podnebne spremembe večinoma skoncentrirana zunaj Evrope, to ni le težava držav z nizkimi dohodki ali ranljivih držav. Leta 2010 so poplave, ki bile hujše zaradi dviga morske gladine, povzročile smrt 29 ljudi in beg stotine drugih v francoski skupnosti La Faute-sur-Mer. Mnogi razseljeni se niso nikoli vrnili na svoje nekdanje domove. V zadnjem času je ena najintenzivnejših nevihtnih let razselila tisoče v zahodni Evropi. Samo vihar Gloria je januarja 2020 v južni Franciji in Španiji pognal od doma več kot 2100 ljudi, pri čemer jih je 14 umrlo.
A ne glede na zaskrbljujoče naraščanje števila selitev, ki jih povzročajo katastrofe in podnebne spremembe po vsem svetu, so strahovi pred množičnim pritokom podnebnih beguncev neutemeljeni. Velika večina razseljenih išče zatočišče znotraj meja svojih držav. Obstajajo redki primeri čezmejnih regionalnih migracij, ki so jih povzročile naravne nesreče ali kombinacija naravne nesreče in konflikta – na primer v Keniji in Etiopiji po suši v Somaliji leta 2011 ali v Mehiki in Braziliji po potresu leta 2010 na Haitiju. Do danes nobena oseba ni dobila statusa begunca v skladu z Ženevsko konvencijo o beguncih samo zaradi razseljenosti zaradi naravne nesreče ali podnebnih sprememb. Države, ki priznavajo mednarodno zaščito, so do zdaj svoje odločitve temeljile na širših humanitarnih merilih za begunce v regionalni ali nacionalni zakonodaji ali na sočasno obstoječem konfliktu v državi izvora.
Vendar pa lahko velja načelo nevračanja, kot je ugotovil Odbor za človekove pravice v sodbi Teitiota proti Novi Zelandiji, ko je presodil, da lahko podnebne spremembe posameznike izpostavijo življenjsko nevarnemu tveganju.
(Ne)pripravljeni na nove vremenske katastrofe
Čeprav Evropa trenutno ni vroča točka podnebnih migracij, bi se morala pripraviti na vremenske katastrofe in podnebne razseljevanja – v svojih državah in v partnerskih državah po svetu. Nova strategija prilagajanje podnebju, ki jo je Evropska komisija predstavila februarja 2021, je pomemben korak v pravo smer. Glede razseljevanja zaradi podnebja – vprašanja, ki doslej v strategiji ni izrecno obravnavano – bi se lahko EU zgledovala po obstoječih regionalnih okvirih, na primer Konvenciji Afriške unije iz Kampale in njeni določbi o zaščiti pred katastrofami ali razseljevanjem zaradi podnebja, ali Protokolu medvladnega organa za razvoj (IGAD) o prostem gibanju, ki ljudem, ki bežijo pred nesrečami in škodljivimi posledicami podnebnih sprememb, omogoča zaščito v sosednjih državah. Trenutna zakonodaja EU omejuje prosto gibanje na največ tri mesece, razen če oseba dokaže, da ima zadostna sredstva za daljše bivanje.
Kot največja donatorica za razvoj in humanitarno pomoč na svetu EU že veliko prispeva k izboljšanju pripravljenosti in odpornosti partnerskih držav na škodljive učinke podnebnih sprememb in nevarnosti nesreč. Več kot 46% vseh humanitarnih projektov EU vključuje dejavnosti priprav na nesreče, krepitev odpornosti na podnebne spremembe pa je sestavni del Skrbniškega sklada EU za Afriko.
V prihodnosti bi lahko Evropska unija svojo vodilno vlogo uporabila za spodbujanje globalnega in enotnega pristopa k vprašanju čezmejnega razseljevanja, vključno s premoščanjem obstoječih vrzeli v zaščiti in priznavanjem podnebnih razseljevanj kot pravne podlage za odobritev mednarodne zaščite, kot je pred kratkim predlagala Odbor za razvoj Evropskega parlamenta.
Čeprav je malo verjetno, da bo Evropska unija kmalu postala cilj za ljudi, ki bežijo pred škodljivimi vplivi podnebnih sprememb, bi lahko oblikovalci politike dobro izkoristili privilegirano vlogo EU, da bi ustvarili potreben svetovni zagon za iskanje prepotrebnih političnih rešitev na tem področju.