Špela Perner je soavtorica bloga #Ostanidoma – Migracije, begunci in Covid-19. Delimo njen prispevek o tehnoloških rešitvah, ki pomagajo ljudem na poti.

Fotografija nepremičnega sirskega dečka, ki je obležal na turški plaži, na katero ga je naplavilo po tem, ko mu je morje vzelo življenje, je leta 2015 pretresla še tako hladnokrvnega bralca. Izzvala je burne, številne in tudi raznolike odzive, med katerimi so se našli kritični, pomilovalni kot tudi koristni. Naša sogovornica, Shelley Taylor, je ena tistih, ki je pretresenost in zavest o resnosti situacije pretvorila v konkretna dejanja, in sicer je s pomočjo zaposlenih v svojem tehnološkem podjetju zasnovala idejo o aplikaciji, ki bi pomagala ljudem na poti. Shelley in ostali pa niso ostali le pri tem, aplikacijo so tudi razvili. In ne le to, aplikacija RefAid obstaja še danes, dodelana in nadgrajena, z ažuriranimi vsebinami, vezanimi tudi na epidemijo COVID-19.

Razmišljanje iz začetnega obdobja razvoja aplikacije Shelley opiše nekako tako: »tudi sama sem bila migrantka v novi družbi, a z niti približno tako travmatično izkušnjo, kot jo doživljajo begunci, katerih prihodu smo priča. Vendarle mi je tudi ta izkušnja omogočila, da sem se zavedala situacije, v kateri se znajdejo prispeli migranti, sploh tisti, katerim je onemogočen dostop do informacij in oseb, kot so prostovoljci Rdečega križa in ostali.«

Skupaj z zaposlenimi v njenem podjetju, ki so privolili v sodelovanje, so se konec leta 2015 odločili za razvoj aplikacije, ki bi migrantom, beguncem in prostovoljcem na enem mestu nudila informacije o aktualnih razmerah v državi, v katero so prišli, kot tudi o storitvah, ki so jim na voljo glede na lokacijo.

Ostani doma

Prve težave so se sicer pojavile kaj hitro: » aplikacijo smo postavili čez vikend, takrat smo se tudi povezali z enotami UNCHR in Rdečega križa v več državah. Dogovorili smo se, da nam svoje storitve opišejo in naštejejo v preprostih tabelah, iz česar bi mi nato postavili vsebino. Ker po dveh mesecih še ni bilo poslanih podatkov iz organizacij, sem ponovno stopila v stik z njimi in ugotovila, da se tudi sami soočajo s težavami; njihove storitve, pisarne in naloge so namreč tako raznolike in razpršene, da je zahtevalo ogromen časovni vložek in veliko dela, da so jih lahko sestavili v skupno bazo. Podatke iz vseh sodelujočih organizacij smo nato združili v centralno bazo.«

Takrat se je, kot pravi sama, zavedla razlike med javnim in zasebnim sektorjem in različnimi načini delovanja le-teh. Povezali so se z organizacijami, kot je Rdeči križ v Veliki Britaniji in Zdravniki sveta v Belgiji, slednji so celo zaposlili osebo, ki se je ukvarjala zgolj z rekrutiranjem novih organizacij, ki bi želele sodelovati z ekipo RefAid in posredovati podatke o svojih storitvah, ki bi lahko pomagale beguncem, ki prispejo v novo družbo, najsi bo zgolj prehodno ali trajnejše. Shelley kot trenutno najpomembnejši del razvoja aplikacije poudarja prav sklepanje sodelovanj z novimi organizacijami, ki na eni strani delujejo kot vir informacij, na drugi pa kot kanal za razširjanje informacij o RefAid med begunce. Aplikacija se je v trgovinah z aplikacijami (seveda je brezplačna) pojavila v začetku leta 2016 in se hitro razširila najprej na 23 organizacij, do danes pa sodelujejo s 26 organizacijami. Želi si povezovanja z več državami in organizacijami, kar pa je glede na to, da nimajo posebnega financiranja, temveč gre zgolj za dodatno prostovoljno delo zaposlenih v različnih organizacijah kot tudi v njenem podjetju, zelo težko.

Letos je situacijo tako za osebe na poti kot tudi za prostovoljce in organizacije, ki sodelujejo z begunci, še poslabšal razmah virusa COVID-19, ki je dosegel prav vse kotičke sveta. Za Shelley in sodelavce je to pomenilo nov izziv; prepoznali so na eni strani potrebo po povezovanju z novimi organizacijami, ki lahko posredujejo informacije glede epidemije koronavirusa, ki bi koristile osebam na poti, kot tudi zapiranje in zaustavitev nekaterih dejavnosti in pisarn za pomoč beguncem v begunskih centrih in drugje. Slednje je pomenilo težji dostop do informacij o virusu, napotkih in dostopnosti zdravstvene pomoči za migrante. Od letošnje pomladi lahko torej uporabniki aplikacije RefAid, najsi gre za begunce, migrante ali prostovoljce, kolikor jih je pač še na terenu, v aplikaciji najdejo dodatno okence, namenjeno ozaveščanju o epidemiji COVID-19 glede na državo, v kateri se nahajajo. Informacije niso v vseh državah dostopne v vseh potrebnih jezikih, razlog za to je, da se želijo posluževati zgolj človeškega prevajanja, kar pa povsod ni mogoče.

Da uporaba takih ali drugačnih aplikacij, razvitih s predstavljenim jasnim namenom, vedno skriva tudi pasti, je seveda jasno in to kritično opazko imamo kot uporabniki vedno v mislih. Da vedno obstaja možnost sledenja uporabnikom, je namreč že jasno, hkrati pa so pogosto podatki zastareli, nepreverjeni in nezanesljivi, zato je pomembno poznati ozadje razvite aplikacije. A vseeno, na koncu ne smemo zanemariti pomena, ki ga aplikacije, kot je RefAid, lahko imajo za migrante in prostovoljce, ki z njimi delajo, sploh v luči medsebojnega povezovanja, ki presega vrisane državne meje in gradi solidarne skupnosti.

Prispevek je pripravila Špela Perner, soavtorica bloga #Ostanidoma – Migracije, begunci in Covid-19.


Razmišljanje je bilo pripravljeno v okviru evropskega projekta #MigratED, v katerem kot partnerska organizacija sodeluje Platforma SLOGA. V okviru projekta je bila v sodelovanju z Mirovnim inštitutom organizirana delavnica o migracijah za dijake in dijakinje Gimnazije Celje Center. Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Logo footer

Translate »